petek, 27. februar 2009

Samoanaliza je moje samopravilo.

Verjetno je možno samo dvoje:
  • In sicer Prvič: to, da se mi toliko dogaja, da ne utegnem podariti trenutka sebi in tako že več kot en teden nisem nalepila nobenega zapisa na Zid mojega Vesolja (aktualnost fejsbuka se vse bolj zažira vame),
  • ali pa Drugič: to, da se mi ne dogaja čisto nič in sem prazna še v sebi. Da slepo sledim "protokolu" življenja in se niti ne poskušam poiskati z besedami in s tem, da bi menila, da si moje misli zaslužijo postati grafit na Zidu mojega Vesolja (še vedno kopipejstam s fejsbuka).
Pa pojdimo na zagovor.
Sebi sem posvečala več kot ogromno pozornosti. Opisala sem vsak jez, vsak slap, vsakega morskega psa - torej vse, kar se je srečalo z mano kot veslačko (ženska oblika tistega, ki vesla? Sliši se čudno.) na čolničku sredi že tako divjega miselnega toka. Beležka mojega mobitela (ta domuje v skorajnovem žepku z rožicami) je prijazno sprejemala (prav nikoli nisem pozabila klikniti na tipko "shrani"!) moje neravnodojemljive sklope besed.
Celo prepustila sem se maškaradnemu veseljačenju, čeprav sem do zadnjega dneva pustohrustovanja menila, da je bolje, če vse skupaj postavim na ignore (z izjemo krofov, za katere se čudim, da se niso skregali z mojim Telesom in tako niso vzpostavili nobenega alergijskega konflikta). Pi*kanogavičkovanje mi je vrnilo zaupanje v moj žurerski tip človeka in... Yes, yes, še vedno se mi ravno ne da, še vedno potrebujem dva dni, da si opomorem, ampak za vpis v upokojensko društvo pa res še nisem!
Ruknila
sem tudi izpit in za to sem vedela še preden sem se sploh lotila odgovarjanja. Vse je bilo bolj kot... Kreativno pisanje namreč. Bistvo, ki je običajno potrebno za pozitivno oceno, se je najbrž močno izgubilo v vsem tistem pocu (poc je nekaj takega kot packarija).
Kosilo danes je bilo le pika na i mojemu družabnemu življenju tega tedna. Štokanje med rebra, butanje po mehurju, udarci na gobec (je enako moj mali nos), tepež po mojih z muskelfibrom okuženih mišicah... Vse je delovalo balzamično.
Dogajalo... Se mi je v glavi pa tudi izven glave. Imela sem čas in hkrati ga nisem imela. In bolj se nagibam k Drugemu razlogu za tokratni moj Zakaj.
Vprašanja se porajajo še naprej. Ogromno jih že imam, ogromno jih še bo. Odgovore dobim ali pa jih ne dobim. Včasih se žarnica posveti kar sama od sebe - rešitev je tako enostavna. Včasih in še večkrat moram na Vozelj pogledat iz različnih zornih kotov in včasih in še večkrat je potrebna dolga in obširna samoanaliza, da pridem do zaključka, da še dolgo ne bom prišla do zaključka. Vse to mi je že samoumevno.

sreda, 18. februar 2009

Medrjuhalni substitut.

Prišel je kar po pošti. Še naročila ga nisem sama! Presenečeno sem ga povlekla iz paketa in res mi ni bilo jasno čisto nič. Njegov objem se natanko prilega mojemu in danes bova preizkusila prve skupne posteljne trenutke... Če bo zasedel preveč prostora (velik je!), ga bom vrgla na tla. Če se bom počutila osamljeno, ga bom s tal pobrala in stisnila k sebi (mehek je tudi...). Tistinekajdržavboljvlevo že ve, kaj potrebujem!
Moj Panda.
Na sliki je majčkeno skrčen. Ker sedi. Zna tudi stati.
Mislim, da v svoji ljubezenski zgodovini še nisem bila tako pozitivno, tako viharno, tako prečudovito in tako trapasto presenečena. Lepo je vedeti, da FizičnaRazdalja ne pomeni toliko, za kakršno se ima sama po sebi. Še lepše je vedeti, da mi to vedenje (glagolnik od vedeti) daješ Ti!

