Uničevalka paličnih mešalnikov

In razbijalka keramičnih lončkov za zobne ščetke.

In polivalka smutijev po pultih.

In pozabljivka posipanja pecilnih praškov v mafine.

In porivalka* plutastih štofeljcev v luštne flaške z zdravim oljem.

Gre za izkupiček mojih osmoljenih dejanj v zadnjih 36 urah. Mogoče sem tega deležna zato, ker sem že prešla v fazo, ko nimam fizično nič več za počedit, samo še miselno kalkuliram, 

kako bom šla vohat tulipane, se izljubljat in trenirat tuj jezik pa bo najbrž čofnilo v vodo, 
kako moram ustvarit dih jemajočo univerzalno prošnjo za delovno mesto, 

kako moram spisat seznam ustanov, kamor bom šla težit s svojim obstojem, 

kako je zaposlitvena rehabilitacija ena pozitivna opcija zaposlovanja mene, 

kako težka je sicer ta naša slovenska zakonodaja, kjer se vse čudno prepleta, je res težko razumljiva, a imam k sreči že dovolj poteptan in pripravljen teren za sprejemanje novih kompliciranih informacij,

kako me pretresajo novi birokratski postopki, za katere sem sicer prav menila, da ne bi smeli biti tako nesmiselni,

kako imam fajn ambulantno medicinsko sestro, ki pokliče nazaj, da se popravi,

kako sem bolezensko za en klinc,

in navidez nič ne delam, kar mi omogoča več časa za uničevanje, razbijanje, polivanje, pozabljanje in porivanje (hmf ... Glej opombo!!!). Vseeno pa razbit keramični lonček za zobatke predstavlja zares kruto budilko, 

• če je treba takoj ukrepat, da osem mačjih tačk ne raznosi črepinj po stanovanju,
• če je treba čim prej posesat, dokler še veš, do kam vse je razneslo črepinje,
• če imaš sicer po kopalnici prakso stopicljat bos, (manemoj)
• če se sesalec s prvim prižigom oglasi, kot da se mu je zabasal filter ,,,
• in če moraš potem najprej odstranit tisti ogromen žmukelj dlak, pravo novo žival potegnit ven, zamenjat filter in nazaj sestavit elemente sesalčeve kantice, ki mi tokrat začuda niso kazali namišljenega srednjega prsta.

Prenesti moraš še grozovit zvok sesalca, ki ves frišen in prenovljen vleče črepinje vase in se v tvojih krmežljavih jutranjih ušesih in glavi sliši še nekajkrat bolj močno kot v resnici. Mimogrede omenim, da je sicer sesanje moje najbolj osovraženo hišno opravilo.

Se mi pa vsaj smuti tokrat ni polil, da bi ga morala srkat s pulta, ker orehovega olja je pač škoda, s kivijem pa so koprivini in malinini (koprivovi in malinovi?) listi izpadli še bolj zeleno. Mafin brez pecilnega praška je narasel, ampak ohranil zbito strukturo, za luštno flaško bo pa prišla nova luštna flaška. Ah ... Ob upoštevanju, da mi palični mešalniki pač niso usojeni - prejšnjega plastične zobke sem zmlela s surovo čičeriko vred, tokratnega pa očitno z jedilno čokolado (pa sem uporabila ledolomilec!) - navijam za en kvaliteten blender. V naslednjem življenju, ko bom pridno službovala, zaenkrat bo ta, čeprav na višji frekvenci ropotajoč, še okej. Kako se znam vedno potolažit.

______

*tole je res beseda z negativno konotacijo. Potisovalka in potiskanje?

Spomladanski detox, korak II. ali III., in IV. in V.

Zdaj, ko malo zanalašč na kraj dajem razmišljanje o zaposlitvi, tisti ta pravi, ki v dandanašnji državi predstavlja že hudo ogrožen pojav in je že čista iluzija samo razmišljanje o razmišljanju o njej, kaj šele ob predpostavki, da se na kar dveh področjih kategoriziram pod ranljive skupine, naprej izkoriščam nesterilno okolje in kramo na mojem podlobanjskem podstrešju - da se moram poiskat, pravim, ugotovit nov motiv za imeti stalni naslov na tej Zemlji. Čiščenje, razstrupljanje imenujem ta proces. Spomladansko lahko, ker je ravno pomlad in ker sem tudi metaforično prilezla iz temne in ledene dolge zime.

Prvi korak je bilo zapreti soško poglavje, poiskati minuse in pluse in potegniti črto, kako je naš inštitut za rehabilitacijo en super pameten inštitut, ki bolnika poskuša čim bolj celostno poskenirati in mu pomagati, da kar se da zapolni manko, ki ga je pridobil preko nezgod, bolezni in drugih okoliščin.

