četrtek, 28. februar 2008

Copati

Neverjetno kako samoobremenjujoč človek sem. Že ure in ure mi v osrednjem delu moje sive spužve (za nevedneže - to so možgani!) udarja problem, imenovan "Copati". Moji Copati sem, moji Copati tja, moji Copati vsepovsod! In hkrati ne vsepovsod. Ne smejo biti vsepovsod! Biti morajo samo na Meni, če so Moji. Samo Meni je dovoljeno, da capljam po njih, samo Meni je dovoljeno, da z njimi brišem prah po tleh.

Tako je. Spet sem naredila največjega in najbolj debelega in najbolj tolstega in najbolj mastnega slona iz čisto banalne stvari. Pa če rečemo temu princip ali karkoli - ne dovolim, da kdorkoli nosi moje copate, razen če izrecno ne dobi mojega dovoljenja. Ponovno sem izpadla skrajno zoprna in skrajno sitna in skrajno zatežena (to je vse isto?), čeprav menda upravičeno (ja, takoj sem naredila splošnomnenjsko raziskavo o tem). In zaradi tega se sekiram! S sekiro si sekam notranjost lobanje, da je že prekleto nadležno.

Zelo težko izrazim svojo željo po nečem, kar naj se ne bi počelo. Zelo težko povem ljudu (beri: človeku), da mi nekaj ne paše. Zelo težko direktno nakažem, DA NAJ NE NOSIJO MOJIH COPAT! Sploh ne osebi, ki je ne poznam tako dobro, da bi bila moja Sabina (ah, njej z veseljem posodim copate, ampak če jih pa vzame brez mojega spešl dovoljenja - pa dobi tri okoli ušes). Najtežja varianta pa je (vsaj glede na posledice), da se to stori posredno. Sama sem taka Trapa, da sem to sporočila naprej na točno tak način. Nedirektno. Če bo to prišlo naprej, do tistih določenih oseb... Bom še bolj osramočena kot sem že.

Zares ne vem zakaj delam tak rompompom iz vsega tega... Ampak tisti copatki so... Oh, štumfasti s copatastim podplatom - če me razumete. So rumeni. So moji in so Božičkovo darilo. So majčkeni in narejeni posebej za mojo nožico. Ne želim, da dobijo obliko kakšnih drugih tac. So Moji Copati... Narejeni posebej za tisti neprijeten parket v Njegovem stanovanju. In sem Baba Zmešana, ki je morala dat končni epilog s postom na Njenem blogu.

Imam prav?

četrtek, 21. februar 2008

(g)Noj in čisto nič drugega

Žal se ne morem zabrskat v kup peska pred našo bajto in tam preždet cel mesec - ne da bi, potem, ko se izbrskam ven, teža življenja butnila vame s tridesetkratno močjo. In žal se ne morem zabrskat v kup peska pred našo bajto... Ker ga tam sploh ni! ((Gnoj pri sosedovih pa je? Ja! In smrdi!))

Res... Celomesečno hranjenje moje debele Riti s čokolado in zraven početi prav nič drugega kot premlevati in mleti o tem, kateri je tisti položaj v katerem moja Rit najbolj uživa, me je pošteno udarilo po buči. Po riti. Debeli. Moj trenutni cilj je precej visoko zastavljen. V dveh tednih (še malo manj) narediti tri seminarske, takoj zatem predelati nekaj ton literature za kolokvij in nato... Umreti od prenasičenosti informacij v mojih možganih - verjetnost, da eksplodirajo, ni izključena, zato pazite se vsi, ki boste takrat pa takrat ob meni (točnih številk še ne poznam).

Čaka me torej kar nekaj živahnih noči. Moja najboljša prijateljica bo postala tipkovnica (kot da sicer še ni) in veselo bova ropotali in topotali druga po drugi pozno v noč. Seveda bo odnesla kar nekaj poškodb, ker pričakujeva, da bo na vsakih nekaj uric pristala pod mojim oknom in posledično bom tudi sama vsakodnevno polna modric, ker bo metanje tipk v mojo glavo postalo nekaj popolnoma samoumevnega.

...samoumevnega. Umevnega. Um. Razsežnosti uma... Aaa! It's freaking me out! In še en pozor, pozor: čebelicamanija je tu. Pazite se vseh čebelic maj in čebelčkov vilijev, ker niso original! In so zato nasilni!

