Izlet v Energijo.

Prijeten izlet je za mano. Niti ne čudovit, ker je rutina, je bil pa vsekakor prijeten. Vsakoletno pohajanje po eno in istih pokljuških (in) gobarskih terenih že od malih nog ... Kot hiperaktivno dekletce (ja, menda sem bila tudi in še posebej to) sem z veseljem tekala po iglastih tleh in tu pa tam še celo znala odkrit jurčkovo naselje. Čez nekaj let so me je iz vsem znanega razloga (puberteta?) minilo druženje z družino. Tako so me morali zagrabiti za roke in noge, ter odvleči v avto, kjer so me privezali, da nisem ušla ven - vse samo zato, da so mi v najbolj občutljivem obdobju vcepili blagodejnost pokljuškega vonja v moj nos. Pa jim je celo uspelo! Nekajkrat na poletje se jim utegnem pridružit. Ne, sama ne nabiram gob - prešvohotno vidim - in ne, tudi jem jih ne - imam preobčutljive (?) brbončice za kaj takega. Na Pokljuko ne hodim z namenom osvajanja planin, niti ne z namenom, da bi se podila za kravami (prej se bojim tega, da bi se one za mano. Brr, strašne so!) in lovila medvede (vseeno so krave bolj grozljive). Tja hodim le, ker sem vesela, da sem Tam, ker sem Tam in samo Sem. Samo obstajam. In samo Tam občutim posebno vrsto Miru in samo Tam na povsem edinstven način občutim k bruhanju nagnjeno slabost na ovinkasti cesti, ki vodi na "vrh" planote. Občasno zraven zvlečem še svojega najljubšega pripadnika nasprotnega spola - da imam le nekoga, ki mi tisti Mir naredi malo bolj neMiren. Sem ter tja pač potrebujem nekoga, ki se z ekstremnim entuziazmom za mano podi z žabami in raznimi meni neprijetnimi žuželkami.

Kot vedno, se je tudi današnjič (vagislovar: današnji dan) zaključil z obiskom "uradnih" energijskih točk. "Uradnih" zato, ker na tabli piše, da so to energijske točke, v navednice pa sem dala zato, ker je pravzaprav celotna Pokljuka ena sama Energija. - seveda imam pravico do skeptičnosti, če vem, da je nekdo postavil kamne na mesta, ki so se njemu zdela primerna za počitek in je zraven vsakega napisal številko, ki pravi, da je to za ta in ta del telesa... Prosim? Larifari? Ne vem. Ampak tudi meni je všeč sedeti na tistih deskah in... Brat.

Brat? In se ne poglabljat vase, v svoje občutke, vsrkavat energične vibracije? Ja. Tokrat sem bila za eno majčkeno hroščkovo tačko nesramna. S seboj sem vzela knjigo. Knjigo, ki mi jo je posodila Katjuša. Knjigo, ki sem jo z veseljem sprejela že zato, da vsaj malo omilim mojo odvisnost od računalnika (ta bi kmalu že zahtevala računalniški over dose) in da me spet po dolgem času potegne v svet knjigožerstva (lažja priprava k učenju?), knjigo, ki sem jo skoraj že prebrala in knjigo, ki mi je podarila nov moški ideal (na srečo je ta tako neresničen, kot sem jaz realna:) - realna sem zelo!). Somrak. Tako sem, ne prav nalašč, zanemarila svoj najbolj uresničljiv (in že uresničen) Ideal, ki me je lovil, ko sem se pobijala po makedamski poti in ki je pazil, da ne štrbunknem v prepad. Obljubim, da naslednjič ne bom tako odtujena!

Torej - izlet s knjigo v roki? Da, ker je zasvojljiva. In ne, ker z njo ne dobim popolnega učinka bitja, ki ga ljubim in narave, ki jo obožujem.

Photo:

Fotografija št. 1: Jaz - danes - beroča in sedoča na energetski točki za spomin in učenje by tisti nekdo, ki se s posebnim entuziazmom podi za mano z žabo v roki in tisti moj Ideal, ki je edini uresničljiv in že uresničen.

Fotografija št. 2: On - sept. 2007. Prisrčna fotografija, kaj? Tudi za neljubitelje žab:). In slikala sem jaz! Na Pokljuki...

