ponedeljek, 31. marec 2008

double pussy

Me? Pussy? JA!

Prvič: ker sem Maji obljubila, da bom naredila nekaj, če ona reče nekaj nekomu, ampak tega nekaj nisem naredila, čeprav je ona tisto nekaj nekomu rekla (Maja, ampak priznaj, da si čisto potiho to 'nekaj' rekla:P), ker sem pussy, velik pussy IN ZATO MORAM TO JAVNO RAZGLASIT! Pussy sem.

Drugič: trapast pussy sem. Spet sem želela ugajat dvema bitjema hkrati, na koncu pa naredila najbolj egoistično potezo (oba pustila na cedilu). I am trying so hard! Vedno! Pa mi nikoli ne uspe. Potegnem svojo pussasto rit za sabo 'na varno?' in potem trpim posledice svoje neumne odločitve (beri: tepem se, da ni res).

But, you still love me? Right?

Hočem rešit svet, ampak na koncu vedno sebe potunkam v drek. Samo sebe tolažim s tem, da je važen namen, ampak v tistem trenutku določeni Nekdoji tega nikakor ne vidijo. Pa jim ne zamerim, ker na njihovem mestu tudi jaz tega ne bi jemala kot... Trud? Huh, I'm such a Loser.

In responsi mojih poslušateljic na ta moj večni double shit on my face?

Citiram, Estrella pravi:

jest bi se na tvojmu mestu zabrskala v en kup smeti in ostala tm za vedno, popolnoma neopazna, dokler ne bi strohnela v humus.

Humus??? Tina, zakon si! :P

Citiram; Katjuša pravi:

oh darja, nisi smet.

Katjuša, respect!

Srečna pa sem, ker se mi je končno začel miren mesec. Tudi ta kolokvij, ki sem ga odpisala danes, bo najbrž "GLOBOK", upam na najboljše (torej Šest), čeprav sem že zdavnaj izgubila upanje... Vsekakor vztrajam pri tem, da so muzeji dolgočaaasni!

Jutri - vstat bom morala ob "nečloveški uri", kot bi se izrazila Tina:) - me čaka sistematski pregled, jeiii! Can't wait! Bom šla čas metat v prazno, ampak si to končno vsaj lahko privoščim;).

Have a nice day!

sobota, 29. marec 2008

caught in... Everywhere

Ne morem verjet kako nenadoma se je stemnilo in uscalo - in prav zares je to idealen pogoj za učenje, ampak stupid Me... Kje za vraga je RUMEN FLOKIII??? Ne najdem ga in posledično se ne morem učit. PA VEM, DA SEM GA, BUTARA, ŠE DOPOLDNE VESELO PRENAŠALA NAOKOLI! Ob poslušanju Stratovariusov sem bila nenormalno naspidirana in trdno odločena, da bom pa tale vikend prav zares posvetila učenju. V ponedeljek je drugi rok kolokvija, ki je krasna priložnost, da z njim naredim izpit in če ga ne naredim na ta način, grem na Otočec rajat s cmokom v grlu (ker je pač nemogoče, da bi v juniju tole stvar naredila že s prvim rokom:D).

Oukej. Ne vem pri čem sem s svojim razpoloženjem - recimo, da nisem nagnjena k nobeni skrajnosti. Samo Sem (glagol biti) in prav nič drugega. Na eni strani že vriskam od veselja, ker vem, da me kmalu čaka mesec tekanja po brezskrbnem travniku pisanih cvetk, na drugi strani pa me fiksira toliko misli, toliko "kaj pa če-jev", toliko neprepričanj vase, da se počutim popolnoma ujeto v enem trenutku na enem mestu, v kletki, kamor sicer sije sonček, ampak se ne znam pravilno nastavit, da bi ga absorbirala vase. Understand?

Sem in nisem zadovoljna s Sedanjostjo. Hkrati me vleče nekam naprej, želim si, da bi bil že enkrat Drug teden, Drug mesec, a hkrati se bojim vsega tega kar bo pač prišlo. Konec se bliža - kakršenkoli pač že in kadarkoli pač že - in koncev ne maram.

