Trenutno doživljam prav en poseben in čuden čas življenja. Zjutraj se zbudim - avtomatsko in srečno. Avtomatsko že, ampak srečno se pa nisem zbujala... Še nikoli. Vsaj ne na način, da bi na to konkretno pomislila. Še bolj čudno je, ko si takoj za srečnim zavedanjem mojega obstoja, skoraj razbijem bučo, ko dojamem, da je realnost kruta. Skozi cel dan se nasmiham vsem ljudem, se iskreno nasmejem določenim situacijam, a se kasneje tudi (vsaj enkrat) zjočem. Potiho, naskrivaj in do onemoglosti. Preveč uživam, preveč sem zadovojna s trenutnim izidom vsakega tedna posebej, a hkrati mi najpametnejši notranji glas dopoveduje, da to ni To in da tudi tisto ni To. Sprašujem se zakaj je temu tako in tako zelo patetično je, ker odgovor poznam. Po vrhu vsega pa je moje doživljanje popolnoma logična posledica tega odgovora.
Rada te imam. Si pomemben del mojega življenja. Moje zgodnje otroštvo je tako rekoč Tvoje. Tepem se po glavi, ker te ne upam obiskat. Ker ne upam videti Tebe v stanju, v katerem Te nisem navajena. Ker sem strahopetnica. Daješ mi dokaz, da tudi v starosti lahko nadvse uživaš, da je vredno živeti dolgo, da si zadnje obdobje življenja lahko začiniš z mnogo stvarmi. Dokazuješ to, česar mladi včasih ne verjamemo, da je možno. Najbolj superbabica na svetu si! Moja modna debatorka in moja opravljivka - z najbolj grotesknim pogledom na življenje, na minljivost, na smrt. Znaš naravnost in na glas povedat stvari, ki so za marsikoga tabu. Tako tipično ŽLEHT si včasih in... Ah, ne morem več.
Post je mnogo krajši od časovne dolžine pisanja. Porabila sem nekaj paketkov papirnatih robčkov in... Zelo sem žalostna.
4 komentarji:
Te popolnoma razumem, ker sem bila nekoč na istem. Zdaj je babica v upokojenskem domu, zelo boga, je fajn iti na obisk, ampak to ni ona in se izogibam obiskov - čisto nezavedno, preprosto preteče celi mesec, ko me ni bilo tam. Niti slabe vesti nimam ... samo upam, da nisem bila zadnjič čisto zares zadnjič. Eno čudno protislovje se rodi v človeku - ne greš, ker boli, pa bi moral iti, ker nočeš, da bi šansa, da sploh greš, kdaj minila ... ampak ne greš. Hmm?
Mah, meni starost ni nič lepega.
Ni nič lepega ne... Sploh če imaš vnukinjo, ki te ne obišče, ko si jo verjetno želiš videti :/
Ampak v splošnem pa zna bit luštno tud na stara leta :) - samo če si zrihtaš stvar :)
Jaz si mojo mamo in ata prav ne upam več obiskat že nekaj let. Vsakič sta v slabšem stanju, tako da zdaj pridem le 1x na letno. Prav groza mi ko pomislim kako grozen človek sem. Ampak ne morem. Ne morem se spravit do njune hiše.
Tako, da te čisto razumem kako se počutiš. Vem, da ti ni lahko!
Tenkju maychi:)
Bomo že zbrale pogum. Vsaj zase upam, da kmaluuu..
Objavite komentar