(pre)Blisk.anje

[Blisk 1: še vedno načrtovanje]

Ne dogaja se mi nič posebno zdravega. Ponedeljkov načrt se je spremenil v celotedenski načrt, ki še ni popolnoma uresničen (res je. Tiste knjižice se še vedno nisem lotila.), Tictac bomboni pa mi uničujejo še levi predel mojega zobovja - desni je že uničen. Od pretiranega čokohranjenja v otroštvu najbrž... Tokrat ne bi planirala britja nog in kraje sladoleda mulčkom, ampak bom površno predstavila že skoraj izpiljen načrt vdora na ameriška tla, ter obisk (ali ugrabitev) Tine.

Torej:

točka a: je že znana grožnja o sestavi splava in nadaljevanju potovanja z ježo v stilu Indiane Jonesa (Katjuša ima že naučene tudi že vse njegove kung-fu prijeme).

točka b: je Mojčina zamisel o slepem potovanju v kontejnerjih Luke Koper, kot v Madagascarju - s špranjami, ki jih premorejo kontejnerji (škatle, gajbe, karkoli), pridobimo še svetlobo, ki nam bo prav prišla pri prebiranju znanstvenih revij (seveda:)) pa še prijetno ogorele bomo.

točka c: je najzanimivejša. Delam na tem, da zgradim sposobnost astralnega preslikovanja. Naučila bom še Katjušo in Mojco in tako bodo vsi trije naši astralni Jazi lahko obiskali dušo Tine.

[Blisk 2: večerno kramljanje]

Skupaj z eno svojih še posebej trpečih osebnosti sem se zavalila v svoj najljubši (in sicer tudi edini) stol na terasi in ob poslušanju čričkanja čričkov in hrustanja briketov, ki sem jih nasula mojemu shiranemu mačkonu (tole o shiranosti ni moja krivda! Ušivec je v vročih dneh izgubil apetit, kar pa je tako ali tako usodno za maščobne obloge) in ob sadističnem, zverinskem pikanju komarjev (vsaj tako sem si razlagala nenadno srbečico) opazovala oddaljeno bliskanje na nebu. Redko si privoščim to vrsto uživanja, a ko si jo, je užitek poln. Večerni klepet z mislimi, ki pogrešajo, ima neverjetno pomirjujoč učinek na vrnitev v boj za preživetje.

[Blisk 3: domišljijsko, srhljivo, fantazijsko in... Komično?]

Huronsko rjovenje "I am Beowulf!" me je pošteno nasmejalo, hkrati pa so stvori (demoni) v tej zgodbi obogatili moje že precej izčrpano nahajališče domišljije in... Angelina s svojimi tremi minutami zares poskrbi za pridih erotičnosti (kar sicer Beowulfova naga rit takoj razblini). Všeč so mi epopeje, obožujem domišljijske filme z bitji, ki ne obstajajo, in tudi Beowulf mi je bil, kljub kritikam drugih, v končni fazi všeč.

[Blisk 4: peristaltika]

Neverjetna lakotnica sem danes - kar je plus, ker sem tudi sama šla po sledovih tačk mojega mačkona (vročina je tudi meni sunila apetit). Razlog verjetno tiči v včerajšnjem prakticiranju tistega, kar prakticiram le dvakrat letno in na kar nisem posebej ponosna. Tako se je pot prebave obrnila za 180 stopinj in obratna smer le-te nikoli ni prav preveč prijetna. Za bruhat je. Dobesedno:). Ne bom rekla "nikoli več!" (čeprav se je tako glasil prvi natipkani sms zjutraj), ampak bom rekla "se vidimo čez pol leta". Pošteno.

[Blisk 5: SmrdaPrda]

Tako dobro mi gre, da sem začela igrat Travian. Ob izdatnem pokroviteljstvu cyc.a seveda. Brez njega se mi ne bi uspelo obdržat toliko časa, kolikor sem tam sedaj (4 dni:)), in brez njega se te stvari verjetno niti lotila ne bi. Še vedno nimam čisto razčiščenega pojma o smislu te igre:) (pravzaprav priznavam, da se niti ne trudim prav pretirano:)).

Blatne račke

Režija in obdelava: mamica in očka kobacajčka Urbana (ta je v modrih hlačkah in rumeni majčki)

Glavni igralci: vsi kobacajčki z Urbanom na čelu in Oskarjem na riti (žal poznam le ti dve imeni)

Okoliščine snemanja: Sarin rojstni dan nekega junijskega dne 2008

Najkrajši komentar: Rock Otočec za mulčke!