ponedeljek, 16. februar 2009

ponedeljekkotnamazan

Na še več takih dni! Na še več takih ponedeljkov in Ponedeljek bo kmalu postal moj najljubši dan!
Bil je prvi v novem semestru. Petnajstminutna zamuda vlaka me ni podražila. Mirno in brez notranjih pokolov sem rešila boj med žetoni in mesečno nalepko. Slednjo sem v mislih sicer morala razcefrati, ker je moj tošelj pač vpil po tem, da bi bil vsaj enkrat debel zaradi 12ih žetonov, ampak dejansko imam res samo še 5x faks ta mesec. Kupila sem si ledeni čaj in izvedela, da so ponedeljkovi jutranji seminarji obvezni le, če se odločiš, da boš hodil in s tem dobil boniteto na izpitu. Spet sem se sporazumno Sama s Seboj pogovorila in odločila, da se bom ob začetkih tedna stoično odrekala jutranjemu spancu in zvozila tisti morningsafr, samo da mi ne bo potrebno zakonov znat na pamet.
Brez metanja stvari iz torbe sem, ob iskanju čez vikend naprintanega gradiva, dala spiralno zvezat materijal, šla sem še po recepte, se brez gužvanja gužvala med čakajočimi ljudmi in dobila potrdilo, da v zdravstvu čudežno nisem več izbrisana.
Na kosilu sem si namesto pijače raje vzela tortico, čokoladno in grenko, a prijetno za želodček, v knjižnico sem s prijaznim pozdravom in mnenjem o postavitvi rože vrnila gigantsko knjigo brez plačila zamudnine in na govorilnih urah dobila pozitiven komentar o najinem izobraževalnem načrtu. Počakala sem, vmes spregovorila (in ne sprečivkala!) z bivšim sošolcem, ki sem ga prva prepoznala (vedno ga prva prepoznam!) in nestresno smo odkravsljale nazaj proti železniški. Zmedlo me ni niti čakanje na napačnem peronu.
Ko se mi je zdelo, da vse teče kot po maslu... Sem se vseeno pustila ustrašit neznamu mlademu huliganu (če ni bila celo huliganka?), ki se mu je izredno zabavno zdelo, da skoči predme in vame zavpije "BU!", skoraj sem padla na železniški tir in še dodatno dovolila, da se gruča okoli huligana/huliganke nasmeji. Da ta incindent lahko potlačim v nezavedno, mi je dala vedeti (druga) knjižnica, ki za spremembo na vratih ni imela pripetega obvestila, da je prišlo do spremembe urnika (zaradi teh sprememb sem večkrat izgubila tudi razsodnost) in je imela tisto, kar sem potrebovala. Tudi doma sem dobila tisto, kar sem potrebovala in tudi v e-poštnem nabiralniku sem dobila tisto, kar sem potrebovala.
Danes sem dobila vse, kar sem potrebovala. Šla sem lepo po vrsti, namreč. Šla sem počasi. Nisem prehitevala dogodkov, kot jih prehiteva Običajna Jaz. Nacentrirala sem se nase in na svoje male cilje. Nisem šla preko trupel (na koncu bi bila truplo itak sama), nisem divjala naprej. Prepuščala sem se toku in tok je bil nenavadno miren. Hodila sem z ravnim hrbtom, nisem gledala v tla. In... Pozabila sem se učit.
Brez tistega o učenju bi bila rada taka vsak dan!

nedelja, 15. februar 2009

Melhijad... Kaj je to "prijatelj"?