Zanalizirat bi morala tudi anketo, ker mi grejo tisti stolpci z vprašanjem vred že pošteno na živce, poleg tega... Seveda, vse je pomembnejše od učenja! Pa poglejmo:

(število Tistih, ki se jim je dalo kliknit na krogec: 20)

  • največ, 30%, si jih najbolj v Vesolju želi, da bi me imeli vsaj majčkeno radi. Spoštujem to, da se trudite:P in upam, da vam uspe!
  • 25% spada v kategorijo hipijev in - da vas postavim na realna tla - na svetu nas je čisto preveč, da bi ta zadeva sploh uspela,
  • 15% bi rado imelo daljši dan in točno toliko si vas želi preslikati v prihodnost,
  • nekdo je prav poseben optimist in hoče svoj planet - temu Nekdo-ju toplo polagam na srce naj si tega ne želi, kajti ljudje smo družabna bitja in bi na tem Njegovem planetu enostavno umrl od dolgčasa,
  • 10%, torej dva, pa mi odkrito lezeta v rit! Veselo kopanje in brskanje vama želim:P (btw - veliko potrebo opravljam vsak dan:D - be careful!)
  • nihče pa noče biti moja konkurenca, nihče si ne upa tekmovati z mano, nihče noče postati četrto peresce v Deteljici. Hvala!
  • prav tako pa nihče noče novega Transformerja... Zares ne vem kje se skriva razlog za tak rezultat. Pa saj so ja moderni??

Posebno lepo pa pozdravljam gospo Ireno*, ki menda zelo rada prebira moj blog.

*Mojčina mati:)

torek, 25. marec 2008

Velikonočna fotozgodba

Toliko o tem, kaj so velikonočni zajci letos seštrikali z vremenom. Božičku so ukradli sneg in ga, sebičneži, zadržali zase.

- photo by Matic -

Nekoč, Nekje, je živelo Velikonočnojajce, ki si je zaželelo postati edino jajce novo narejenega Sneženegamoža. Za izvršitelje želje je določil Matica, Darjo, Tinkaro in Megi.

In smo začeli.

- Megi se sprašuje zakaj da fak taka velika kepa?? -

- "ni zate Megi, je pa za Mojega snežaka, ki bo samo MojMoj" -

(Matic in Tinkara)

- treba je izklesat očke, da bo bolje videl in usta, da bo... -

- lahko pojedel roko od Matica :P -

- ves lep in našopirjen in prijazen in... -

- potreben je bil samo en očarljiv pogled, -

- da je postal moj novi Mr.Right -

- Druge možnosti ni, ljubosumni fant ga je bil primoran odstraniti! -

- in živeli so vsi, srečno do konca svojih dni, razen Velikonočnegajajca, ki je obupan naredil samomor. In btw - točno tole smučarsko opravo v kateri sem, je Matic nosil v sedmem razredu OŠ XD -

- Megi, Tinkara, domov! (jej, ampak takega Megijinega elementa pa tudi še ne:D) -

nedelja, 23. marec 2008

Mojca.

MojčiBombonči. Moja in Naša šugar, sončni sladkorček, pogled katerega te v trenutku spremeni v tolsto rumeno liziko.

Mojca je po skupnem žuljenju tistih ekonomskih klopi (točno tistih ta srednješolskih :P), postala edina moja FF-company v študijskem letu 2006 (drugi del leta, torej 2007 - ne vemo kam je ušel) in priznati moram, da sem ljubosumna, ker je postala Katjušin drugi Jaz na FOV! No, ampak ker je naša vez premočna, da bi jo kakeršnekoli nestimulativne razmere lahko razscefrale, nas je usoda združila v eno veliko Štiriperesno deteljico (o, seveda. Tudi Tina je zraven!).

Mojci pripada tisti privilegij, ki ga premorejo le redki - svoje srce enakomerno deli na vse štiri konce (Katjuša: "a jz je pa ne :P" - vađajna: "ne"), ne glede na trenja, ki se pojavijo od časa do časa .