Sama nisem bila prisotna. Ta celovečerni film (zaradi prikupnosti ga definitivno lahko gledaš cel večer!) sem dobila od moje sestre (Oskarjeve mamice), ki ga je dobila od Vanje (Sarine mamice), ki ga je dobila od Nataše (Urbanove mamice)... Saj vemo kako gre s temi forward maili, kaj? Na koncu z okrnjenimi podatki postanejo izgubljeni v Vesolju...:)

P.S.: moj vrli nečak Oskar je vedno tisti, ki najbolj laufa in čofota naokoli in je vedno tisti, ki je vsako naslednjo rundo manj oblečen in je vedno tisti, ki ima na svojih račkastih tacah obute modre škornje (obožuje jih:)).

Bila, občutila in... Že planiram.

Ob ugotovitvi mojega problema o dojemanju Resne Zveze, je šlo z mojim mentalnim zdravjem le še navzgor. Pa saj je logično, da obstajajo vzponi in padci čisto povsod - tudi v lastnem razumevanju tistih univerzalnih stvari, ki morajo biti vsakomur jasne. Odkritje vzroka za vse moje jezne izpade, razočarane poglede in "vseenomije" faze, je blagodejno vplivalo na mojo ponovno vero v tisto Nekaj, kar mora biti obvezno prisotno, če se že gremo "hvala za ponudbo, a imam fanta" sceno. Super se počutim, ko spet lahko v "gru-gru" tonu izustim "gru, gru!".

Uspelo mi je priti do morja, uspelo mi je priti do Blejskega jezera! Končno sem le zavonjala vse obmorske in objezerske vonjave, začutila sem vso gnusobo, ki plava v slovenskem morju in vso ostudnost, ki se utaplja v gorenjskem biseru (navednice niso potrebne?). Užila sem vso slano in neslano klimo na moji koži - a da bi storila tisto po čemer nesmrtno hrepenim že dober mesec? Še vedno ne. Če odštejem tisto "slano in neslano klimo", zaradi katere sem bila tako v prvem, kot v drugem primeru mokra (sopara in dež), spet nisem doživela radosti, ki jo občutim ob potopu celega telesa v tisto "kopalno tekočino" Kar našopirim se, ker sem dva dni nosila kopalke le v želji, da se zabrišem med valove in ne v prepričanju, da me absolutno čaka voda. Tudi če sem jih že nosila v prepričanju, mi to očitno ni pomagalo pri prepiru s prepozno uro, preveliko distanco od morja - glede na nožne sposobnosti - in vremenom.

Sem pa zato prišla na Disco Nautico, preživela dva čudovita dneva na vrvici mojega najljubšega fanta (na vrvici? Če je zraven še Megi, ima na vrvici kar dve!), z avtomobilskimi vrati sem si na neverjetno tipičen vaginačin priščipnila palec na levi roki (tokrat na srečo noht ostaja gor), zblojena in lačna čakala pod hangarji (ja, končno so moje možganske celice uspele povezat besedo "hangarji" s placom za kopanje na Bledu), da nora nevihta odide strašit pse naprej (Megi je bila na koncu le še eno tresavo ščene), vsake pol ure obiskovala (ali iskala) wc, kar prinaša Nobelovo nagrado za potrpežljivost in Viktorja za posebne dosežke (preživel je!) Maticu. Pojedla sem svojo polovico margherite, Katarini sem pokradla nekaj bombonov in komaj čakala, da se pridem domov naspat.

Kaj pa danes?

• Prebrala bom 12 strani trenutno najbolj osovražene knjige v moji sobi (ha! Kot da jih je toliko...) in seveda obvezno izpisala vsa meni pomembna dejstva (za katera pa ni nujno, da so pomembna profesorju).
• Popilila bom nohta na palcu in kazalcu, ker že prav surovo štrlita iz povprečja dolžine preostalih nohtov (niti sanja se mi ne zakaj).
• Prebrala in pokomentirala (če ne tam, vsaj v glavi) bom ogromno število novih objav meni berljivih blogerjev, ki se neverjetno hitro množijo v času moje odsotnosti.
• Iz četrte police v omari bom na tla zmetala tisti kup kratkih majic, ker se mi že smilijo vsi molji, ki ne najdejo več poti ven iz bombaža, ker je tak nered (pa saj nimam moljev? In ne jejo bombaža?) in poskušala nered preurediti v red.
• Željno bom pričakovala najnovejše novice Maticove mlajše sestre z njenega prvega zmenka. Upam tudi na photo reportažo:P.
• Razprodaje? Zaenkrat me še nimajo namena videti.