Nekaj tednov nazaj me je Tanja ponovno spomnila na pujsasto očarljivost risank.
In od vsega začetka mojega obstajanja se moje vesolje vrti okoli prijateljev. Vrti se tudi okoli družine in srčko-hormonskega razmerja, a če dobro pomislim, sem se izmed teh treh še najbolj in pošteno trudila in temu primerno tudi tolkla s sekiro (po domače - sekirala) prav za prijateljstvo. Poštenost truda je sicer relativna, ker le-to vsi ostali, tudi prijatelji, običajno vidijo precej drugače kot jo vidim sama, a glede na to, koliko živcev, koliko samoobtoževanja in koliko želja je šlo V in ZA moja tako imenovana in ne tako imenovana prijateljstva, mislim, da zmagam na vseh tekmovanjih s tega področja. Kako je bil Trud uspešen, je spet precej vprašljivo, ampak glede na trenutni rezultat, naj mi ne bi manjkalo nič..
Imam nekaj iskrenih Odnosov in tudi nekaj neiskrenih, kar pa zna tudi biti dobro, ker vem v katerih poljih in v kakšnih mejah je ta neiskrenost (vsekakor ne vključuje nobenih velikih izdajstev). Vem na koga se lahko zanesem in kdaj se lahko zanesem nanj in vem na koga se ne morem zanesti in kdaj se ne morem zanesti nanj.
Kaj pričakujem od Prijatelja? Da pozna moje pomanjkljivosti, jih ne kritizira preveč, ampak me mogoče s pravim pristopom spomni nanje (kot na to moje čivkanje, kateremu bo zagotovo naklonjena še vsaj ena objava). Ko se spotaknem na stopnici v frizerskem salonu, pričakujem, da se mu* ne zdi nič čudnega, čeprav me na to stopnico prej dvakrat opozori. Smejanje na moj račun je dovoljeno. Poslušat me mora ravno v taki meri, kot ga poslušam jaz. Če ga jaz ne poslušam v ravno taki meri, kot me posluša on, želim, da mi podari klofuto. Pričakujem še kaj? Verjetno samo njegovo zavest o tem, da nisem slaba oseba, da me zamere uničijo in da mi vsako prijateljstvo pomeni ogromno, čeprav mogoče včasih ne dajem takih vibracij... Ja.
Kot zaključek bi rada navedla še nekaj pametnega, kar je povedal naš prijatelj Ari pa ne najdem svojih starih zapiskov... Vsekakor naj bi prijateljstvo vodilo v srečnost.
*Prijatelj je mišljen tako za ženski kot moški spol

petek, 13. februar 2009

Izbrisana rastem.

Ura še komaj enajst ni pa sem bila danes že med izbrisanimi. Lahko napišem avtobiografijo o svojem izbrisu, je rekla Katjuša. Pa je ne bom, ker so mi pravočasno vrnili status obstoja na našem planetu. Zdravstveno zavarovanje je bilo krivo. Menda naj ne bi imela urejenega, čeprav je z moje strani že od septembra urejeno vse! So potem rekli, da je prišlo do napake v sistemu, da nisem edina, ki jo je doletel "izbris" in da bo v dnevu, dveh poštimano.
Obisk pri zame frišni zdravnici je bil sicer uspešen. Rešila sem se nekaj dvomov, dodatno olajšanje pa mi bo povedal ultrazvok. Pa ni važno. Važno bi bilo bolj to, če bi odkrila razlog, zakaj se mi v zadnjem času vedno bolj ježijo kocine, ko sem deležna določene solidarnosti v prometu in ko preberem članek v Vikendu, ki govori pri čem vse sodeluje naš živalski vrt. Naježenje (naježitev?) ni negativna, temveč je pozitivna. Tako pozitivna, da mi gre na živce, ker ob vsakem takem skoraj zavriskam od navdušenja. To pa ni vedno najbolj primerno, kaj?
Bičparti včeraj je bil precej... Nesrečen bi rekla temu. Poln lokal pijane mularije. Važne mularije. Mularije, ki ima danes informativni dan. Tako poln, da je bilo pred vstopom potrebno zmrzovati cirka pol ure pa še potem se notri ni dalo kaj veliko pomuvat. Verjetno bi vse to uspela spregledat, če bi imela v sebi minimalen promil alkohola, ampak... Hudiča, da sem morala tole res že prerasti? In še pritožujem se ne. Sem pa potem kmalu posedala v avtu, sredi jase, zraven mejnega prehoda Ljubelj. Res, tudi meni ni najbolj jasno. Romantika je bila na vrhuncu, skoraj polna luna čisto blizu in šla bi tudi na morje z njimi (ja, romantika je bila štirikratna!), če zjutraj ne bi imela obveznosti.
Ker rastem, bom v kratkem zareszares prodala tudi orbitrek in zamenjala moj vađajnasti vzdevek v nedarjasto ime. Obljubim, obljubim!