Čudno, ampak ima natanko dve roki! V eni nosi diktatorsko palico, ki jo uspešno vihti v boju proti Katjušini lenobi, v drugi pa nosi oljčno vejico, ki ji pomaga ohranjati mir v Njenem krdelu treh kokošk, polnem nasprotij. V prostem času rada prebuta vsakogar, ki si kakorkoli drzne slabo vplivati na njeno utopično idejo o prijateljstvu, ki je za razliko od ostalih utopij - uresničljiva in URESNIČENA - tu po njeni zaslugi ne obstaja nobena hierarhija, vsi drugačni in enakopravni je njen moto! Wait... kje smo že omenjali diktatorja? Vseeno bi se brez nje Katjuša in Tina borili kot zveri za prevlado nad nemočnim piščetom (beri: nad Menoj).

Nad ustnico ima uhan (Katjuša je utrpela grozne travme, ker je bila prisiljena poslušati Mojčine strašne bolečine ob menjavanju železja (!?)). Le-tega bi si želela tudi v popku - in ga je tudi imela! Dvakrat! Pa so ga sami od sebe ven izruvali mikroskopsko majhni vesoljčki, ki stražijo njen popek.

Njen fetiš: hrbet. Hrbet sem in Hrbet tja in Hrbet čisto povsod! Lep, moški, neporaščen, širok, močan, Ashton Kutcher in Chuck Norris. Pravi, da je vse umkovito. V Bufu najraje je makarončke s feta sirom, mesa se, če ga ne pripravi sama, ne dotakne.

In, citiram; Katjuša pravi:

Aja pa še "pa ne upaš scena". Najprej je blo tko, da je rekla, da bi najraj povozila ene mame pa sem rekla "pa ne upaš" pa je rekla, da je to nerealno, pol je pa rekla, da psa tud ne, ker pes ma karakter in pol sva se odločile za mačka, ker je žmoht brez karakterja!

Em... Kaj je žmoht? "tko kot npr. smrklj, k je tak lepljiv, žmohtn pač" - okej, vse jasno. (((EDIT: žmohtne so tudi Mojčine oke, vedno in še kakšno uro po tem, ko vstane - pa če je naspana ali not)))

Mojca, ob tvoji mednarodni polnoletnosti Ti želim čimveč žmohtnih trenutkov na cesti! Pa seveda Mojo, Katjušino in Tinino prisotnost, ki ti bo dajala smisel življenja Vedno!

Vse najboljše Bombončiii - Lupčka na tvojega nosa: * - od vseh nas! Ljubimo teee!

(((post je sestavljen z veliko mero Katjušine pomoči, kajti edino njej se je uspelo z vso svojo ogromnostjo vtišati v Mojčino življenje; Tina je nadzirala vsako besedo, da le ni bilo kaj narobe izrečenega, zasluge za približno smiselno skupaj spravljen 'opis' pa seveda pripadajo samo Meni:P)))

sobota, 22. marec 2008

Sneženi Volkodlak

Bolj kot zunaj, sneži v moji glaviii. Grozni zameti na cesti so, zato je pretok celic ponekod oviran tako močno, da nastajajo prometni zastoji. Damn! To naj bi bila pomlad?

Popoldan sem vsa vzhičena prejela novico, da se najdražji vrne danes do polnoči. Ko sem vse splanirala in se pripravila na velik skok v njegov objem pa se oglasi tisti Glas, ki me postavi na realna tla "na pol bolna pa že ne boš letala naokrog!"... Ha? Saj nisem bolna? Samo malo blažji glavobol imam... In malo hujši 'grlobol' in... Velik del popoldneva sem prespala... "Ne vidim rada, da se sprehajaš sama naokoli ob tako pozni uri!"... spet Ha? Sem se že večkrat pa se mi ni nikoli zgodilo nič hudega. Seveda sem odreagirala skrajno najstniško in saj ne, da se nisem tako tudi počutila! Stara bom 21 let in ne potrebujem še enega višjega Glasu, kot da nimam že svojih dovolj! V takih momentih - pa naj se sliši še tako grdo - sovražim svojo Roditeljico. Tako me je spravila iz tira, da se... Ja! Še učit ne morem več! (kot da sem kdaj se in kot da je bil kdajkoli to moj namen)