• Pila bom čaj. Bebe. Čajnik je že na moji mizi.

• Pogledala bom še enega romantičnega. No Reservations mi je bil na trenutke dolgočasen, What Happens in Vegas je bil kulči (nasmeh Cameron Diaz je naravnost za v komedijo - to je pozitiven komentar), Step Up: the Streets se mi je zdel slabši kot prvi (moja doba plesnih filmov je pač minila), 27 Dresses mi je bil lušten, a povprečen (pa saj so povprečni skoraj vsi?), Over Her Dead Body mi je bil všeč, ker sem itak zaljubljena v Evo Longorio (pravzaprav v njene vloge, ker so vedno tako... Puhle?:)) - Potem pa je že čas, da prešaltam na domišljijske zgodbe in zgodovinske spektakle, kaj? (huh, tukaj se prva alineja današnjega načrta skoraj podere...:/)

• Preverila bom, če imam še luknje v ušesih... Dober mesec nenošenja uhanov je za tiste luknje že smrtno nevarno.

• Naprej bom gojila svoje dolgočasno življenje, ki še vedno ni tako močno dolgočasno, kot je življenje tistega bitja (vsi vemo o kom govorim?), ki bo počasi že nekaj moralo narediti za to, da me odreši nenehnega poslušanja o bridkostih ceste med casinojem in njenim domom (kako gamblersko se to sliši!).

Še z mojim bioritmom prehranjevanja bo treba nekaj ukrenit (ojoj! Pravkar sem se spomnila, da sem se v sanjah trikrat srečala z Borutom Pahorjem in... In... Da me spominja na... Ahahahah:D.

Alternativna medicina?

Kako uspešno je bilo pregovarjanje za antibiotike in s kakšnim namenom je morala moja Mati biti zraven? Kaj je imela dr. Bela Halja za bregom in s kakšnim načinom se me je lotila? Vse to in še več - v nadaljevanju...

Pred mojim opisom dogodivščine naj povem, da v zadnjem času nimam nobene fiksne zdravnice - vedno, ko se oglasim na šolskem dispanzerju, me pričaka nov, meni neznan obraz, ki mi mora napisati nekaj tistih formalnih obrazcev za normalno funkcioniranje v ostalih zdravniških ambulantah (v mislih imam napotnice, za katere sem še vedno mnenja, da so brezpomenske - izguba živcev vedno, ko (ne)ugotoviš, da ti je veljavnost že potekla in izguba časa, ko moraš za navaden listek čakat in čakat pri svoji splošni zdravnici). Moja uradna zdravnica je (žal) že nekaj časa na bolniški in posledično moram vsaki posebej vedno vtepat v glavo zakaj sem tukaj, kako je z mano, vse razloge zakaj rabim tisto napotnico, razlagat o svojem splošnem počutju etc.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače (z eno izjemo - na stolu levo od mene je sedela moja Mati). "Zakaj te peče mehur, koliko časa te peče mehur, zakaj do sedaj nisi bila deležna nobenega zdravljenja, kakšne preiskave so že izvedli...", so se glasila vprašanja. Vse lepo in prav, nakar preklopi na splošna vprašanja o moji bolezni (tudi tu je še vse super) - "Kako poteka zdravljenje, kako se trenutno počutiš, kako bi opisala samo sebe, kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo..." Opa! Kako bi opisala samo sebe? To ne spada v ta sklop vprašanj! Nadaljevala je z vprašanjem, če sem zelo prilagodljiva, če znam človeku ugovarjat in mu reči "ne". Emmm??? Ja? Odvisno? Huh, tukaj sem se resno začela spraševat, če nisem zašla v napačno ordinacijo. "Kaj pa prehrana?" Okej, logično vprašanje in logičen odgovor - ni prav zdrava (priznam). "Izogibaj se beli moki, sladkorju, soli in mleku!" Ja pa saj se... Samo čokoladi se niti ne trudim izognit. "KATERI ČOKOLADI?" Milki... "SAMO TE NE SMEŠ! To je n a j s l a b š a čokolada na trgu. Kupuj le še Gorenjko, kjer je 70 do 90% pravega kakava." Aha, v redu, bom (v resnici sem si mislila svoje - Milka je morebiti res najslabša, je pa najboljša!). "Kakšno pa je vaše mnenje o alternativni medicini?" in pogleda mami... Mami je seveda vsa navdušena nad nečim, kjer ni kemije, ampak pove, da je seznanjena s prevaranti, katerih cilj je le velik zaslužek. "Aha... Aha...", reče Bela Halja. "Aha, aha... No, pravzaprav... Sama se ukvarjam z neko terapijo..." HA! Pa te imam! "...ki je sicer povsem podprta s strokovno literaturo in mislim, da bi to dobro vplivalo na tvoj imunski sitem..." Ja??? Za kakšno stvar gre?? "Boš videla drug teden, če se boš oglasila pri meni. Tukaj imaš naslov, se vidimo v torek.".

