nedelja, 26. september 2010

Izginotje letos ne pride v poštev.

Ker sem v zadnjem času poosebila mačji praskalnik, je edino prav, da si vzamem pavzo od funkcije, ki jo nenamerno nudim mali podganji zverini. Res, na svojem telesu sploh ne najdem zaplate kože, ki ne bi bila popraskana! Še hrbet je pokrit z dolgo debelo krasto, a ta je bila povzročena po lastni pijani krivdi. 

Kakorkoli že, eno prvih velespoznanj, ki so me doletela ob otvoritvenem čofotanju v bazenu, se sliši (če bereš na glas) takole: z vsakim letom mojih dvotedenskih mehurčkanj vedno bolj postajam "stična"  (v stiku) s Svetom. Civilizacijo. Ljudmi. Lani sem vpeljala prenosni računalnik, navdušeno odkrila, da ima hotel brezžični internet, a sem se pri dostopu do mailboxov, facebooka, google readerja, forumov in ostalih portalov držala nazaj. Zares pridno držala nazaj. Letos ne nameravam prakticirati odrekanja internetnim bombončkom, ostala bom www-aktivna, poštnim nabiralnikom ne bom dovolila, da se zrušijo pod težo elektronskih pisem, spam sporočilca bom brisala sproti, sledila bom vsem pomembnim in nepomembnim statusom tako imenovanih prijateljev in stisnila "hide" pri vsakem, ki mi bo šel na živce. Svojega web-vedenja ne bom spreminjala, Svetu, Civilizaciji, Ljudem se bom kazala kot živeča in prisotna, le pobahala se bom na vsake toliko. Pobahala, da uživam? Ne, pobahala le zato, ker veliko ljudi zavida mojim prostim štirinajstim dnevom. Hahah. Težila bom s povišanim tempom blog objavljanja in kar se da brezbrižno povem, da mi je vseeno, če bo šlo za nekakovostno skovane, brezsmiselne in neanalizirane misli. Čeprav se mi, glede na ves prosti čas, ki ga imam, zdi, da bi bilo skoraj nemogoče, da ven butnem kaj nepremišljenega ...

V nadaljevanju se ne bom izognila komentarju na nesramen ton glasu, ki vedno znova prihaja iz receptorkinih ust.

nedelja, 12. september 2010

V divjini: a da je že pol leta?!

Z brezveznimi prepiri, s povečano količino dotikov, objemov in mimogrede poljubčkov, z mučno tišino ob kosilu in prijetnim klepetom preden zaspim. Z minusom na prvem mestu, s plusom pa na drugem, da vsem privoščljivcem in sebi pokažem, da življenje v dvoje ni le črno, niti belo, pač pa je oboje in z vsemi vmesnimi odtenki, z rdečo, modro in rumeno.

Teta Zlobna Sila mi še vedno pomaga pri razbijanju inventarja (nazadnje spet lonček za zobatkalice, ampak s tem, da je bil tokrat čudovito ustvarjalno poliman s pisanimi školjkami, ki so se nehote znašle na tleh med lončkovimi črepinjami), moje preintenzivno čustvovanje se je pomirilo (neupoštevajoč obdobja bolezni in obdobja obupne panike pred izpiti), pralni stroj je bil zelo hitro prijazen do mojega praktičnega udejstvovanja, kuhanje me pa pač še vedno zajebava. Pa tudi slednje počasi gre in bo šlo še naprej.


Dobili smo, dobila sva, dobila sem nekaj, na kar se res spoznam. To nekaj je tisto, ki potrebuje komentar "Oh, kako je luštna," in to, kar potrebuje tak komentar, ne sme jesti ostankov od kosila, ravno prav toplo mleko sme piti le za pocrkljat in občasno, mora lulati pa kakati v svoj peskovnik, ne sme praskati kavča, ne sme spati v roži in ne sme se sprehajati po mizi in pultu. Mala zverinica grize in ima kremplje, skoraj nikoli ni pri miru in ne pusti se še tako čohat, da bi ji premečkala še kosti.

Pogrešam mamine zelenjavne župe, enolončnice in filane paprike, seveda, ampak preživetje v divjini je tudi za izgubljene še kako možno.

sobota, 11. september 2010

obrazi vsi isti

Na živce mi gredo, ker so brez blišča. Dolgočasni, sivi, prosijo za povabilo na čaj, kričati pa bi morali "Daj, poseksaj me že!", biti bi morali jasni, veseli, s kontrasti, izražati bi morali tisto nekaj ("nekaj" je v poševnem tisku in z veliko začetnico).

Potem pa še stagniram. Ko bi morala stisniti zobe še za en teden, da dokončam načeto, zaidem v pasivo in se obesim na "Itak bo vse okej". Ne bo okej, če niti kaplje znoja ne vložim v to!

Čakam spremembo, nezadovoljna sem v tem ničnem stanju, želim naprej, v končni fazi pa je smešno to, da vseeno vse stvari stojijo tako, kot morajo. Zajkla je napumpana, maček mali z belim slinčkom ima svoj zaprti skret. Le na številki frizerja moram pritisniti zeleni gumb.

torek, 07. september 2010

Tako daleč je ...

Ali pa je sedanjost tako nepremaknjena, ah, nepremična. Tako daleč je brezskrbna vročina poletnih dni in tako daleč je brezvezno mehurčkanje jesenskih noči! Tako daleč je čas, ko me ni bilo strah dneva po tej prihajajoči zadnji moreče presanjani noči. Zavijam z očmi, ker je bivanje v tej negotovosti hkrati lahko tako zelo udobno. Mogoče bo še vse okej.

Nisem želela, da je tako.