Grem se... Seminirat. Wish me luck! :)

nedelja, 17. februar 2008

Vi, prismuknjenci:P

Torej - kaj mi je povedalo tokratno anketno vprašanje?

(udeležencev ankete: 28)

  • nihče nima doma podgane - kar pomeni, da ste vsi prismuknjeni!
  • samo 6 vas bere moj blog:) - samo 6 vas je prismuknjenih ravno toliko, da sledite mojim zmešanim življenjskim tokovom:P
  • marsovci zares obstajajo! Štirje ste bili ugrabljeni in dejansko bodo pogubili človeštvo na moj rojstni dan!
  • nihče ne dela snežakov iz plastelina in nihče ni alkimist (Katjuša! Zlagala si se!)
  • štirje pojete in berete mačka Murija... Tudi jaz, tudi jaz :). Maček Muri je moj najljubši maček na svetu!
  • dva obiskovalca sta očitno zelo resna prismuknjenca... Kajti trditi, da nisi prismuknjen, da nimaš podgane je enako kot trditi, da ne lažeš! :P (joj sem se spomnila ene hude izjave, ki sem jo prebrala na kozmoforumu: bombing for peace is like fu*king for virginity - svetovna:D)
  • hja... pri zadnjem odgovoru pa se zaplete... Vsi bi radi obkljukali kar vse! Torej ste kronično okuženi s prismuknjenostjo... Vsi imate in nimate podgano, vsi ste brez desnega ušesnega mešička, vsi se igrate s plastelinom, vsi nastopate zraven mačka Murija... Oh, seveda je lepo videt, da nisem edina razcepljena osebnost v tej dimenziji:P

Tako. Fino, hvala za odgovore, naslednje vprašanje pride... Čez nekaj časa pač:).

sobota, 16. februar 2008

Eva.

Moja čveka s katero v najbolj emocionalnih trenutkih čvekam tudi po dve uri na dan. Pa pride obdobje, ko se tudi cel mesec ne slišiva, kaj šele da bi dobili sekundo, da se polupčkava.

Najina skupna zgodovina sega dooolgo nazaj v najino mladost:D - no, da ne pretiravam - dobri dve leti nazaj sva se spoznali na počitniškem delu za mašino MM v strah-vzbujajočem GTju, kjer sva poplesavali in prepevali ob glasni spremljavi strojev (yeah - "it's been a hard day's night and we've been working like a dooogs"). Res, doživeli sva ljubezen na prvi pogled. Zdi se mi, da jo poznam že ohoho dolgo - od začetka obstoja človeka, če sem natančna:P.

If you ask me... Ona je Ideal za kolegico. Najbolj racionalna, najbolj korektna oseba na svetu je (razen kadar se ne zaleti z avtom v zid). Sicer tudi najbolj zakomplicirana... No, ampak še vedno bolj kot to, je največji komplikator malenkosti kar jih poznam. Nujno potrebuje Mene, da ji na enostaven način razložim Rešitev (v nasprotnem primeru bi jo že pobralo:P).

Ona je oseba, ki jo potrebuješ, ko se v tebi najde kamen in ga ne znaš odvalit stran (ona ga samo pihne in že odfrči:)). Je oseba, ki je (v mojem primeru) najbolj nevtralna in ji lahko potarnam o vsem, poopravljam vse, zjokam se lahko čisto do nule... Pa to ne bo šlo naprej, niti me ne bo obtoževala. Je oseba, ki je bila na moji maturantski paradi moj Matic (bastard je zamujal:P). Eva je moj sanšajn, moja sanflavr - tisti sonček, ki se mi pokaže v najbolj deževnih dneh. Je bitje, kakršnih bi moralo biti na svetu več, če ne bi hoteli doživeti apokalipse. Joj pa toliko energije imaaa - oh in sploh je hiperaktivna in upam, da jo bo tale dec, ki ga je pravkar našla, znal ukrotit:). In... Danes ima rojstni dan! Mula:P

Eva, vse najboljše ti želim*!

četrtek, 14. februar 2008

Can't get no sleep!