Drugi korak je bilo sortiranje navlake, ki se je na moje čakre usedla skozi leta mojega življenja. "Za stran", "V hibernacijo za nadaljnjih par let", "Za trenutno uporabo in preživetje", so se glasila imena kontejnerjev - pod zadnjega zagotovo spada sto evrov, ki sem jih kar tako našla v eni izmed kuvert med papirnato kramo starih pogodb, računov in voščilnic (in seveda je bila v tem konkretnem primeru uporaba takojšnja, evrov ni več, na vznemirljivo najdbo, za katero sem s prvim prebliskom menila, da je ponarejena, sem po nekaj dneh že povsem pozabila). Drugo presunljivo odkritje mi je pomagalo pri pomiritvi najbolj iritirajočega živca, ki se pojavi ob izgubi nekaj let spominov v obliki fotk (fotke so mimogrede zame od vedno najdražji in v bistvu edini relevanten spomin) - digitalnih fotk, ki so tekom let in milijon prenosov med računalniki pristali v brezničju. Nekoč sem bila očitno vseeno toliko pri pameti, da sem vse skupaj po hrčevsko zapakirala na CD in DVD ploščke ter jih pospravila v povsem logičen predal, med ostale že razvite fotke iz dobe lova in nabiralništva. To me je v bistvu spomnilo, da bi lahko enako naredila z gigabajti fotk iz moje sodobne zgodovine (hrček sploh nima tako zelo slabe konotacije) ... Kakorkoli, zadihala sem - z osvobojenimi čakrami in pomirjenim živcem.

Pri tretjem koraku imam še vedno nogo v luftu (dobra vaja za ravnotežje). Ja, saj je stanovanje zdrgnjeno in spolirano z najinimi čistili in je tudi že označeno z najinimi vonjavami, v odtoku so tudi samo še najine kocine in lasje, še vedno me pa zasleduje občutek, da še ni vse očiščeno prisotnosti prejšnjih uporabnikov teh prostorov pa čeprav gre morda samo na imaginarno auro. Po mojem je čas tisti, ki jo bo zagarantirano odstranil, a? Res je, da stenske čačke v dnevni sobi še čakajo na beljenje, prav tako kuhinjske stene na močnejše odtenke ... Pa na kuhinjsko mizo, kavč ... Kavč. Prva stvar, za katero navijam (takoj za kavčem), je prezračevanje v straniščnih prostorih, ker - saj ne, da je stranišče brez lastnega okna že tako skrajno utesnjujoča stvar.

Četrti korak? Nabiranje čemaža, vsakodnevna jutranja telovadba z elementi joge, polnovredni insta-zajtrki z žiti, oreščki in semeni, sprehodi za trening hoje, nabiranje mladih kopriv, ustvarjanje smoothijev z razmerjem 60-40 za sadje, uživanje čemaža, filanje čemaževega pesta v majhne steklene lončke, limonada za bazično telo. Vse to, vse še več, za pomlad. Ampak ne pretiravat. Pametno bi bilo, da zdaj, ko sem že nekaj mesecev čista alkohola (z izjemo tinkture ameriškega slamnika tu pa tam in resnega požirka podtaknjene đus-vodke za rojstni dan enega mojih najljubših) in skoraj kave in redbullov in ostalih substanc, ki bi utegnile povzročat glavobol in vrteče možgane ... No, bi bilo pametno, če bi se nehala po nesreči z glavo butat ob ostre predmete v stanovanju in ob tla.

Peti korak predstavlja približni letni načrt. Nek naprintan koledar sem le dobila (že z aprilom!), da sem zacahnala na hitro pomembne datume v naslednje pol leta. Kdaj grem še jaz vohat tulipane, sem že približno ugotovila, z zaposlitvijo se aktivno začnem ukvarjat drug teden - ko me bo realizacija najbrž minila in bom zapadla v naslednjo krizo.

Po-sočje

Ena točka s seznama "Ko diplomiram" je skoooraj čekirana. 

Po vseh bitkah, ki sem jih bíla na soški fronti tam v Ljubljani, se počutim prenovljeno, popravljeno, stabilno. Močnejšo. Ne popolnoma, ampak z dobrimi izhodišči za sezono pomlad-poletje in vnaprejšnje življenje. Kot da bi spet na novo spoznavala sebe in svojo bolezen, naučila sem se ozavestiti vsak svoj gib do mezinčka na nogi (mimogrede: to je prekleto težek proces!), začutila mišice, za katere nisem vedela, da še obstajajo. Dele telesa, ki so se polenili, sem zbudila, jim naložila enako težko nalogo, kot so jo do zdaj v večjem procentu prevzemali aktivni deli. Stopala sem poravnala v pravilno držo povprečnega homo sapiensa, stegenca sem si okrepila, da ni bilo za verjet, kako švohcena so bila na začetku rehaba. 