(((vse moje repenčenje je povzročilo, da se je Zver spravila še na mojega drugega Roditelja, ker je pozabil zapreti okno v spalnici)))

Recimo, da sem se po treh zaužitih Hova tabletkah pomirila (tistih na hmeljevi osnovi) in da sem se z Roditeljico pogovorila in da jo na nek način razumem, da jo skrbi za svojega mladiča... Ampak, če sem se pa tako veseliiila, da se Ga po več kot enem tednu dotaknem!

Še en razlog je, da so se klimatske razmere v moji glavi tako spremenile. You Know Who (ah ja... Tako jo bomo od sedaj naprej klicali! - moj navdih za to je Lord Woldemort) se je odločila, da bo naredila točno to, česar me sama obtožuje. Čeprav smo bile že 14dni dogovorjene za današnji večer, je lepo spakirala in šla k svojemu - sedaj bo moja nesramnost krepko prestopila mejo zmernosti - sugar daddyju (glej 4. definicijo o rich manu), sporočilo pa predala preko sms.a. Ne, to ni storila zato, da bi se mi maščevala, ampak iz razloga, ki sem ga napisala že v prejšnjem postu - njeno podstrešje nikakor ni primer zgledno pospravljenega. Doh, prav zares ni oseba, ki bi si lahko dovolila očitke, kakršnih sem bila deležna včeraj.

Se opravičujem, ker smo v tokratnem postu nagnjeni k wiki-izobraževanju in se opravičujem Maticu, ki bo vsak trenutek poklical in bo moral poslušati moje trapaste tegobe. Bi mogoče to lahko bil PMS? Not - baje je polna luna, ki naj bi prav zares vplivala na naše razpoloženje? Ali je to spet le eden od bistroumnih produktov tistih, ki iščejo izgovore za svojo sitnobo?

Ah! Nekaj mi je pa kapnilo na mojo že popolnoma ZAmedeno pamet. Volkodlak - človek, ki se ob polni luni preobrazi v groznega velikega psa, volka, ki raztrga vse kar leze in gre (ali karkoli že) - dejansko je to prispodoba za človeka, ki podleže luninemu vplivu in takrat postane siten in tuli in laja na vsakogar, ki se mu približa, na koncu pa dokončno raztrga njegovo, sicer čustveno stabilno, osebnost. Če jaz nisem fantastična!?

Pirh

Vsak pirh zase pravi, da sem danes...

  • vesela, ker sem včeraj končno spet prišla do mirnega večera,
  • razjarjena, ker me je "The One Who Must Not Be Named" označila za nesramno, ker se mi ni dalo zvečer ven*** (<- zvezdice naj bi predstavljale opombo:P, ker so tri, je opomba še posebej dolga),
  • entuziastična, ker se bo dragi kmalu vrnil z njegovega super boardanja v Franciji (sicer pojma nimam ali bo to jutri ali v ponedeljek?)
  • muzajoča se, ker moj preljubi oče obmetava mojega - nič hudega slutečega - mačkona z bolhami
  • depresivna ob pogledu skozi okno (neizmerno me potre dež, razen, če mi posebej ne paše - menda povsod drugje pada sneg?)

Poleg tega:

  • moja ušesna stremenca, nakovalca in kladivca bodo vsak trenutek doživela orgazem ob poslušanju Rolling Stonesov
  • nobenega posebnega pointa ne vidim več v pobarvanih jajcih (že nekaj let ne), ampak se mi vseeno zdi lušten običaj (to pa seveda je en point tega?)
  • sram me je, ker je tista fotografija na kškjevi strani tako obupna (o čem da fak sem razmišljala, da sem se sploh hotla slikat??)
  • bi se morala učit. Obljubila sem, da začnem... Včeraj. Pa ni šlooo!

In to je to. Pa še mnogo...