Zaključek sicer ni bil tako hiter, sem ga le jedrnato skrajšala:). Torej??? Očitno se grem naslednji teden čarodejske igrice (čarodejske?). Vem pa, da se nekaj resnega ne mislim it. Trenutno me nekaj takega ne navdihuje, torej tudi denarja ne nameravam metat v nekaj, za kar vem, da mi ne bo pomagalo, če sama nisem pripravljena na to. In ja, na to nikakor nisem pripravljena. Pravzaprav se mi ne ljubi ukvarjat s tem. Hudiča... Jaz hočem dobit samo tiste antibiotikeee! Je to res tako težko???

Glede alternativnih metod zdravljenja sem zaenkrat še vedno v fazi skeptičnosti. Pa če še tako pravijo in vpijejo, da so ljudje vstali iz vozičkov - pa saj nihče ne ve, če takrat ni bilo na delu še kaj drugega!? Volja je pomembna, vera prav tako, vendar tudi brez modernih zdravil sem absolutno prepričana, da ne gre. Z alternativo se bom ukvarjala, ko bodo določene zaloge izčrpane, ali pa, ko se bom sama in zares popolnoma sama odločila za to. Si pa gospa dobro zna priskrbet biznis, ja.

Še to: zakaj je morala biti mami zraven? Zato, da me še dodatno posiljuje z njenimi solatkami, paprikami, zeljem, korenjem in borovnicami. Težko živim, kaj? :)

Zajci, smeški in Bela Halja

Nekaj najbolj udobnega, kar si v toplih poletnih dneh lahko privoščimo, je vsekakor bosonogo stopicljanje po stanovanju. Kaj storim, ko od mojih preostalih treh četrtin dobim v dar copate? Odpovem se svoji posebni strasti bosega tacanja po parketu in - obujem copate.

Seksi, fukiš, "arrr", hellokitty copate.

V kombinaciji s turkizno spalno srajčko, na kateri poseda zajec rožnate barve... Pravzaprav dva. Se samo meni zdijo zajci strašno perverzna bitja?

Oprosti cyc, ker si (nenamerno) pristal v družbi zajcev in oprosti, ker si trenutno med bolj osovraženimi bitji v mojem življenju - tudi jaz bi šla na Metallico! Žal se je moja denarnica odločila, da mi ni pripravljena financirat koncerta in tako ostajam doma. Še vedno pa te neizmerno sovražim! :) / Link, ki naj bi me spravil v jok - klik /

Življenje v svetu retardiranih smeškov na msn.ju se nadaljuje. Novo nalaganje programa ni odpravilo le-teh. Še vedno vidim le dvopičje in črko D - o smehljajočem obrazku ni sledu. Počutim se oropano veselja. Življenje ne more biti sestavljeno le iz črkovnih znakov! Vseeno pa mi tole prav pride pri dekodiranju sporočil, ki jih dobim od nadvse bistroumnega produkta narave, imenovanega Tinček. / Tu se razumevanje mene dokončno ustavi, kaj? / Zadevo mi je delno uspelo popravit, ampak za cyc.a smeškov še vedno ni! / Razlaga za to je očitna. /

Ob šestih me čaka čaj (beri: pregovarjanje za hudičeve antibiotike) pri dr. Bela Halja - menda obvezno v spremstvu moje predrage matere, za katero se mi niti sanja ne, kaj bo počela tam zraven. Ne, seveda sem sposobna vse zadeve urejat sama, ampak očitno Belohaljčnica nima takega mnenja. / Je pozabila pogledat letnico na kartoteki? /.