Če sem nekaj ur nazaj (8?) zatrjevala, da bom spala kot ubita (prisežem, da sem imela resen namen), sem se nekaj ur nazaj (2?) zbudila. Kot da bi odspala svoje, sem bila kar anenkrat budna kot hudič. Moj mehur pa tudi (očitno ne mara niti antibiotikov?).

Po vrhu vsega pa je tukaj še to srhljivo Valentinovo. Dan, na katerega ti gre od osladnosti na bruhanje, a hkrati si nesrečen, če nimaš svoje sorodne duše (katerakoli pač to že je) ob sebi. Od Matica sem zahtevala škatlo čokoladnih srčkov - in to še vedno zahtevam. Poleg tega pa pričakujem (če se bo že šlo na četrtkanje), da bo zvečer visel zraven mene, kajti brez njega bi znal bit pogled na milijontaužnt zaljubljenih parov na kupu zares ogaben in bi bilo najbrž prenaporno za mojo dušo. ((Hecam se - v resnici rada vidim zaljubljene ljudi:) IN SRČKI SO EDEN IZMED MOJIH NAJLJUBŠIH LIKOV!)

Moja kritika na ta praznik je tipično zjodlana - eden najdonosnejših praznikov za trgovce IN "midva imava vsak dan Valentinovo, zato ne potrebujeva posebnega dneva za (ne)delati se zaljubljenega" IN "če škripa, škripa. Tinček ti ne bo prinesel pravega srčka, ampak samo čokoladne".

Vseeno - bodite danes še posebej zaljubljeni in ne zato, ker je Valentinovo, ampak zato, da ne bodo vaši zlobni sosedje govorili naokoli, da ste asocialnež, ki ni zmožen začarati vsaj ene osebe, ki bi vam poslal šopek najbolj kičastih rož (namig: pošljite si jih sami). Nažrite se čokoladnih srčkov do onemoglosti!

Mja... Prepozna (oz. PREZGODNJA) je tale ura (5:29)... Grem se delat, da spim. Mogoče se mi celo uspe zlagat.

sreda, 13. februar 2008

čisto na kratko:

Na postelji spet počiva Črnuh (Liloo). Nič novega, itak. Na postelji poleg Črnuha spet počiva avtomobilček. Tudi to ni nič novega, da moj velikodušni nečak na vsak način želi delit svoj avto z mačkonom, čeprav ni nič novega, da ga Črnuh vedno znova pogleda s svojim najbolj prezirljivim pogledom (Oskarja, ne avto:)). IN NIČ NOVEGA NI, DA SEM UTRUUUJENAAA (cel dan se mi že kinkaaa:))! In da si želim, da se zakopljem pod kovter in spiiim do...

Torej... Ugotovitve teh nekaj dni?

a) Katjuša: "Tipi so prasci. Ampak so lepi. Lepi prasci." (sploh no comment:))

b) Maja si je zastavila nov življenjski cilj in vodilo se glasi: "geeka za fanta!". Napotke za osvojitev le-njega je našla TUKAJ. S svojo sivo kapico že brska po spletu za najbolj aktualnimi računalniškimi igrami! V njenem interesu bo to ostalo dooo... Dokler pač ne spakira in se ne pojavi na domu Sidneya Crosbyja... In do odkritja novega inteligenčnega faktorja, imenovanega M-faktor (Maja faktor).

c) Tina mi je pa spet začela grozit. Da mi bo frcnila žlico gresa v faco, je rekla. Še vedno me obtožuje, da sem uničila njihov super fotoaprat in še vedno sem prva žrtev njenih verbalnih napadov.

d) V kolokviju iz andragogike sem napisala fenomenalen komentar. Tako fenomenalen, da mi je bilo popolnoma vseeno za ostalih pet odgovorov:) (Ninaaa, hvala, ker si mi pomagala spoznat mojo napakooo:P).

Zaključka pa ni. Ker sem totally brez energije.

P.S.:

puncka pravi: pa napis nakonc da me mas rada

puncka pravi: pa lupcke

vagi pravi: okeeeeeeeeeej

Maja, Rada Te Imam *mw* :D

Ah pa da ne pozabim: SAMO ŠE DVA DNI DO KONCA ANKETEEE!!! ("ankete":)).

nedelja, 10. februar 2008

Spomladanska utrujenost???