četrtek, 12. februar 2009

Krava, sanje in zavist.

Zelena župa (je enako zelena juha) na mizi z zelenimi pogrinjki mi ne pričara prav vedrega nasmeška na obraz. V bistvu mi ga sploh ne - nikakršnega! Ne maram žup zelene barve, še manj zelenih žup, ki so zelenjavne. Zakaj bi jedla brokolijevo župo? Ker je najbolj zdrava, pravi mamin argument. Zaprem oči, skušam zamašit brbončice in pogoltnem. Goltam žlico za žlico, na koncu dobim pohvalo. Kot krava se počutim, ampak kravasto se želim počutit le ob dopoldnevih, ko se valjam z vsemi štirimi od sebe po postelji! Krava je meni sicer zelo ljuba žival.
Ah, sanje. Zgodijo se, menda. Ne izmislimo si jih. Čudno sanjam. Nepovezano, razmetano. Hkrati se pojavljajo močni vzorci, ki mi ostanejo v glavi še cel naslednji dan... Do naslednjih sanj, ko te spet v meni pustijo močan vtis. Ne dojamem bistva (tega tako ali tako nikoli), skozi noč se večkrat zbudim. Sanjam o svojih osnovnošolskih sošolcih, sanjam o svojih sedanjih sošolcih, ki so pravzaprav ista oseba kot bivši sošolci. Sanjam o svojih načrtih, ki se kar naenkrat uresničujejo, čeprav uresničitev napovedujem šele v mesecih, ki so še daleč. Sanjam o ljudeh, na katere čez dan niti pomislila ne bi, o takih in drugačnih soočenjih z njimi, o tem, kako jim pravim, da imajo lepe lase. Sanjam svoje želje, svoje strahove in iz tega ven pride čudna kombinacija. Bi gospod Freud v vsem tem našel kak falični simbol, ki bi ponazarjal moje še neodkrite nevroze? Mogoče je nekaj votlega v sanjah predstavljalo žensko spolovilo? Bi sklenil, da me moje notranje seksualne tendence, ki se skrivajo v nezavednem, omejujejo pri normalnem spancu? Sigmund mi je bil od nekdaj hecen.
V album vlagam fotografije. Govorim s tistim, kjer imajo 18°C in kjer v ponedeljek ne bodo imeli snega. Odkrito zavidam. Obljubim, da se naučim naredit dober krvav zrezek in obljubim, da s pobritimi nogami. Samo, da se junija ne odločiš ostati tam! Obljubim, da ostanem pri svojem čudovitem nasmehu, ki ga lahko ustvarijo le moje smejalne mišice. Kar pa je najlepše - načrtovani onetreehill dan je nadomestilo vse drugo. In oči niso tako trpele. Po jogi grem na bičparti.

ponedeljek, 09. februar 2009

Rumen pljusk v faco. Končno.

