nedelja, 27. junij 2010

Pijanski update z alkoholom.

Ne bom postala fenica redbula na fejzbuku, ker me je nemarno pripravil, da sem bila ob petih, šestih in ob sedmih zjutraj v povsem brihtnem (zbrihtanem) štartu za sesanje sobe, če le ne bi ostali tega časa interpretirali kot "čas za spanje". 

Je okej, ker je poskrbel za sproščenost in ker je bil nagrada spontanosti pa ker je zalaufal center za prvi tuji jezik, kar je svetu pokazalo, da sposobnost mojega (prekomernega) govora še kako obstaja. Žal mi je, da z vsem tem nisem začela že par ur prej, pred zadnjim izpitom, ko bi mi - verjamem! - odprlo tudi tiste najbolj zašvasane možganske lopute, ki zapirajo pot do palet angleškega besedišča, ki se še bolj skrijejo, ko potrebuješ besedo za pogajanje pa potem namesto lepega negotiation najdeš butastega izmišljenega contracting (really: WHAT?!).

Sicer pa moja harmonija še vedno obstaja in traja. Prav zares edine čustvene potope doživljam le še ob gledanju 24 ur (složnost ljudi me vedno pripelje do absolutne ganjenosti in rahle tresavice zaradi zadrževanja solzave povodnje), zživcirano histerijo doživim, ko zagledam Nejca Simšiča z njegovo ruto (TUDI!) sredi poletja in dejansko je moja toleranca (in občudovanje hkrati) do osebnih stilov ogromna, Nuška Drašček, ki niti enkrat še ni zgrešila kamere s svojim rezgetanjem, mi na nek simpatičen način sproži zavijanje z očmi, seveda se pa vedno znova hahljam (še bolj kot ob zobeh Tomaža Klemenčiča, ko pospremiš šport pa čeprav je tematika poslednja stvar, za katero bi se človek zanimal) ob takšnih pa drugačnih izjavah naših bistroumnih politikov (in Pahorjev "Ja, krucifiks!" še vedno vodi).

Veselim se prihajajočih prostih celih štirinajst dni, ko bodo zračni mehurčki napolnjeni z notnimi zapisi lepih, kocinegorstoječih in energičnonabitih melodij, vizija naše ceste bodo jezera pa morje na mamljivem severu, naš strah bodo divje svinje in vidre ali bobri, za komarje pa nabavim najnovejši autan. Najbolj všeč mi je vohljajoča ruskost, ki jo čutim, ampak dotaknila se je še ne bom, britvice bodo pozabljeno zapakirane v toaltni torbici, spet pa bom skakala v luft pa na ramenih med množico že nenaravno zadržanih tujcev, ob katerih potem spoznaš, da je moj narod še daleč od sinonima zategnjenosti.

torek, 22. junij 2010

Rodim - živiš - umremo.

V nekem ironičnem bistvu je pa pri pojmu življenja vse tako preprosto - jaz se rodim, ti se rodiš, mi se rodimo, jaz živim, ti živiš, mi živimo, jaz umrem, ti umreš, mi umremo. Vsi se jebemo s faksom, s statusom študenta, vsi se potem jebemo še s službo in statusom zaposlenega. Vsi prebavljamo in vsi imamo svojo najljubšo pico. Če imamo mastne lase, si jih umijemo, če smrdimo po švicu, se umijemo, če duda pade na tla, jo umijemo.  Vsi iščemo svojo popolno ujemajočo se drugo polovico in potem jo najdemo in potem ni več tako popolna, vsaj pri skrajnih kotih manjka nekaj delcev materiala, pa jo imamo še vedno tako radi, da živimo z njo. Zjutraj vstaneš, preživiš dan, greš nazaj v posteljo.
V točno tem ironičnem bistvu je naše gužvanje pod dežnikom ali pa tekanje pod modrim nebom prav lepo. Racionalnega smisla, za čem točno se ženeš, ni - razen malih izmišljenih življenjskih ciljev, ki pa so skoraj pričakovanje družbe in ne tebe. Pa naj bo tako. Mi paše.

petek, 18. junij 2010

Pijanski update brez alkohola.

