Prijeten izlet je za mano. Niti ne čudovit, ker je rutina, je bil pa vsekakor prijeten. Vsakoletno pohajanje po eno in istih pokljuških (in) gobarskih terenih že od malih nog ... Kot hiperaktivno dekletce (ja, menda sem bila tudi in še posebej to) sem z veseljem tekala po iglastih tleh in tu pa tam še celo znala odkrit jurčkovo naselje. Čez nekaj let so me je iz vsem znanega razloga (puberteta?) minilo druženje z družino. Tako so me morali zagrabiti za roke in noge, ter odvleči v avto, kjer so me privezali, da nisem ušla ven - vse samo zato, da so mi v najbolj občutljivem obdobju vcepili blagodejnost pokljuškega vonja v moj nos. Pa jim je celo uspelo! Nekajkrat na poletje se jim utegnem pridružit. Ne, sama ne nabiram gob - prešvohotno vidim - in ne, tudi jem jih ne - imam preobčutljive (?) brbončice za kaj takega. Na Pokljuko ne hodim z namenom osvajanja planin, niti ne z namenom, da bi se podila za kravami (prej se bojim tega, da bi se one za mano. Brr, strašne so!) in lovila medvede (vseeno so krave bolj grozljive). Tja hodim le, ker sem vesela, da sem Tam, ker sem Tam in samo Sem. Samo obstajam. In samo Tam občutim posebno vrsto Miru in samo Tam na povsem edinstven način občutim k bruhanju nagnjeno slabost na ovinkasti cesti, ki vodi na "vrh" planote. Občasno zraven zvlečem še svojega najljubšega pripadnika nasprotnega spola - da imam le nekoga, ki mi tisti Mir naredi malo bolj neMiren. Sem ter tja pač potrebujem nekoga, ki se z ekstremnim entuziazmom za mano podi z žabami in raznimi meni neprijetnimi žuželkami.
Kot vedno, se je tudi današnjič (vagislovar: današnji dan) zaključil z obiskom "uradnih" energijskih točk. "Uradnih" zato, ker na tabli piše, da so to energijske točke, v navednice pa sem dala zato, ker je pravzaprav celotna Pokljuka ena sama Energija. - seveda imam pravico do skeptičnosti, če vem, da je nekdo postavil kamne na mesta, ki so se njemu zdela primerna za počitek in je zraven vsakega napisal številko, ki pravi, da je to za ta in ta del telesa... Prosim? Larifari? Ne vem. Ampak tudi meni je všeč sedeti na tistih deskah in... Brat.
Brat? In se ne poglabljat vase, v svoje občutke, vsrkavat energične vibracije? Ja. Tokrat sem bila za eno majčkeno hroščkovo tačko nesramna. S seboj sem vzela knjigo. Knjigo, ki mi jo je posodila Katjuša. Knjigo, ki sem jo z veseljem sprejela že zato, da vsaj malo omilim mojo odvisnost od računalnika (ta bi kmalu že zahtevala računalniški over dose) in da me spet po dolgem času potegne v svet knjigožerstva (lažja priprava k učenju?), knjigo, ki sem jo skoraj že prebrala in knjigo, ki mi je podarila nov moški ideal (na srečo je ta tako neresničen, kot sem jaz realna:) - realna sem zelo!). Somrak. Tako sem, ne prav nalašč, zanemarila svoj najbolj uresničljiv (in že uresničen) Ideal, ki me je lovil, ko sem se pobijala po makedamski poti in ki je pazil, da ne štrbunknem v prepad. Obljubim, da naslednjič ne bom tako odtujena!
Torej - izlet s knjigo v roki? Da, ker je zasvojljiva. In ne, ker z njo ne dobim popolnega učinka bitja, ki ga ljubim in narave, ki jo obožujem.