Vsak dan sem domov iz rdeče opečnate vrtnice prihajala drugačne volje, a vedno izčrpane in utrujene. En dan polna elana za naprej, ko sem dobila pozitivne feedbacke terapevtk o vidnem napredku in izboljšanju, naslednji dan vsa prestrašena, če mene tudi enkrat čakajo krči v trebuhu, ki spominjajo na predporodne popadke. Sem menila, da sem seznanjena z vsemi hakeljci te bolezni, da vem za vse morebitne scenarije, ki bi se lahko odvili v meni, realno srečanje s temi pa onimi zgodbami so-bolnikov (pa čeprav sem tudi teh vajena) me je pa kar malo psihično zdelalo. Tako napredujoče je ... Tako depresivno. Tudi naročilnica, ki sem jo prejela za "kaj pa če" pripomoček ni pomagala pri nazaj vedrejšem pogledu na svet.  

Sočenje je torej delovalo na fizičnem in psihičnem nivoju. V končni fazi pozitivno, Fizično absolutno, psihično sem pa še vedno malo presrana. Prav je, da se oklepam tiste bilke o neverjetni spremenljivosti bolezni in dejstvu, da je pri čisto vsakem lastniku MS-ja potek povsem drugačen. Nekje je vse skupaj burnejše, nekje je vse skupaj stagnirajoče, nekje samo dvakrat useka in zadeva uide izpod nadzora. Kakorkoli se je treba poglobiti vase in ne na to, koliko listja je na dvorišču pri sosedih - groza, kako to spominja na čisto splošno pravilo vsakega bivajočega na tem planetu. "Kaj pa če" pripomoček je pa garantirano varno postavljen v temo (temno klet), pazim, da ga ne privlečem ven, lahko nikoli.

V bistvu sem imela namen napisat, kako nabiram čemaž, kako sem obsedena s čemažem in kako še nisem naredila čemaževega pesta. Pa kako sem svojo staro omaro rešila osnovnošolske, mladostniške in študentske navlake, kako je šel največji kup na deponijo, kako je najmanjši ostal v omari in kako sem srednjega naselila v najine prostore, ki so še precej revni z omarami, v katerih imam zaenkrat dovolj prostora, saj je najdražji začasno (?) šel dihat zahodnoevropski zrak in tulipane.

Pravila za ohranitev in uresničevanje potencialne čudovitosti dneva

Kako dnevu ne vzeti prilastka "čudovit" oziroma kako ta prilastek "čudovit" ne bi bilo treba pisati v narekovajih, ki kričijo sarkazem in nejevero v pomen te besede? Da dnevu na koncu ne ostane le značka tihega, sivega, deževnega, morbidnega dne, bi bilo treba  samo teh nekaj točk upoštevat. Dogodki bi se zagotovo čudovitosti dneva v prid razpletli.

1. Ko greš v Ikeo, preveri datum. Preveri, če gre za praznik - ne pri nas, ampak v deželi, v kateri ima Ikea svojo gigantsko zgradbo. Preveri, kako ta morebiten praznik vpliva na odpiralne čase trgovin. Preveri odpiralni čas Ikee. Preveri drobni tisk pod odpiralnimi časi, če kaj konkretno piše za točno določen prej preverjen datum. Preveri, PREDEN greš v Ikeo in PREDEN parkiraš na prazno parkirišče v Ikeini garaži.

2. Naj te kompletno crkljanje vseh štirih članov gospodinjstva pod eno deko ne zavede preveč. V vsej ihti zadovoljstva se ti ni treba odločiti za peko velikonočne pizze, da boš malo drugačen in bolj inovativen kot vsi ostali pirho-obsesorji. Mirno do konca poglej najljubši del serije, ki s svojim večnim seattleskim vremenom ne bi mogel bit bolj umeščen v aprilsko deževje in šele potem počasi, brezbrižno in z najglasnejšim predilnim motorčkom v sebi zapredi, do zadnjega diha užij žličkasto udobnost, zvok pregrevanja leptopa in mehkobo dveh kosmatih barikad na vsaki strani najinih teles ... No, skratka, res počasi klikni na gumb, ki bo omogočil tvoje večerno tipkomlatenje (tipkomlatenje je izum, ki ni patentiran pri meni).

3. Ko preverjaš relevantnost posnetka za to zgornje tipkomlatenje že tako pol ure prepozno, ne naredi prehitrega zaključka o tem, da ti je maček uničil ukaze na programu, medtem ko je stopal po tipkovnici leptopa, ker se ti je imel namen zbasati v naročje. Najprej preveri, kako je z ostalimi posnetki, ki jih imaš v zgodovini, šele potem sodi in živčno vznemirjaj tipa, ki še vedno koristi zadnje sobotno izležavanje. In zgolj kot pomembno informacijo ti povem, da med podvigi čohanja in človeške topline željnim mačkom, program sploh ni nujno deloval (in ni).

4. Ne blogaj na tak večer, ko ti že tako urini kazalci tečejo po grlu in sapniku, da se dušiš. In daviš. Novega ritma ure po celem tednu še nisi mogel osvojit, še posebej je to očitno ponoči. Zdaj je noč. Še ena noč, ko si zamudil kritično dobo za proizvodnjo melatonina.