Ne prav dolgo časa odprte oči sem ponovno zaprla in jih zalila s hladno tekočo vodo... Dokaj frišno pobarvane lase (spet sem podlegla hudičevemu sporočilu come to the dark side - we have cookies in, ker so dobri piškoti le dobri piškoti, nase zlila precej temno barvo) sem odstranila z obraza in jih spela visoko v čop - v tistega ta prifrknjenega, ta foxy-teens razigranega in najstniškega. Sicer so cunje na meni zopet sive in črne, kar me spominja, da se moram pri naslednjem nakupu usmerit v nekaj bolj živahnega in barvnega, ampak danes to ignoriram. Vse temno v meni in na meni je rumeno in veselo.
Vsesplošno razpoloženje je... Čisto drugačno. Bolj sproščeno in brez mrkega pogleda. Mulec je prenehal s svojim pokašljevanjem, ki je spominjalo na trenutke tik pred pobegom pljuč iz telesa, in nori po celi bajti - ampak svojo bolniško še vedno fura naprej in se vrtcu uspešno izogiba. Še pesmi, ki so poskočne, so bolj poskočne, kot so bile v preteklih dneh, preljubi Starš v ženski podobi pa mi je po lastni volji zamenjala elastiko v pižami, ker je stara in primarna elastika že dobila premer fotrovega bierbaucha. Tudi oko me matra malo manj.
Menda sem brihtna punca. Včeraj sem preko spleta dala v naročilo okoli sto fotografij, ki so zacahnane z lansko letnico. Nisem prepričana, da sem zbrala vse, ki jih želim videti na papirju in hkrati zaščititi pred morebitnim sesutjem diska, a za dokončno zapolnitev mojega osebnega albuma bo zaenkrat dovolj. Super je, ker stroški niso dragi in super je, ker imam izbor slik lepo na kupu, popredalčkan v mapicah albuma.
Lepo je po nekaj temačnih dneh (tednih?) uzreti svetlo modro nebo in svetlorumenobelosončnožarčno obsijane hišne zidove. Manjka mi mačkon, ki bi se pretegoval na klopi na terasi (še vedno žalujem) in manjka mi oseba z veliko vztrajnosti, ki bi me izbacala iz sobe in me peljala na sprehod (pa četudi mi zaveže pasjo ovratnico okoli glave!). Ah... Pa to mašino, ki me priključi na ta stol, bi bilo tudi potrebno razbiti...

nedelja, 08. februar 2009

Od zdaj naprej bom pametnejša.

Kakšnega posebno pozitivnega produkta v tem izpitnem obdobju nisem proizvedla. Od zastavljenih Štirih sem naredila le Enega. Za Drugega sem posebej jezna, ker ni bilo tako, da vanj ne bi vložila premalo truda (za knjigami sem sedela nadpovprečno dolgo), za Tretjega, računalniškega, sem tako ali tako pričakovala, da mi ne bo zneslo, ker so bili glavoboli z učboli (je enako okoboli) v tistih dneh prehudi, da bi lahko sploh kaj čarala za računalnikom (zelo prikladen izgovor!), od Četrtega pa sem se na srečo odjavila in se z njim obsodila na junij. Peti me čaka po "počitnicah" (in počitnice so menda le še naslednji teden??) in na tega bom stavila... Prav res, da bom stavila vse! Pa se oglasi trezni Notranji glas: ghh, don't be silly.
Ker: dovolj imam, da se vedno učim le za toliko, da pridem skoz. Za pofukano, se opravičujem izrazu, šestico in "samo, da naredim", si rečem. Sposobna sem, nimam zaprtih kognitivnih shem, nisem neumna, ampak imam samo neverjetno leno rit. Izpit dojemam kot neprijetnost, kot napako, oviro in kot nekaj nepotrebnega, za kar se mi zdi brez pomena trudit in razbijat glavo. Le zakaj tega ne bi dojemala kot izziv in kot nekaj, kjer se lahko dokažem? Kot dejanski preizkus sebe in svojih miselnih sposobnosti?
Tokrat in vsakokrat naprej bom v učenje vložila celotno sebe. Snov me bo zanimala, čeprav bo nezanimiva, snovi se ne bom učila površno, ampak se bom učila s konkretno analizo. Velika količina papirja me ne bo odvrnila, ne bom se je ustrašila, vzela si bom čas. Učila se bom, kot da bi želela dobiti deset (za začetek lahko začnem z učenjem za sedem?) in znala bom, kot da znam za deset (tudi to lahko najprej za sedem?). Nad šesticami bom od tu naprej razočarana, od sebe bom začela zahtevat več!
V zadnjem času imam zares samoprepričevalne sposobnosti. Imam tudi samouresničevalne??
Ampak res... Svojo mejo zaupanja vase bi lahko že postavila malo višje, no!