***najprej naj pomete pred svojim pragom oz. - še boljše - na svojem zmešanem podstrešju in naj dobro premisli kdo ima po pol leta poniknjenosti v ljubljansko podtalnico čas za prijatelje (tako imenovane)! Argh - če pa česa ne prenesem pa ne prenesem neutemeljenih očitkov in prenašanja lastnih napak in frustracij na druge (v tem primeru Name). Sita sem je. Prekleto sem je sita. Komurkoliže bi rekla, da se mi ne ljubi ven - nihče me ne bi obtoževal ničesar, ampak ona... Seveda bo rekla, da to sploh ni res, ker nikomur niti ne bi rekla, da se mi nekaj ne da, ampak čakaj malo... Kako veš? Že nekaj časa me ne poznaš več (če si me sploh kdaj). Če se že vidimo tisto enkrat na mesec, govoriš le o denarju, motorjih in avtomobilih. Res super zanimive teme, ki bi po tvojem morale postati tudi moj smisel življenja. ///zanimivo se je tretja oseba spremenila v drugo:))///

ponedeljek, 17. marec 2008

Nasmeh

Današnji pohod v tisto hočem-biti-bela Ljubljano je minil z grozljivo težkim in sluzastim cmokom v grlu in najbolj grdo grimaso na faci daleč naokoli, vrnitev domov pa s strašno lahkotnostjo in nasmeškom na ličkih, ki so šajnali vsepovsod. Zasluga za to gre natanko tistemu esemesu, ki ga pet minut nisem upala prebrat in ko sem ga končno prebrala, sem se sredi štacune skoraj zjokala (malo solzna sem postala, ampak čisto na skrivaj) - za razliko od vikenda, je bilo tokrat od sreče.

Skozi cel dan naprej sem veselo poskakovala z enega konca Ljubljane na drugega, zraven veselo prepevala mojo bumčeko*, trikrat sem sama od sebe odstopila sedež na troli starejšima gospema in gospodu - kar je zelo redek pojav - sicer me je pri zadnjem primerku gospod posadil nazaj na stol in prijazno rekel, da ni potrebe, ker gre on na naslednji postaji dol... Cja, še celo nisem se hudovala nad tem, da sem se spet postavila v najkrajšo vrsto na železniški, ki pa je, itak, za šalterjem imela najbolj počasno ženšče, ki ni razmišljalo o tem, da se nekaterim mudiii (ne na vlak - oz. ja! Na vlak! Ampak ne, ker bi ga zamudila, ampak zato, da bi sedeeela!) in kar je še bolj špasno - vlak, ki je zatrobil takoj za mojo ritjo, ko sem prečkala prehod, me ni niti malo ustrašil! Očitno sem na te troblje postala že odporna...

Tista trojka na kolokviju, ki sem jo prejela mesec dni nazaj, pa sploh ni bila tako katastrofalna kot se sicer sliši... Profesoričina prva reakcija ob pogledu na moj kolokvij, ki ga je izbrskala izpod kupa drugih papirjev, me je še posebej nasmejala - "u, to je ta, ta globok!". Heh, res sem tu mač in preočitno nakladala, falila sto let (pri vprašanju 19. stoletja sem opisovala 20. :D), malo bila površna, malo preveč mislila, da neznanje lahko pretvorim v znanje... In to je bilo to. Je pa povedala, da znam pisat in da se moram le še naštudirat o tematiki (doh, ne a res? :)). In tako zelo obljubim, da se bom! Zares hočem s kolokviji naredit izpit...

Prav gotovo ni bil tipičen ponedeljek in točno ta trenutek se moram spravit pisat prezentejšn za angleščino, ki bo naslovljena z my blog presentation. Haha, kako prikladno, kaj?

* bumčeka bumčeka muv tu d left! Bumčeka bumčeka dans tu d rajt.

sobota, 15. marec 2008

don't hate me

Pliz?