Forgetting About Sarah Marshall pa je ena boljših romantičnih (ja, točno tistih, ki že prav patološko dvigujejo nivo cukra v moji krvi) komedij v zadnjem času.

Tina? Je že odletela. Mojca upa, Katjuša upa, Vađajna upa - da ni dobila sedeža na letalu! Mojca upa, Katjuša upa, Vađajna upa - da sta z Anjo obtičali v Minknu. Tina - ne drzni si odrezat desne roke, na kateri visi zapestnica z dušami nas treh! / Za nevedneže je Minken enako Munchen s pikicami na u.ju. /

Tokratna razlaga za nedeljsko medčloveško nestrpnost? "Dež bo". Je že in včeraj zvečer je nevihta povzročila najlepše nebo, odkar sem začela biti pozorna na nebo!

Čutim. V zraku!

Lepo sem se že vpeljala v svoj počitniški Vsakdan. Obsesija s Cocto (sicer smrt za moj mehur) in s posedanjem na terasi ob toplih večernih urah je dokončno zasedla mojo zavest. Prav tako poneumljanje prepametnih možganskih centrov z romantičnimi filmi, ki že prav ovirajo pravilno delovanje trebušne slinavke (ah! Potrebujem insulin!).

Uživam v brezdelju, a v glavi mi močno razbija misel na to, da me čakajo še štirje izpiti, od katerih morajo trije biti pod nujno zapisani v indeks. Prisego, da se ob prvi priložnosti oglasim v knjižnici, si naberem izpitne literature in začnem s ponovnim izpisovanjem, prebiranjem in označevanjem pomembnih dejstev, močno zbija želja po sončanju, čofotanju in poležavanju, ki se mi trenutno le delno uresničuje z obljubo blejskega jezera (čofotanje tukaj namreč avtomatsko odpade). Seveda obstaja nekaj drugih načrtov za izživljanje nad mojimi temeljnimi poletnimi goni (vamos a la playa), ampak nič posebej konkretno določenega.

Posmukat bi si morala teh nekaj obrvi pa ne najdem volje za ta podvig (prav patetično je že tole moje psihično pripravljanje na neprekinjeno kihanje in razbolele arkade). Nasplošno se ne znam definirat o svojem zadovoljstvu. Sem ali nisem? Predvidevam, da to, drugo. Že cel dan (pa smo šele na polovici) čutim živčne vibracije z vseh koncev. Takoj zjutraj topotanje košarkarske žoge pod mojim oknom (ne prenesem tega, če sem se prejšnji večer odločila za prespano dopoldne!), čez nekaj časa neutrudno lajanje sosedovega psa v kombinaciji s prepevanjem Zojinega telefona (še bolj duhomorno je preklapljanje z ene na drugo melodijo, ko se ta še konča ne). Nato živalski jok najmlajšega mulca, kričanje njegovega očeta nanj in Zojino poskušanje preglasitve obeh. Tisto kapljico, da je voda prekoračila rob sodčka pa je pravkar vrgel moj, sicer tako oboževani, Roditelj. Neverjetno, kako ne prenesem vpitja name. Brez razloga. Ker mu ni zneslo, da bi shranil številko njegove druge hčerke v telefon. Presenetila me je moja (ekstra kolerična) reakcija nazaj. Običajno moje glasilke niso sposobne takih razsežnosti.

Sem razvajena?

Sem.

Želim si... Lupčkanja in objemčkanja. Brez urne omejitve. Pa toliko imam še misli, za katere čutim, da bi jih morala ubesediti.

Edit [po kosilu]:

Mami: "Če si živčna, vzemi Persen".

Oči: "Al' pa rokavico, da me prebutaš".

Heh:D.. Bom kar rokavico:P...

Tinka's American Dream

Kar naenkrat imam ogromno časa. Torej imam naenkrat tudi čas za spisat eno sovražno nastrojeno objavo proti Tini. Pojma nimam, kako si je naša gonilna sila dovolila, da sta se ji v glavo naselila misel in prepričanje o tem, da gre drug teden za dva meseca čez lužo uresničit svoje ameriške sanje (beri: oropat Victoria's Secret). Že drug teden?? Ne, čez štiri dni (opominjanje s temi dnevi na msn.ju nam gre že vsem pošteno na živce). Za dva meseca? Do 26. avgusta. Čez lužo? Huh! Še malo dlje!