Pa daj no. Par mesecev nazaj je bil hudič s presežkom žavbastih losijonov in krem za roke, ki jih nisem uporabljala oziroma sem jih, ampak se vsebina tub ni od/premaknila nikamor, zdaj me bo pa žrlo to, da imam kar naenkrat zame neznačilno veliko število parov čevljev. Najnovejši so ježuščkovi šandalčki, gladiatorski čeveljci ali cezarjevi natikači  pisanih barv. Moje življenje je težko.

Ker me je pričakala položnica zadeva: Komisijski izpit pri predmetu AND Angleški jezik I za 40 evrov, ki bo plačal povsem imaginarno komisijo, sem morala dan pred tem razbiti še multipraktik posodo, da bom zdaj ta rezervni del iskala po servisih, ga našla in ga najbrž preplačala. Štrik od wc kotlička, ki samo meni ostane v roki, žaluzije, ki se samo meni pustijo zaflenčkati in steklena polička pod ogledalom, ki samo meni med pucanjem pade na tla, so preteklost. Zdaj sem prešaltala na darjodejno uničevanje bele tehnike. Prihodnost bo torej najverjetneje pralni stroj, ker se ravno učim njegove uporabe.

V bistvu imam res pravi pijanski karakter - glede na vrsto nerodnosti, še vedno ostajam brez praske na podplatu, ko razbijem plastiko, brez glavobola, ker bi mi žaluzija ali wc kotliček padel na glavo in brez porezanih dlani zaradi padajoče steklene poličke. Festivalske karte za julijsko rajanje na severu celine ob mandodiao melodijah, empireofthesun ritmih in ostalih zvokih (prvih dveh se očitno najbolj veselim) so brezslabovestno plačane, z varčevanjem ta mesec spet ni bilo nič, življenje v divjini se v neizmerno kljunčkajočem stanju drži že nadrealno dolgo in tudi današnje slovo je bilo neverjetno neotožno in ljubeče (torej brez mrkega pogleda, ker ti greš, jaz pa ne, brez prikritega vsiljevanja, da zdaj pa imej slabo vest in brez direktne želje, da slučajno ne uživaj preveč).

Spomladansko izpitno obdobje se je zaključilo že v začetku junija - pa ne zaradi neuspešnosti, samo rezervnega plana nisem imela prštimanega za primer, da se prijavim na napačni izpit in to ugotovim šele v tistem blokiranem obdobju, ko je tajnica tečna za štefnarjenje po spletnem sistemu, profesorica pa neomajna, ker je ta napaka samo moja odgovornost. Meh ... Nekje se moram še naučiti, kako je s temi stičnimi pa nestičnimi ločili.

Sicer pa v sredo samo še spedenam AND Angleški fucking jezik II in do avgusta ob omembi česa učečega se ne premaknem niti najbolj skrajno leve/desne trepalnice. Veliko je poševnega tiska danes in če kmalu ne pogoltnem lekadola, bom odplavala.

ponedeljek, 14. junij 2010

Če ne pišem, ne iščem.

Če ne pišem, nisem izgubljeno, še najmanj v vesolju!

Definirana sem kot triindvajsetletnica, ki je pri osemnajstih nehala šteti svoja leta, in zaradi dveh čudovitih duš danes dobila celo četico lakov za nohte v temno modri, vijolični, roza, rdeči, rumeni in zeleni barvi.


Fotrova princeska in fino zgledam, je rekla Starševka. Zadovoljna, ker diši in diši po poletnih čričkastih večerih pa po svežih čivkastih jutrih, diši po načrtovanih velikih in nenačrtovanih malih potovanjih. Na lepe konce, med čudovite razglede, v dobri družbi in s posebej izbranimi melodijami.

Da sem spet skoraj pocukala napačno osebo, je že skoraj pozabljeno. Zlomljen Koledar me ne vznemirja, odhod nekoga še manj, ne spomnim se, kateri film sem si nazadnje pogledala. Mislim, da sem tudi bitje, ki ima na zatilju svinjsko klopno pošast. Šele zjutraj bom vedela, če je to res. 

