Današnji pohod v tisto hočem-biti-bela Ljubljano je minil z grozljivo težkim in sluzastim cmokom v grlu in najbolj grdo grimaso na faci daleč naokoli, vrnitev domov pa s strašno lahkotnostjo in nasmeškom na ličkih, ki so šajnali vsepovsod. Zasluga za to gre natanko tistemu esemesu, ki ga pet minut nisem upala prebrat in ko sem ga končno prebrala, sem se sredi štacune skoraj zjokala (malo solzna sem postala, ampak čisto na skrivaj) - za razliko od vikenda, je bilo tokrat od sreče. Skozi cel dan naprej sem veselo poskakovala z enega konca Ljubljane na drugega, zraven veselo prepevala mojo bumčeko*, trikrat sem sama od sebe odstopila sedež na troli starejšima gospema in gospodu - kar je zelo redek pojav - sicer me je pri zadnjem primerku gospod posadil nazaj na stol in prijazno rekel, da ni potrebe, ker gre on na naslednji postaji dol... Cja, še celo nisem se hudovala nad tem, da sem se spet postavila v najkrajšo vrsto na železniški, ki pa je, itak, za šalterjem imela najbolj počasno ženšče, ki ni razmišljalo o tem, da se nekaterim mudiii (ne na vlak - oz. ja! Na vlak! Ampak ne, ker bi ga zamudila, ampak zato, da bi sedeeela!) in kar je še bolj špasno - vlak, ki je zatrobil takoj za mojo ritjo, ko sem prečkala prehod, me ni niti malo ustrašil! Očitno sem na te troblje postala že odporna...
Tista trojka na kolokviju, ki sem jo prejela mesec dni nazaj, pa sploh ni bila tako katastrofalna kot se sicer sliši... Profesoričina prva reakcija ob pogledu na moj kolokvij, ki ga je izbrskala izpod kupa drugih papirjev, me je še posebej nasmejala - "u, to je ta, ta globok!". Heh, res sem tu mač in preočitno nakladala, falila sto let (pri vprašanju 19. stoletja sem opisovala 20. :D), malo bila površna, malo preveč mislila, da neznanje lahko pretvorim v znanje... In to je bilo to. Je pa povedala, da znam pisat in da se moram le še naštudirat o tematiki (doh, ne a res? :)). In tako zelo obljubim, da se bom! Zares hočem s kolokviji naredit izpit...
Prav gotovo ni bil tipičen ponedeljek in točno ta trenutek se moram spravit pisat prezentejšn za angleščino, ki bo naslovljena z my blog presentation. Haha, kako prikladno, kaj?
* bumčeka bumčeka muv tu d left! Bumčeka bumčeka dans tu d rajt.
9 komentarjev:
oh Darja, prov vidm te kako si ga zapela :D
Prov čutm te :P
oh Katjuša lubica moja :* Ti si kriva, da sm začela to pet :P in prav lepo sem odžvrgolela vso pesmico! :D
Sj to pa verjamem. Maš res posluh :D
Prav zares! (lajk... damjan murko:D)
Damjan Murko ti ne seže do kolen. On je štajerski slavček, ti pa gorenjski :D :D
Itak, itak. Mene še on ne preseže, kaj šele kdo drug. Ah!
wau od koga je pa biu tist sms:P?
js sm dons misla 3x da sanjam, ker je biu 18.3 pa sneg zuni, hkrati pa mi je prinesel tale snegec nazaj občutke kot v 20.12 ker je blo takrat še daaaaleeeeč do mojih izpitov, zej so pa tak prekleto blizu... damn!
btw kak je naslov te pesmi :P?
Heh:)) - res ne poznam izvajalca tega komada in ko se mi bo dalo brskat po starih cedejih, takoj sporočim:) - sms mi je pa poslala moja največja ljubezen (bejba nekaj komentarčkov gor) in mi popolnoma razsvetlila planet, ki pa se je danes takooo zatemnil, ko sem se na novo podajala proti našemu deževnemu faksu (lol, katjuša mi boš mogla večkrat sms poslat :P).
Ampak veš kaj? Danes snega sploh opazila nisem. Baje da je bil okoli naše bajte zjutraj, a sem ga prespala - sem se zbudila, ko je dež lil kot iz škafa. Za sneg sem izvedela šele, ko sem šla brskat po 24ur.com :D .
In ja... Groza, tudi jaz se vse bolj zavedam bližanja izpitnega obdobja. Grr.
Se bom potrudila, da ti ga bom čim večkrat poslala.
Oh, jst sem donc tako vesela. Še sto kil špeha dobim pa bom čist paf :D (pa baje še eno ta velkomilko z lešniki, njami :D). Bomo vidl, če se bo kej uresničl.
U glavnem, če se danes ne bi posrečl, bi bla baje zakopana v zemljo z glavo naprej. Taka bi bla baje kot noj. Baje zdj rabm majco: Tudi slepa kura zrno najde :D (lol:P). U glavnem - čist vesela :P
Objavite komentar