Katjuša, Mojca in Jaz smo družno prisegle, da v primeru njene prekinitve stikov z nami:

• prvič: umaknemo noge iz naših lavorjev (ne, jaz bom imela malo večjo banjo), kamor smo na dan Tininega odhoda natresle morsko sol in se zlagale svojim osebnostim, da smo na morju,
• drugič: lastnoročno zbijemo splav (Katjuša je predlagala bambuse iz Portoroža),
• tretjič: se podamo na morsko avanturo po Atlantiku (pojemo vse morske pse, ki bi si nas drznili pohrustati),
• četrtič: stopimo na ozemlje najbolj demokratične države na svetu (tisto o demokraciji damo nujno v navednice, kaj?:))
• petič: v stilu (mladega) Indiane Jonesa prejezdimo določen del Amerike, naslednjega pa prepotujemo kot slepi potniki na tovornem vlaku,
• šestič: preden ponosno zakoračimo v San Francisco, si zataknemo cvetje za lase, z GPSom poiščemo Tino (pred odhodom ji bomo podtaknile slednik), jo oprtamo na ramena (z vsem spodnjim perilom, ki ga je nakradla),
• sedmič: odpujsamo domov...

Yup, that's our plan. Be scared!

Tina - javno te opozarjam! Ne hvali se preveč s svojimi Havaji (tudi me si bomo zrisale svoje!), vsak dan nam pošiljaj po minimalno 20 mailov, preberi vsak obupan sms, ki ti ga pošljemo, prebiraj in komentiraj naše bloge, za vsako sekundo moramo vedeti, kje se gibaš, ne druži se z nobeno ameriško vrstnico (sploh naj ti ne pride na misel!), bodi skrajno nesocialna - prvi teden se lahko pogovarjaš le z Anjo, v drugem tednu lahko preklopiš na pogovor z Zoranom, Kiki in Sophie lahko naučiš par pomembnih slovenskih besed (seveda s tem mislim na to, da bosta do konca avgusta tekoče govorili slovensko), slikat se pojdi na Golden Gate Bridge (točno tja, kjer so snemali tiste prizore iz Čarovnic, kjer so imeli svoj parking angeli - okej, vem, da je bilo vse le kulisa...), seveda lahko spoznaš svojega ameriškega princa Charminga, ampak ne takega, ki bo zahteval, da ostaneš tam in... Povej Bushu ta svoje. Nasplošno pa upam, da ti je jasno, da ti niti za trenutek ne sme priti v tvoje možgančke ideja, da bi ostala tam!

Tegale se moraš pa naučit na pamet:

Don't forget usssss!

"Piknik za pet... Deset tisoč..."

“Piknik bi mel.” Sem reku: “OK. Kolk nas pa bo?” “ma tm 5, 10 000.” “Opaaa, kje pa bo to?” “Ja na Otočcu!”

(ne poznam natančne številke obiskovalcev - verjetno znaša več kot deset tisoč)

- čisto kmalu po prihodu - Bina in Jaz -

Domov sem prišla s popikanim Hrbtom (komarji so prav zares imeli gostijo leta in niso mesarili le po hrbtu), popečenimi Rameni (aha, tudi jaz, ena tistih, ki ji je sončna krema obvezna oprema, se je spozabila in jo v času najhujše pripeke pustila v avtu), požganim Jezikom (lačna sem pogoltnila frišno pečeno hrenovko in ugotovila, da je - nemehecat - prevroča!), s smrkastim in kihajočim Nosom (pričakovano), Mehurjem, ki se je ponovno na smrt skregal z mojim telesom (nemarnež se nikoli ne strinja z mano, ko se je treba ohladit v vodi) in brez japank! Kljub vsem tem grozodejstvom, me je obšla prijetna ugotovitev, da sem dejansko občutila Raj. Osladno in zlajnano? Prisežem, da ne! Da ob vseh špikajočih kosmatih nogah, smrdečih podpazduhah, ogabnem zadahu in umazanih ušesih rečeš le: "Pa saj smo na Rock Otočcu!", je skoraj sanjsko. Lahko obstaja še kaj bolj rajskega?