Zdaj pa ne iščem in ne pišem.

nedelja, 06. junij 2010

Kršitev predvolilnega molka. Kaznujte me!

Zdaj bom dolgočasna političarka v pižami, ki mogoče prehitro in neumno sklepa pa vendarle trenutno trdno stojim za naslednjim zapisom.

Na volišče ne morem, ker sem iz popolnoma nerazumnega butastega razloga izgubila svojo volilno pravico (ali tudi pozabila svoj listek trideset kilometrov bolj desno) - lahko tukaj v Vesolju zalajam, kaj bi obkrožila? Lahko. Ker se pisanju o takih občutljivkah običajno izogibam.

Da bo jasno, da nisem za izgubo slovenskega morja, da bo jasno, da nisem nekdo od pripadnikov enoumja, za katere nas je označil Radovan Žerjav (SLS) v petek na shodu Zbora za republiko in da bo jasno, da sem za rešitev vprašanja, ki se v dvajsetih letih ni premaknil nikamor!

Res, morja ne bomo izgubili, morda stik z odprtim morjem, ki pa se z dodatnimi dogovori lahko določi, Luka Koper bo v vseh primerih aktivna in ga srala še naprej in... Enoumje? Lepo prosim, ampak ste mi s tem morda želeli povedati, da moram obkrožiti proti, poslušati nasprotno stran, ki bevska samo zato, ker mora, in s tem še vedno ostati ovčica, ki sledi? Mrš, bolj butastega argumenta še nisem slišala in gospod, ki je tole izjavil, ne bi mogel še bolj pritisniti na mojo odločitev, da obkrožim za. Oznako o enoumju vzamem kot žaljivko!

Absolutno je tematika občutljiva, težko sem ponotranjila eno stališče, čeprav o tem poslušam in pišem že od novembra. Z vsako izjavo sem bila enkrat tukaj pa enkrat tam, na koncu je prevladala želja po tem, naj že utihnejo vsi skupaj. In kar najbolj drži, je to, da v primeru, ko se dve strani nikakor ne moreta sporazumeti, naj o rešitvi spora pač odloči tretji, v tem primeru arbitražno sodišče, ki bo stvar in zagovore obeh držav najbrž dobro poslušalo.

Sem ZA arbitražni zakon. Kdor je v dvomih pa se mu gre na volišče, ker je tako lep dan, naj obkroži ZA namesto mene, uboge reve brez volilnega listka. Nasprotnikom zakona pa: brez osebne zamere prosim.

sobota, 05. junij 2010

Zadrega tedna.

"Gospodična, kolk ste pa vi stari?"

"Am... 21. 22. Ne, 23 bom naslednji mesec... Naslednji teden..."

Na srečo mi varnostnik ni prepovedal vstopa v klub zaradi morebitne prekomerne opitosti. Samo osebno sem morala pokazat, prisežem pa, da sem res morala po letnicah preračunat, v katero generacijo spadam. Damn.

Ali: pravzaprav je bil to kompliment, ki pravi, da bom pri age formula žavbah celo prišparala.

torek, 01. junij 2010

Ne počutim se odlično.

Postajam poraščena pošast z mastnimi lasmi - če jih ne bi končno zdaj potuširala in posušila s pokvarjenim fenom. Ta je potem iz sebe vrgel iskrico, jaz pa njega na tla.

Postajam asocialna zijalka v papir brez volje do telefonskih pogovorov in virtualnih chatov - če ne bi vsaj potipkala po telefonski tipkovnici in pošiljala trpeče vsebine vsem svojim sotrpinom.

Postajam debela, vedno lačna in požrešna - a se vsaj jung fooda ne lotim in ostajam pri jogurtkih, solatkah in sadju. Pa lajbnic maslenih piškotih.

Postajam mentalno izgorela, miselni procesi so vse počasnejši, samozavest v znanje pa na dnu. Že vidim, kako bodo jutri razni elementi identitet, kompetenc in kvalifikacij obtičali nekje v zadnjih omarah spomina. Bruham.