petek, 06. februar 2009

Pa je šlo to bitje marsovsko...

Na koncu sem samo še čakala, da gre. Pritisk in napetost sta bila že neprijetna, poslušanja vedno enakih poslovilnih pogovorov sem bila že sita. Sva bila že sita.
Zjutraj sem ga pospremila na letališče. Čakala sem, da začnem s histeričnimi izbruhi z glavno plizdontgou vsebino, ampak sem uspela ostati... Normalna. Samo poljubček in samo ena solzica za zraven, potem pa domov spat. V neštetih navalih paranoje sem zadeve iz sebe točila (tudi iztočila?) že nekaj zadnjih tednov (skupaj s strupeno zeleno sluzasto tekočino, posledico zlobnega prehlada). Glede na njegovo sicer visoko zmogljivost poslušanja in glede na njegov sicer visok prag razumevanja, ko je zaradi mene moral skoraj vsako skupno noč zaspati na mokri blazini, je bil - v dobro najinemu duševnemu stanju - že skrajni čas, da sva (spet) postala par na daljavo, par prek kamere, prek mikrofončkov in slušalk.
Menda njegova cca. petmesečna odsotnost ne bi smela biti katastrofa...
  • če bom nekaj sentimentalno-grozilnih mailov pustila med osnutki in jih ne poslala naprej,
  • če bom razvila sposobnost ravnodušnosti v pravih trenutkih,
  • če si bom v glavo vsadila eno feminističnih filozofij "moški je le za zraven in ni pogoj za življenje",
  • če se bom lahko napolnila s časom, ki bo produktiven in ne le razmišljujoč in sedeč in pasiven,
  • če bom začela z branjem Sobotne priloge,
  • če bo njemu uspelo tolerirat, da ga vsak mesec približno ob istem času pustim,
  • če bo lepo vreme.
Hvala, ker si moj najboljši prijatelj in hvala, ker si več kot le moj najboljši prijatelj. Hvala, ker si mi dovolil, da ukradem tvoj marsmikrofon! Vseeno te po malem sovražim, ker odhajaš... Ampak samo zaradi tega. Tako pravi moj superčustveni Jaz. Racionalni te podpira. Racionalni zatrjuje, da bo vse to dobro za oba - tudi zame. Racionalni se strinja, da bom tako imela veliko časa, da gradim na sebi, na svoji samostojnosti, komunikaciji in očarljivosti (afkors). Lepa bom, že drug teden si grem porezat svoje tanke nitke in jih pobarvat. Ne bom pustila, da noge postanejo pragozd in popila bom ta prošek, ki je postavljen poleg zvočnikov.
Aprila se vidiva. Fizično dotakneva.

ponedeljek, 02. februar 2009

Nerada pa vrtnica.