Photo:
Fotografija št. 1: Jaz - danes - beroča in sedoča na energetski točki za spomin in učenje by tisti nekdo, ki se s posebnim entuziazmom podi za mano z žabo v roki in tisti moj Ideal, ki je edini uresničljiv in že uresničen.
Fotografija št. 2: On - sept. 2007. Prisrčna fotografija, kaj? Tudi za neljubitelje žab:). In slikala sem jaz! Na Pokljuki...
18 komentarjev:
Kako lepo :) Sem si mislila, da pohajaš nekje po naravi, ker ni bilo nič tipkarskega od tebe :) Pa saj prav, treba je izkoristit počitnice (pravim jaz, ki bluzim pred računalnikom dan za dnem :().
Joj ne:D Po naravi sem pohajala samo včeraj pa še to s knjigo v roki:D. Potem veš kaj sem počela ostale dni... :D Brala sem, brala in brala:D (malo pretiravam sicer, ampak večinoma sem pa res:)).
Moje bluzenje pred računalnikom pa se očitno od tega trenutka naprej spet nadaljuje:)).
Hehe, smo same računalniške čudakinje z običajnimi skoki v naravo. :)
In kaj tako zagreto bereš?
Mja :D ... Hvala bogu nimam leptopa, drugače bi še ta romal z mano v naravo (ah ne, ni res, ker vem zakaj se moram odklopiti od monitorja:D).
Emmm... Sem v bistvu že prebrala... Ravno kakšno urico nazaj. In sicer od, od, od... Čakaj, da pogledam... Stephenie Meyer: Somrak (sem v objavi tudi podala link z opisom knjige:))... Oh, komaj čakam film in komaj čakam, da me najdejo nadaljevanja! :)
Ob tej priložnosti ti sporočam še to, da mi je sivo-črna kombinacija bloga veliko bolj všeč kot modra :) In črno-bele slikice na strani - prekrasno :)
U, hvala n. :D - Sem čakala na nekoga, od mojih, da mi pride blizu, da mi pove, kaj meni... Pa si ti vse prehitela:D. Tenkjuuu! :) Samo še zgruntat moram kaj je narobe s slikicami, da so drugačne velikosti, kot prej...:/
Odlično je :)
Uf, joj katjuša - mi je clo matic reku, da je luštno pa dobr veš, kako je natančen pr teh zadevah:)).
A si ubila pajka? :D
Ne govor o pajku. Prasec je res napadu iz zasede :)
No, ampak si vsaj živa :D.
Oj, si mi dala idejo za izlet. Morda tudi za čtivo (priznam, moram še kliknit na povezavo :))).
Ne vem zakaj, meni je bila modra preobleka tvojega bloga ljubša :/
Res? :)) Ah pa saj veš... Spremembe so potrebne:).
Sem pa vesela za idejo :). Bom s pokljukomanijo še koga okužila:D.
Uuu, nova preobleka je zelo všečna:)
In, ja, Somrak je definitivno zelo zelo zasvojljiv. Tudi jaz komej čakam na nadaljevanja in film;)
Aaa - ti si pa spremenila nick:)).
Vampirji so mi bli že od nekdaj fascinantni in mi je tale knjiga kr potrdila razloge zakaj:)).
Ja, res! Za nameček imam načeloma sivo barvo rajši od modre :P Spremembe so vedno dobrodošle, predvsem tiste na bolje!
Sem se že pozanimala kdaj bi lahko šla na Pokljuko ;)
Torej? Pokljuka pade kdaj? :))
Ni še 100% določeno, ampak upam, da še ta mesec (oz. ko bo za borovnice nabirat :)))
Za nabirat borovničke je pa že čas na Pokljuki... Vsaj mami jih je zadnjič kar nekaj nabrala (sama nisem ljubiteljica kakršnegakoli nabiranja:))... Čeprav res, da še niso bile tako zrele kot bi verjetno morale bit...:/:)
Sicer pa ja... Vsekakor ti želim lep izlet:).
Objavite komentar