Spet je prišlo do najbolj neprijetne situacije, ki se lahko zgodi v življenju nekega posameznika (sploh Mene). Prišlo je do tiste najbolj občutljive situacije, kjer je vsaj ena oseba vedno prizadeta. Da bi se zvezde odločile, da bi bila enkrat za spremembo sita oba - tako volk, kot koza - je skoraj nepredstavljivo. Največkrat pride celo do tega, da se med sabo požreta, a kljub temu nista sita. Zakaj DA FAK morata v tem vesolju vedno prit DVE STVARI na EN DAN? Neizvedljivo je! V takih primerih bi najraje vse izpustila iz rok, šla iz te dimenzije, prestopila v tisto lepšo, UTOPIČNO - za katero vem, da obstaja (samo še poiskat jo je treba :/) in tam pozabila na vse.

Sovražim biti odvisna od ljudi. Sovražim čustvo, imenovano Obremenjevanje. Sovražim sebe, butaro, kadar si po nepotrebnem zakompliciram lajf. Tako enostavno je povedat, da naj gre vse kamorpačžehoče, a tako težko naredit.

Grozno se počutim, še bolj kot dopoldan, in upam, da se stanje pomiri - zelo kmalu (tisto dopoldan nikakor ni povezano s trenutnim). Ne bom preživela, če se stvar ne bo uredila. Še vseeno sem rada odvisna od ljudi in še vseeno imam rada čustvo, imenovano Obremenjevanje. Vseeno sem rada Kamela (po Nietzscheju - right?:)) - to me naredi človeka.

V svojem bednem življenju nočem izgubit nikogar. Nočem in ne bom pustila. Enkrat sem že in ne bom več. Preveč težavno je poiskat ljudi, ki jim lahko zaupaš ves svoj svet.

. . .

Trenutno doživljam prav en poseben in čuden čas življenja. Zjutraj se zbudim - avtomatsko in srečno. Avtomatsko že, ampak srečno se pa nisem zbujala... Še nikoli. Vsaj ne na način, da bi na to konkretno pomislila. Še bolj čudno je, ko si takoj za srečnim zavedanjem mojega obstoja, skoraj razbijem bučo, ko dojamem, da je realnost kruta. Skozi cel dan se nasmiham vsem ljudem, se iskreno nasmejem določenim situacijam, a se kasneje tudi (vsaj enkrat) zjočem. Potiho, naskrivaj in do onemoglosti. Preveč uživam, preveč sem zadovojna s trenutnim izidom vsakega tedna posebej, a hkrati mi najpametnejši notranji glas dopoveduje, da to ni To in da tudi tisto ni To. Sprašujem se zakaj je temu tako in tako zelo patetično je, ker odgovor poznam. Po vrhu vsega pa je moje doživljanje popolnoma logična posledica tega odgovora.

Rada te imam. Si pomemben del mojega življenja. Moje zgodnje otroštvo je tako rekoč Tvoje. Tepem se po glavi, ker te ne upam obiskat. Ker ne upam videti Tebe v stanju, v katerem Te nisem navajena. Ker sem strahopetnica. Daješ mi dokaz, da tudi v starosti lahko nadvse uživaš, da je vredno živeti dolgo, da si zadnje obdobje življenja lahko začiniš z mnogo stvarmi. Dokazuješ to, česar mladi včasih ne verjamemo, da je možno. Najbolj superbabica na svetu si! Moja modna debatorka in moja opravljivka - z najbolj grotesknim pogledom na življenje, na minljivost, na smrt. Znaš naravnost in na glas povedat stvari, ki so za marsikoga tabu. Tako tipično ŽLEHT si včasih in... Ah, ne morem več.

Post je mnogo krajši od časovne dolžine pisanja. Porabila sem nekaj paketkov papirnatih robčkov in... Zelo sem žalostna.

ponedeljek, 10. marec 2008

uhanom sledi regrat

Nora sem na uhane in še bolj nora bom, ko nabavim še eno deset novih, kateri pa skoraj zagotovo nikoli ne bodo dosegli take časti, da bi viseli na mojih uhljih.

