Rumen pljusk v faco. Končno.

Ne prav dolgo časa odprte oči sem ponovno zaprla in jih zalila s hladno tekočo vodo... Dokaj frišno pobarvane lase (spet sem podlegla hudičevemu sporočilu come to the dark side - we have cookies in, ker so dobri piškoti le dobri piškoti, nase zlila precej temno barvo) sem odstranila z obraza in jih spela visoko v čop - v tistega ta prifrknjenega, ta foxy-teens razigranega in najstniškega. Sicer so cunje na meni zopet sive in črne, kar me spominja, da se moram pri naslednjem nakupu usmerit v nekaj bolj živahnega in barvnega, ampak danes to ignoriram. Vse temno v meni in na meni je rumeno in veselo.

Vsesplošno razpoloženje je... Čisto drugačno. Bolj sproščeno in brez mrkega pogleda. Mulec je prenehal s svojim pokašljevanjem, ki je spominjalo na trenutke tik pred pobegom pljuč iz telesa, in nori po celi bajti - ampak svojo bolniško še vedno fura naprej in se vrtcu uspešno izogiba. Še pesmi, ki so poskočne, so bolj poskočne, kot so bile v preteklih dneh, preljubi Starš v ženski podobi pa mi je po lastni volji zamenjala elastiko v pižami, ker je stara in primarna elastika že dobila premer fotrovega bierbaucha. Tudi oko me matra malo manj.

Menda sem brihtna punca. Včeraj sem preko spleta dala v naročilo okoli sto fotografij, ki so zacahnane z lansko letnico. Nisem prepričana, da sem zbrala vse, ki jih želim videti na papirju in hkrati zaščititi pred morebitnim sesutjem diska, a za dokončno zapolnitev mojega osebnega albuma bo zaenkrat dovolj. Super je, ker stroški niso dragi in super je, ker imam izbor slik lepo na kupu, popredalčkan v mapicah albuma.

Lepo je po nekaj temačnih dneh (tednih?) uzreti svetlo modro nebo in svetlorumenobelosončnožarčno obsijane hišne zidove. Manjka mi mačkon, ki bi se pretegoval na klopi na terasi (še vedno žalujem) in manjka mi oseba z veliko vztrajnosti, ki bi me izbacala iz sobe in me peljala na sprehod (pa četudi mi zaveže pasjo ovratnico okoli glave!). Ah... Pa to mašino, ki me priključi na ta stol, bi bilo tudi potrebno razbiti...