Rada sem doma in še bolj sem rada doma, ko me nekaj dni ni doma... Tokrat pa nisem rada doma. Vsaj ne tu, v moji sobi. Tokrat sem rada doma tam, kjer nisem doma. Moja soba se mi zdi tuja, se mi zdi prazna in se mi zdi hladna.
V zadnjem tednu in še malo več sem obsedenka. Pustim se celo biti označena za posesivno babo, ki svojemu tipu tudi dihat ne pusti. Pa kaj. Maksimalno želim izžeti vsak trenutek z njim, vsak njegov pih v moj obraz, vsak njegov dvig mene, da zapoka po celi hrbtenici, vsak prepir za obstanek pred računalnikom, vsak njegov cmokljaj na moje čelo, razbolelo od glavobola, in vsak tolažeč objem, ki mi ga da, ko začnem s svojim sentimentalnim cviljenjem.
Res sem razvalina. Fizično, ker take bolečine v glavi, kot sem jo imela danes, nisem imela še nikoli, še bolj pa sem porušena psihično. Pa še kako prav imajo tisti, da sta ta dva smisla xxl povezana! Cegel po cegel (cegel je zidak!) se sestavljam spet nazaj v normalno vagi-agregatno stanje, sicer še vedno z raznoraznimi odkloni, ampak v mejah dopustnega. Pričakujem še nekaj srce trgajočih padcev, ampak dlje od odkritja domovanja Krta itak ne morem. Zelo hitro bom želela ulovit Metulja in tako bom pokukala v Dan. I guess...
Dobila sem vrtnico, ukradla sem še marsšalco (marsskodelico), ki sem mu jo podarila dve leti nazaj, in uspela sva se slikat pod strašnim in neutrudnim napadom belih snežink. Pa naj še kdo reče, da je valentinovo z Janom Plestenjakom potrebno!

nedelja, 01. februar 2009

ČinkČinkZum?

Pod vplivom rahle vročine, palačink in debelega kovtra sem jo končno uvidela, čeprav se mi vse bolj dozdeva, da sem jo mimobežno tudi lansko leto in leto poprej. Govorim o slovenskem glasbenem spektaklu (to sem napisala z nekaj ironije) - Emi. Videla sem jo v celoti. Vse od Jožka, ki Potrebuje, pa do Nuške, ki je Draščkova. Pravzaprav mi je bilo videno všeč in zdelo se mi je solidno - kljub temu, da sem se ždenja pred tevezijalom lotila v veliki pripravljenosti, da vase sprejmem ogromno mero patetike. Manj kot tretjina pesmi je zasedla mesto pomilovanja (v to tretjino zanesljivo spada Semjuel nimampojmačigav), ostale pa... So bile primerne (in primernost vzemimo kot relativno). Do voditeljskega kadra ne morem biti negativno kritična. Celo nekaj smehljajev so iztisnili iz mene (smehljaji so zaradi zamašenega nosu skoraj povzročili zadušitev... Ja, zadnje noči menda glasno smrčim...). Njihovi pogovori, razgovori, dramatični izpadi (in vse ostalo) so bili simpatični, so bili nedolgočasni in so mogoče malo preveč ciljali na princip poudarjanja napak, pomanjkljivosti in ugotovljanja morebitnih izidov, s katerimi niti niso mogli faliti (kot je prihajajoča vojna med tistimi, ki so jim zmagovalci všeč, in tistimi, ki jim niso všeč).
Priznam, Blagnetova vedno zna. Zmagovalec pa... Kdo je zmagal? Oh, saj vem kdo. Po tihem so bili moj favorit, ker imam rada Vanesso Mae (je enako godala je enako violina). Mogoče mi je šlo na živce pretiravanje z naprezanjem glasilk skrivnostne blondinke (pa še povejmo, da so bile Bjonde z blondpavr prav zabavne)... Zmagovalce, katerih imena še ne poznam*, sem slišala, tako kot DimDima, prvič. In tudi Dimi je majčkeno pretiraval s tisto hvalo... Kot da tega ne slišimo od vsakogar?
Ni bilo obupno. Rečem, da se je mogoče celo pokazal nek potencial... Omg! A je to zato, ker pol leta nisem slišala nobenega slovenskega komada!? Ne za zmago na Eurosongu, ampak za neko raznolikost med izvajalci in za to, da je nekdo in še nekdo celo izstopal. In Peter je lepši nekosmat.
*a so Masisimo? Tudi DimDima verjetno ne bo pravo ime...
Cenim Jonasov komentar. Res!