ta polnočna dlan

Ponoči fasada še vedno ostane razgreta in po ozki ulici veter ne more izvajat svojih pihljajev, ker nima prostora za zalet in polet k oknom iz drugega nadstropja, ventilator v obliki ogromnega falusa pa zrak samo pešta in le prijetno dvigne krilo, če se že obrne proti tebi, samega prostora pač ne ohladi.

Na kraj pameti ne pade, da bi se stisnila k tebi in da bi v objemu romantično zaspala. Prevroče je že za samo misel, več od nekaj minut moje telo v potno eksplozijo ne zna zaplavati. Ostane nama dlan, dlan na dlan, kar je bolj ljubko pa še potenje na tem delu telesa ni tako za umret.