- moj prežrt hrbet -

- pujski pripravljeni na še večje pujsanje -

Največji hec vsega tega raja je, da ob vrnitvi domov in čofotanju po domači banji nisem občutila prav nobenega posebnega užitka. Čista in malo bolj topla voda, po kateri naj bi (in tudi sem!) hrepenela tri dni, ni bila prav nič posebnega. Prav očitno se umazanije navadiš nenavadno hitro. Čistoča ti postane celo zelo tuja. Čudno si je bilo umiti zobke (enkrat vmes smo si jih umili v merkatorjevih vecejih sicer) in še bolj čudno je bilo ležati v vsej mehkobi, ki jo premore moj jogi. Najbolj presenetljivo je (skorajšnje) sožitje mene in vseh tistih žuželk ob Krki. Ne rečem - občasno sem že zakričala in histerično zakrilila z rokami, ampak ponosno bi se pohvalila, da sem vse žužke poskušala pridno ignorirati, kar mi je kar lepo uspevalo (za razliko od Sabine, ki je z zaharmony poteptala noge skoraj vsaki gigantski mravlji). Posebno točko si seveda zasluži wc... Ni ga lepšega kot domači skret! Vsi tisti wc.ji na štrbunk - dobesedni bljak in kak! To še v raju ni sprejemljivo. Rešila me je narava pa še ta je bila proti koncu že prav obupna.

- iz blata ni nobene bolj aktivne fotografije, ker pač... Ni bilo aktivnega metanja po blatu:). Je bilo samo pussy pacanje po joških :D -

- pa čofotanje v Krki -

Vzdušje je (bilo) na Rock Otočcu zares fenomenalno. Ne rečem - težkih pijancev je bilo kar nekaj (v takih primerih pride na vrsto Sabina in njeno lajanje na vsakega, ki vsiljivo vstopi v tvoj intimni prostor - osupljivo, kakšne sposobnosti ima ta punca:P), ampak si vseeno z vsemi na približno enaki valovni dolžini (si umazan in smrdiš:D). Blato -> Krka -> tuš -> blato je romarska pot vsake blatne skulpture (tudi moja, vendar samo enkrat! - blato je neverjetno težko odstranljivo).

- Alfi je pričaral sneg (Silvestrski poljub je bil vrhunec festivala:P) - še nikoli v življenju nisem pogoltnila toliko milnih mehurčkov! -

Omembe vredno je tudi moje srečanje s pravo tivikamero (tokrat nisem ponesrečila vsega:)). // Opis bo le površen približek // Kdo je najbolj seksi nastopajoči? - Tomi. Bi ga rada spoznala v živo? - Ne. Zakaj? - Nočem, da mi podre določene ideale. Kaj pa seks tukaj? Kako gre? - Sem s fantom. Kaj pa pravi mami, da si na RO? - Pa saj sem stara že 21 let! (Tega še vedno ne jemljem kot kompliment!)

- Sabinin enotedenski tatu, ki se je izpral v petnajstih minutah (ja, je naredila reklamacijo in dobila novo joško... Tatu.) -

Zagotovo bomo rajali tudi naslednje leto. Super je bilo, ampak... Še vedno pa sem ostala brez dobrih starih japank z udobno obliko moje noge, ki jih bo od sedaj naprej veselo nosila neka ciganska deklica. Pfej (dah, že vidim, da bom to težko prebolela:)).

- aha, tu imam še svoje japanke -

- pa še lupčka za našega (a.a - samo moj je!) fotografa, ki nam je priskrbel VIP parkirišče :D -

Kako tipično zame, da sem tole poročilo pričela z jamranjem...:) Sovražim tipkarjenje o daljših dogodkih - vse bi rada zajela z eno besedo! Sem se vseeno potrudila, a vseeno ogromno izpustila... Bilo je res zabavno, blatno in sproščujoče. Na momente so bile določene stvari zoprne, ampak take stvari se samoumevno ne ohranijo v spominu (razen ubogih japankkk). Jap, umazanije se navadiš, vzameš jo za svojo - še vedno pa zelo paše možnost tuširanja v domači kopalnici. Rock Otočec... Še malo pa bom spet tam! :P

- photo by Matic (je bil zato tam), samo tele zadnje se je dotaknila profesionalna roka Sabine:) -