Hej! A že??? Damn! Nisem računala, da me bo letos tako hitro zagrabilo. Pa do sredine marca moram biti več kot koristna človeštvu!
  • Rekla sem, da se bom učila - pa se nisem.
  • Rekla sem, da ne bom pomolila ven niti ene nosne kocine - pa sem jo (in sem bila kar vesela, da sem jo)
  • Rekla sem, da bom šla zgodaj spat in da bom zgodaj vstala - pa mi ni uspelo.

Nisem pa rekla, da moram poiskat krpico za pucanje očal. Pa jo vseeno mrzlično iščem. Tudi tam kjer ni treba in kjer odkrijem stvari, za katere sem bila prepričana, da sem jih že davno izgubila.

Neskončno se moram zahvalit eni od višjih sil, ki je postavila Tanjo za mojo sošolko (verjetno nisem edina?? :P). Čeprav mi njeni veleumni odgovori sicer pri mojem iskanju razloga - vsaj enega, ki bi pognal (ali vsaj odkril) mojo notranjo motivacijo - prav nič ne pomagajo. Ena velika (nemotivirana) lenoba sem. Še živet se mi ne da več.

// Hvala Tanja za vse tvoje dobre namene, da tudi ostali naredimo letnik:P... and oh, yes... Takoj ob priliki boš postala stoodstotna lastnica Pivovarne Laško! In mi bomo tvoji najboljši prijatelji (heh:D) //

Pa še to (preden me ne pride Sabina zlasat, ker je tako zoprna s tem njenim komandiranjem, da se moram učit):

~ photo by Matic; namen objave fotografije: tako ljubko presenečen obraz z odprtim gobcem imam, da se nisem mogla upret objavi ~

petek, 08. februar 2008

ČOKOLADA in Jaz sem Smet

Že ne vem kateri dan zapovrstjo si s posebnim navdušenjem pacam žile... Enkrat z vikikremo, drugič z vročo čokolado, naslednjič s t.i. ledeno čokolado in, afkors, s samim čistakom od čokolade. V takih primerih dokažem, da je sindrom, imenovan "moram se učit!" veliko hujši kot sindrom, ki ga poznamo pod imenom PMS (če se pa združi oboje - se pa avtomatsko vpišeš na seznam potencialnih, ki bodo slej, ko prej imeli težave s strdki, ki mašijo žile).

Danes sem izredno neprijazna do vseh, ki po nesreči zaidejo v mojo bližino (oz. vem, da bom - ker zaenkrat sploh še nisem srečala žive duše). Na mailu me čaka ogromno neprebranih fwd:fw:vPM-jev in se kar ne morem spravit v tisto voljo, ko naj bi me to obsedeno zanimalo.

Grozno slab dan je pred manoooo. In ti trije dnevi, ki prihajajo, bodo tudi še grozno slabiiii. Če mi bo le uspelo, niti nosu ne bom pomolila ven! Prečepela bom... V kotu svoje sobe. Med smetmi. Kot da sem smet tudi sama. Btw - tole je ena redkih stvari, ki se mi je zasidrala globoko v (pod)zavest že v časih srednje šole (Franz Kafka: Preobrazba - remember?) in je ena takih stvari, ki je na prvem mestu, da jo sprejmem za mojo vodilno filozofijo v mojih najbolj mračnih dnevih.

Čokolada pa si definitivno zasluži napis z velikimi tiskanimi črkami.

sreda, 06. februar 2008

it's gonna be a bright Sun-Shiny Day

Strašno optimističen dan je.

Navsezgodaj (pravzaprav pravkar? Ura je 13:07) sem smuknila v... Pajkice. Katere imam običajno oblečene le pod smučarskimi hlačami. In danes ne grem smučat. Te pajkice so najbolj strašen del moje garderobe. So vijolične. Imajo oranžne rožice. In zelene. Dan mora biti zares poseben, da to spravim nase. Očitno danes prav zares je.

Za mano so strašne sanje. Pred mano pa strašno prepričevanje moje strašne Sebe, da naj se že spravim h konkretnemu pripravljanju za ponedeljkov kolokvij. Vesela sem, da nisem Katjušina sošolka. Še nisem dovolj mentalno razvita za nekaj takega kar ima jutri ona. Za ekonomiko. In najbolj strašno prismuknjen point? Tudi ona še ni:P, ampak računa na njen strašno pozitiven pogled na svet.

