sobota, 24. september 2016

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!

Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje  objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige.

Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob padcu nazaj v realnost, s krušnopekovskimi podvigi oziroma podvigi, ki vsebujejo vsaj moko, vodo in pečico. Kaj tako grdega, kot ta teden, me s pekača še ni uspelo pogledati ... Še dodatno izgubim zaupanje v svoje avtonomno odraslo življenje, instagramski hashtag #bakingcheersmeup dobi povsem nove razsežnosti. Take, da bi v sami jezi tisto naoljeno skropucalo v obliki falusa s polžkovo hišico zabrisala v neločevalni zabojnik s plehom vred. 

Na začetku tedna sem si obljubila, da si do petka rešim življenje ... Rešila sem si osnovno zdravstveno zavarovanje, to ja, rešila sem si rehabilitacijo v novembru, to ja, rešila sem si oči z obiskom očesne klinike in nedeljsko popoldne šestnajstega oktobra, ko grem na cirkuški spektakel, ki je v bistvu moje darilo ne-meni ... Vmes sem izgubila malo svojega živčnega zena, ki sem si ga pridobila čez poletje, ko so mi tri trole pred Tivolijem zaprle vrata pred nosom. Zaradi tedna mobilnosti, so rekli. Teden nemobilnosti zame, absolutno!! Skoraj zajokala sem na postaji, ko sem z vampirsko razširjeno zenico po soncu prehodila malo več, kot sem si zastavila, in utrujeno iskala vsaj prostor, da bi se usedla. Pa so na vseh klopcah zganjali lumparije srednješolci, fantje v skinnykah, v več kot povsem oprijetih kavbojkah, odrezanih na sedmih osminah, da so jim kosmati gležnji gledali ven. Kakšna moda!, si rečem ... Ah, saj kocin niti nimajo, ugotovim malo zatem, ko na skrivaj snapchatnem zgražanja polno fotografijo superg, moškega ali fantovskega gležnja in odrezanih in za centimeter zavihanih hlač. Punce, vse z dolgimi svetlorjavimi lasmi se držijo bolj zase, njihova moda je kjut. Prijazno mi tudi povejo, na kateri troli sem, ko končno stopim kar na eno, samo da se odpeljem s tistega kraja.

Ne zaradi tega, pač pa zaradi skupka vseh ostalih nedejanj, ki jih nisem izpolnila na mojem tedenskem, mesečnem, letnočasovnem to-do seznamu, sem zaključila, da moje življenje niti približno še ni rešeno. Čakal me je minimalni zlom, ko nisem znala razložit, kaj točno me tare. Luzer sem!, je kričalo v meni. Nikoli nisem marala septembrov, nikoli začetkov jeseni, čeprav mi kot letni čas skoraj od vseh najbolj leži. Se poistovetim z njo, z mirnostjo in spokojnostjo, ki jo prinaša. Samo, da začetka ne bi imela v septembru ... September kot mesec je okej, če imaš urejen status. Res sem uživala v malo hladnejših dnevih, ko sem bila na varnem. Zdaj pa nisem. Nekaj moram naredit, da bom  vsaj malo zazihrana z nečim. Malo vem, kaj moram, a ker se bojim ... No, zato mi je tako težko uredit in obkljukat ta moj to-do seznam. Čeprav je tudi veliko finih reči na njem zapisanih.

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta

Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan preždiš klikajoč po zaposlitvenih portalih, ko si to dejanje že upaš, in ne glede na to, da cel dan preždiš med kupi po dopustu opranih ali pred dopustom razmetanih cunj.

Dopust. Kako si le-tega sploh privoščiš kot brezposelnik, ne vem. A recimo, da ti rata, kako lahko sploh imenuješ dopust z dopustom, če je že to tvoje (sicer vznemirljivo) življenje en sam dopust? A recimo, da rabiš oddih tudi od tega večnega prisilnega dopusta, rabiš spremembo okolja, rabiš spočit oči, ki so že malo utrujene od tega kvazi frilenserskega buljenja v svet ... Rabiš zbudit in natrenirat tiste mišice, ki so na tem ravnem terenu v copatih pozabljene, zakrnele.

Pa solni piling naredi kožo tako čisto, gladko, nežno, brez napak, nezapečeno ... Ne, to naredi nastavljanje senčnim elementom. Kdaj me je morje tako vzljubilo? Domov se vračam okrepljena, stabilna, kot bi bolezen izginila, kot da ne bi nikoli rabila pohodnih palic za preboj do kamnitih skritih plažnih kotičkov vročih s turisti in mediternskim rastjem zaraščenih otokov.

Dopust si vzamem tudi v septembru. Sva naredila nepremišljeno potezo, da greva tako daleč? Tako pozno? Tako sama? V deželo, prav čudovito brez otroških krikov, v čas, prav miren brez pločevinastih kolon, s praznimi cestami in trajekti, v okolje, prav prezračeno in čisto brez sosedov ... Samo tvoj tabor, samo tvoj poni, samo tvoje stranišče. In daljše noči. Temnejši in bleščeče pozlačen ten kože, obarvan z bolj šibkimi septembrskimi žarki, ko začnejo s svojo pripeko šele popoldne, pa še takrat čisto nič preveč, že po enem tednu bledi. Človeški olupek se regenerira hitreje, ampak moja podopustniška depresija ... Traja dlje.