Da sem se dokončno prepričala, da znanja za sredin kolokvij sploh ne potrebujem, je že kakšen dan, dva, tri, kristalno jasno. Da pa me, kljub temu spoznanju, nekaj neprijetno prasklja v globinah moje podzavesti (kar posledično že nabija v področje zavednega) pa se mi nekako ne sovpada z logičnimi postavkami, ki jih narekuje moj Jaz. V primeru, da bi mi prav zares mahalo čisto dol (in zraven veselo opletalo naokrog), se verjetno ne bi trudila in printala slajdov našega velecenjenega profesorja in tudi njegova knjiga me ne bi spremljala na vsakem koraku. Ne štima to dvoje, ha? ((če je tole napisano slučajno preveč-v-en-drek-spacano, svetujem branje 'besedo za besedo'))

Spet sem deležna obtožb trehčetrtin štiriperesne deteljice. Da se poskušam odtrgat od treh pereščkov in da hočem hoditi po svetu kot samostojen perešček... Halo? A smo že našli kje pa kdaj deteljico, ki bi imela samo eno peresce? Nikakor! (- če že, je bil to potem regrat -) Oh, ljubosumnice. KLOROFILA VAM PRIMANJKUJE! ("žleht do mene biti" pomeni "pojesti zajc vas vse tri"! :P - zato pridne bit!)

In prosim - nočem več čokolade! Po zadnjih izračunih mi namesto krvi teče kakav in če bo šlo tako naprej, bom v roku treh mesecev postala največja Milkina krava na svetu!

Ker sem (MENDA!) velika brskačka, ki veselo brska po ne-mojih mobitelih, sem že vnaprej dobila zobno batino v levo ličko in sedaj po svetu veselo skakljam z rdečim flekom na obrazu. Naj bi bil le posledica majhnega grižljaja:) (smeh).

^^ dokaz, da sem prav zares brskala po telefonu, ampak prisežem, da samo z namenom, da sem dobila tole več kot eno leto staro sličico z mobitelaaa... Pa še enih par, no. ^^

In ker sem danes precej neodločna, ne bom objavila nobenega videa od Vaya Con Dios! Joj, se mi pojejo danesss.

Btw - meni nevednici... Mi lahko kdo razloži kdo za vraga je Estrella??

petek, 7. marec 2008

Raj BO raj!

A! A! A! Entuziazem na vrhuncu! A! Naročila karte za Rock Otočec! A!

A! Can't wait! A!

((mmm, da se namesto njiju (ˇˇ) povaljam po blatuuu))

^^ photo by Matic, Rock Otočec 2007 ^^

(OHHH yeah. Back to reality - učit.)

Oranžen dan

Nekaj pozitivnega? Sveže iztisnjen pomarančni sok - vsako jutro.

Teden, ki je za mano. Poln nekega konstantnega napora. Utrujena sem, ampak v pozitivnem smislu. Vsa napihnjena od zadovoljstva, ker sem ga zaključila s tako velikim plusom.

-> Uspelo mi je uresničiti poslanstvo, ki sem si ga zastavila štirinajst dni nazaj - narediti tri seminarske, od tega pripraviti dve predstavitvi in afkors... Ni lepšega, kot pa to, da oba seminarja padeta na isti dan. Kolikor toliko sem uspešno preživela oboje - "kolikor toliko", ker sem bila pri predstavitvi partnerskih odnosov poosebljena Katastrofa, ker bi bila lahko taka fantastična tema predstavljena na mnogo bolj zanimiv način. Bilo je vroče, bilo je veliko ljudi, bila sem lačna, žejna in utrujena! --> tako je blestela le Nina, moja zvezdna aura pa je bila bolj šibka, pri tistih trapastih (primitivnih) družbenih strukturah pa itak... Biiip! Antropologija sux in tudi ta bi bila menda lahko veliko bolj zanimiva. Tista tretja seminarska (o našem super razsežnem umu) pa je bila na moje veliko presenečenje - sprejeta. Predstavitev le-te pa me čaka čez kakšen mesec.

-> Mami in oči sta si baje privoščila čudovitih nekaj dni zase, jaz pa sem bila prepuščena na milost in nemilost mojega superbrata (ki sicer JE kul, ampak glede pogajanja za karkoli... je pa enostavno porazen). Zato sem se za dve noči preselila k dragiju, ker se mi pač ni ljubilo izgubljat živcev z usklajevanjem prevoza do železniške.