Prejšnjo noč sva z mojim boyem gledala Golden Compass. Končno. Za vse tiste, ki so svoj fantazijski svet že obdelali in so mnenja, da dlje od razsežnosti svojih fantazij sploh ne morejo več. Strašno prikupen je.

Počasi grem že v tretji teden zastrupljanja z ursi čajem. Sem prepričana v svoje nadnaravne sposobnosti, da se sama od sebe pozdravim in ne bom podlegla antibiotikom!

Po vrhu vsega pa je zmagovalka eme... Rebeka Dremelj. Njen komad pa strašno tipično evrovizijski. Ampak se ne čudim. Le kako ne bi bil?
Moj strašno črn črnuh pa itak spet depresivno leži na moji postelji.

.

Lepo vas pozdravlja... vaš Krof. Pa odgrnite si že tiste lase z oči!

Edit: Oskar je prvič lulal v svojo pujsasto roza kahlico!

nedelja, 03. februar 2008

I kot Izvirnost?

Da spet enkrat zaplavam med dolgočasne črke, pike, vejice in vprašaje (klicajev ne bo! Ups..:)). Opozorilo: če se mi zalomi in postanem preveč težka, samo na ves glas zatulite "talk to my hand, Darja!" - da bom takoj vedela pri čem sem:). ((- Tina ti pa sploh ne brat tega, ker ti ne bo všeč -))

Trenutno razmišljam o tisti vsesplošni obsedeni težnji po Izvirnosti. Vsak jo nosi v sebi, vsak si želi, da bi jo uresničil, vsak ve, da mu bo uspelo, če bo le vadil na tem oz. bo za to uporabil prave tehnike. Nekaterim to odlično uspeva, drugim pač ne, a so še vedno enkratni. Tretji pa... So fantastični kritiki. Na dolgo in široko besedičijo o tem kako bi moralo biti, da bi bilo lepše, a sami ne naredijo nič - ti vihajoči noski so nujno potrebni za nas, (ne)izvirneže, kerrr...
  • Neprenašamonegativnihkritikinjimposledičnooo (VDIH)
  • skušamodokazatdasmosposobnitistegavečjegaaa, (DRAMATIČEN PREMOR)
  • - v tem primeru Izvirnega.

Kam spadam sama? Vem, da med kritike, ki ne naredijo nič, NE SPADAM! Spadam med... Med... Med... Am... Izvirne kritike, ki pomagajo reševati problem pomanjkanja vseh tistih stvari, ki jih pač primanjkuje (heh, nonsense...:P). Okej no... Spadam med povprečneže in priznam, da mi je tu najbolj udobno.

K mojemu super ubadanju s to temo, me ni vzpodbudil le en vir, ampak jih je bilo v zadnjem času kar več. V enem primeru posredno, v drugem primeru neposredno, v tretjem primeru mogoče sploh ne, v šestnajstem primeru pa popolnoma neupravičeno. Govorim (že ves čas) o blogarjenju (bloganju – kakor hočeš:P), ki mora biti... Neverjetno, ampak Izvirno!

In kaj pomeni ta Izvirnost? Kaj je tisto, da ne boš enak kot drugi? Na prvem mestu (in vsakem naslednjem mestu) je prepovedan "copy-paste". Uporabljati moraš lastno domišljijo, lastno ustvarjalnost, lastno inteligenco (poudarek na "lastno"). But! Ljudi, bitij na dveh nogah, ki se imajo za najvišje na hierarhični lestvici med življem, je enostavno preveč. Preveč jih je (tako je, jaz nisem človek, jaz sem Možača:)), da ne bi vsaj eden imel čisto samo svojega razmišljanja, čisto samo svojega stališča o nečem pač (ha! Ne verjameš? Naredi eksperiment! Izrazi svoje mnenje in kar naenkrat se bo pod tabo zbralo nekaj deset, sto ljudi, ki bodo istega mnenja kot ti :P). Poleg tega je ogromnoogromno možnosti, da se bo ta trenutek nekje pojavil še nekdo, ki si bo zamislil isto idejo, način. Vsi črpajo od vseh, konkurenca je strašno huda. Pa še najbolj smešna zadeva: Ko prebereš določen naslov teme - že veš o čem se bo pisalo, veš kakšna tri stališča bodo zavzeli tisti trije debatorji... In spet smo na začetku! ...KAJ IZVIRNOST SPLOH JE??

Sama sem glede tega precej nezahtevna. ŠE vedno trdim, da je vsak človek Unikat (blah, blah) in vsak ima svoj način izražanja pa če je to skrajno dolgočasno, zjodlano, ali pa izredno zanimivo. Oboje rada slišim, preberem.

Na kratko povedano zame, od mene - vsaka naša beseda, misel je Izvir pa če je to lapanje v prazno (like Katjuša), žlobudranje o čebuli in pašteti (like Sabina) pa če so to litanije o brezmejni ljubezni (like Tina o riti pevca od Bohemov) ali intelektualno blebetanje o gravitacijski sili, zaradi katere luna še vedno kroži okoli naših glav (zato mi moj Matic od časa do časa reče... MyMoon).

Pa še en praktičen nasvet za blogarje, ki jih nenehno obdajajo negativne misli – če imaš pogoste želje po samouničenju, po umivanju z lastno krvjo (btw - so pogruntali eno sick pisalo s katerim lahko skleneš pakt s hudičem) spravi vse to med vrstice ali pa pod krinko cinizma. Seveda, jaz SEM mnenja, da je blog ena osebna stvar, dnevnik pač in dnevnik je namenjen temu, da izražaš svoje najglobje misli... Ampak KRITIKI pravijo, da je blog še vseeno namenjen vsem bralcem in da moraš prizanesti njihovemu psihičnemu zdravju. Da ne postanejo živčni, ko te berejo. Ampak kje je pa tisto »beri kar ti je všeč?? Kar ti pač ni, ne beri!«. Oh, na to dragi moji ljubčki vedno pozabijo, ko totalno skritizirajo tvoje pisanje...

P.S.: ni za dojet, vem, ampak sem morala spravit iz sebe. Tudi klicajem se nisem mogla izognit:) - imajo preveliko moč. I am such a Mess...

petek, 01. februar 2008

Briljantina Disco

Oh, ta kič! :)

Po dolgem času končno spet ena normalna noč! "Normalna" beri kot:

  • strašno zabavna,
  • brez nadležnih tipov, ki se ti sami od sebe vsiljujejo (po možnosti jim še smrdi izpod pazduhe in imajo strašen zadah),
  • z veliko "muvanja" po plesišču (ja, ritko se je obračalo tako kot to zna John Travolta - glej video!),
  • z ljudmi, ki jih imam radarada (Mojca in Katjuša sta me tako zelo razveselili, ko sta me pocukali za rokav - natančneje se mi je Katjuša zabrisala pod noge),
  • brez alkohola (!),
  • z brijantino, z disko komadi iz 8oih, 90ih, v Klubarju (bivši Manjani), na četrtkanju!,
  • brez Tine (ki ji njeno zvezdniško življenje pomeni veliko več kot Jaz, kot Katjuša, kot Mojca in celo več kot Chuck Norris! Vse se ti bo maščevalo Tina! Vse! Že jutri... :P)
  • z modrcem, ki mi ne naredi dobrih jošk (oz. mi jih pokvari, ker dobre imam že samoumevno:P) - posledično sem cel večer imela na sebi pulover (doh, itak da mi je bilo vroče, itak da sem šla ven na mraz se hladit, itak da mi danes iz noska curlja še bolj in v potokih!)
  • z najbolj smešno situacijo EVER - Slavčk dela svoje:))

Začelo pa se je, ko sta me Sabina in Sabina (po mojem joganju) zbrcali v McDonald's, da sem se nahranila - in ne, nisem dojela kaj mi je McTip rekel, zato sem ga škiljavo pogledala in vprašala "sankaži?"... Tako zelo je bruhnil v smeh, da me ni bil sposoben več postreči, zato me je rešil McGuy in tako sem dobila tisti krompirček, kateremu se reče "sankaški krompirček" (btw... WTF???) in ne "sankaži".

Kako zelo je bilo žurersko dogajanje prejšnji teden porazno proti včerajšnji briljantini. Za kanček sem že izgubila zaupanje vase... Ljubčki moji dragi - če bi se slučajno kdaj to pripetilo vam... Se za trenutek samo nemo zazrite v Mojčin nooorooo huuud hrbet...

^^ Sabina na kvadrat ter moja malenkost ^^