-> Raje kot lastno brucovanje, smo si izbrale FDVjev žur v Emonski. Samo nekaj ključnih besed: Nika, Nina in Maja. Smeh in jok. Laško in Cuba Libre. Nenormalna gužva in Jan. Zoprni varnostniki in študentski dom. In sem lezbijka!

-> Zoja, tebi pa želim vse najboljše za rojstni dan* (včasih sem tako zoprna do tebe, ampak te imam radaaa. Samo avtoriteto tete hočem ohranit:P)

(Zoja, kakšen mesec nazaj, photo by Matic seveda)

ponedeljek, 3. marec 2008

Beautiful Mind

Opozorilo: osebam, ki niso prepričane v stabilnost svojega duševnega stanja, branja nikakor ne priporočam. V primeru, da se branja kljub opozorilu lotite, svetujem hmeljeve tablete*, ki čudovito pomirjajo, a odvratno smrdijo.

*tablete na hmeljevi osnovi

Noč z nedelje na ponedeljek... Nikogar nikjer, nobene žive duše. Samo Jaz, moj Marsovc, ki me nezavedno sili na bruhanje (če ga imam pa tako radaaa), moj Mačji Boy, ki se na vsake toliko poprasklja okoli glavice in pljune... Nekaj-pač Ven, in Mojih tristo dvaindvajset Osebnosti, ki se ne znajo dogovorit, katera bi bila ta trenutek glavna.

Nisem bitje za razmišljanje, ki bi se znašlo v določenih nenadnih okoliščinah. Stvar moram dejansko premlevat in premlevat toliko časa, dokler ne ugotovim, da sem premlevala zaman in da je bila stvar itak že takoj na začetku jasna. Moje sobitje me skoraj vedno lahko zatre in moje Dostojanstvo (ha?:D) lahko spešta že s tem, da grdo pogleda mojo desno supergo. V oblikovanju svojih argumentov sem včasih tako počasna, da me lahko prehiti celo... Tina? (HA!:D) In zato sem običajno tiho... Čez določen čas pa butne iz mene moje super dognano prepričanje (včasih tudi v tisti vodeni obliki slanega okusa) in takrat izpadem... Skrajno smešno.

Sem bitje za razmišljenje, ki se mora nujno napisati nekam, da dobi neko končno, smiselno celoto. Pravzaprav ne nujno napisati. To je le olajšava. Lahko do tistega sklepa, ki je tako ali tako že na začetku jasen - samo, da ga Jaz in moje Osebnosti ne vidijo, ker so pač vedno tako zelo skregane med sabo - pridem tudi na naraven način. Samo nekaj konfliktnih situacij moram dat skoz in že bom dojela, da sem se za brez veze zabijala v zid. Z glavo. Z vsemi tristo dvaindvajsetimi Osebnostmi vred. (a se čuti, da se pravkar ubadam s seminarsko o partnerskih odnosih?) - yeah... It is painful too:).

Definitivno sem tudi bitje, ki tako hitro podleže resnicam razmišljanj drugih ljudi, da je že prav nezdravo! Se vidi v tem, da se mojim Osebnostim na vsake toliko časa pridruži kakšna nova.

Nesmiselno je Tole. Brez koherence. Neke vrste brainstorming. T.i. Vagi-brainstorming. Brez smisla za ostale, s smislom za eno od Mene. Za moj svet, za dimenzijo v kateri obstajam le Jaz... And you know who.

Obljubljam, da v bližnji prihodnosti (roku štirinajtih dni) prihaja na te strani študija o nadvse zanimivi ženski tematiki, ki bo narejena by Vagi&Co. (in ne, nikakor nisem jaz vodja pa tudi naslova še ne izdam). Rada sem Njegov Bučman. Nina, tebi pa se opravičujem, ker moj nočni termin posvečam bedarijam, kot je Tole, a kljub temu sem prepričana, da bova v sredo zablesteli:P (oz. blesteli).