(gumi)Žvečkači, bonton!!

Pa ne, zaradi mene lahko še naprej žvečite kot konj žveči travo, tudi medtem ko govorite. Valjajte med zobmi žvečilni tudi, ko greste javno nastopat, vseeno mi je. V mislih imam zgolj bonton, ki se tiče tega dela, da (gumi)žvečko vržete v smeti - potem, ko jo konjsko ali nekonjsko požvečite do konca.

Res ni lepo, da nekomu (meni, ja!) s predponami ultra-, hiper-, super-, orto-, multi- pri vsakem pomenu za pozitivno razpoloženje, z malomarnim ali pa namernim prilepom žvečilnega na vlakovni zic povzročite, da mora (moram) s svojih najljubših kavbojk s krtačko drgniti ostanke neke prežvečene gume (kar ni tako hudo, če gre fuj stvor dejansko dol) in modro barvo jeansa (kar je hudo, ker od takrat naprej jeans ni več samo moder, ampak flekasto moder!). Ni lepo. 

No, absolutno bi me tole doživetje, ko se žveki limajo name in ne jaz na njih, potunkalo še bolj v črnino, če bi se mi to zgodilo sedem dni nazaj. Tako pa sem s ponedeljkom začutila neznosno lahkotnost zime, se zorganizirano odpravila v knjižnico, kjer učnega prostora zase in za "zategadelj"-knjigo iz leta 1977 nisem našla ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ga posledično morala poiskati v faksovni čitalnici, kjer sem vsakodnevno srkala iz kavomata kljub želodčnim problemom (KLIIIK - preberi le prvi odstavek, kjer sem bila še prepričana, da me bodo tablete za želodec obvarovale pred sladkim junkom) in res intenzivno doživljala metodološko znanost, ki si jo moram do sredine februarja vtepsti v bučo. V petek sem končno dobila svoj učni prostor ob Otonu Župančiču - najbrž, ker se ljudje v petek nehajo učit in se gredo raje crkljat domov k svojim mamam. Dve urci intenzivnega študiranja je enako šest urc učenja doma (ta le vključuje še nestrpno pomivanje posode, klike po računalniku, jinx-čohanje itd.).

Utrgalo pa se mi ni le na področju učenja, pač pa se mi je utrgalo tudi za šporhetom. S takim veseljem se vseh mojih prvih polentinih zloženk, krompirjevih golažev, fižolovih žup in riževih narastkov nisem lotila še nikoli. Ja, ta prava kuharca sem bila in že noro pričakujem naslednji teden, ko bom nadaljevala z realizacijo tega kupa idej, ki ga imam še na podstrešju ... Če ne bom že takoj prvi dan zabrisala najeto pečico čez balkon in iznakazila lepote, ki jih vsakodnevno ponuja naš velikanski atrij. Jup, potrpljenje gre počasi proti "low tolerance" delu grafa.

Žvečko sem torej spravila ven, modro barvo jeansa tudi, zanos za preskok čez vse zlobne korenine in za nadaljnji nadzor nad trenutno pomembnimi elementi pa ostaja. Fejst ostaja. Še resno biciklirat sem končno začela po sobi! Pežvekovalci gume, vi pa bodite prijazni.

When the lasagna content in my blood gets low, I get mean.

Po garfieldovsko smo končali s starim ... Pa tudi začeli z novim (letom).

Na faširano meso smo naložili zelenjavo, zmes v dveh štukih s streho iz sira zapekli v pečici na 200 (- to ugibam. Pri izdelavi nisem pomagala niti z ribanjem sira. V prvi osebi množine pišem, ker sem dihala čisto isti lazanjast zrak kot kuharji, potem pa še danes praskala zasušene ostanke z mini steklenih pekačev), nato pa jo še mastno pojedli. Tako kot smo mastno pojedli predjed tortilja čipskov pomakajoč v pikantno (pa potem še v belo smetanasto, da nam je pogasilo jezike) salso.

Dva Tisoč Enajst je bil gurmanski. Cilja "Poskusi in obožuj tatarski biftek" mi ni uspelo izpolniti, sem se pa poleti navadila na paradajz, ki ni več tako nezemeljski kot je bil včasih. Bučke so bile na meniju skoraj vsak dan - pa prej nikoli niso bile, kuhan korenček je postal prepotreben v vsaki župi, še z gobami sem se skozi dolg proces nezaupanja delno spoprijateljila.

Poplaknili smo z nekaj alkohola in pijano odtacali iz stanovanja, da bi še pred ničlami in huronskim pokanjem v nebo prišli do prijateljev. Jaz in Jazin najljubši fant sva pod vplivom mojega sitnega mehurja, prehitrega metabolizma in laktozne intolerance zaostala, pod vplivom druge moje posebne reči, ki so jo fasali moji živci že pred leti, pa sva se poslužila biciklja. Uf, veselo je bilo tole z viharji v laseh in s cingljajočim prstom na zvoncu! Z ljudmi nažokane uličice so se mi odpirale kot morje pri Mojzesu, do žurkastega stanovanja na drugem koncu Ljubljane pa sva prišla ravno pravi čas.

Dva Tisoč Enajst je bil pony kolesarski. Deda Mraz nama je po pošti prinesel še sobno kolo. Ja, ja, saj vem - tako se zgodi pri vsaki familiji: en mesec entuziastično gonjenje pedal, potem gre pa sobno kolo najprej v klet, čez čas pa na podstreho k orbitreku, kjer čaka, da se na bolhi najde en nov zamegljeno zagrižen uporabnik. No pa kaj. Jaz pač moram nekako (varno) vzdrževat kondicijo in za moje stanje je kolo najprimernejše - tako pravijo. O realni aktivnosti poročam.

Potem je bila tu polnoč. Odštevanje s tipčkom na radiu, tuljenje, odpiranje šampanjca, pokanje, norija. Pa lupčkanja in objemanja polno (in nevemkako smo vsi dobili roza štempelj v obliki ustnic na ksiht :P ). Nič novega, ampak spet je bilo ful toplo pri duši, ker smo se že tretje leto zapored manično izljubljali skoraj isti ljudje. Po streznitvi je postalo ozračje dolgočasno, gremo drugam. Na plac, ki ni moj najljubši, so pa bili tam še tisti drugi pravi ljudje, pri katerih sploh pomisliš ne, da se ne bi šel še tja podružit.

Dva Tisoč Enajst je bil družaben. Življenje brez vseh teh cvetk bi bilo totalno dolgočasno. Balkončkanja s cheap vinom v fensi kozarcih, festivaljenja z norim tempom, tudi potovanja in pohajanja po tujih neznanih mestih z GPS-om v roki, ki tolikokrat pokaže fakiča, ko sploh ne toliko zaman prehodiš kilometre ,,, Naj se nadaljujejo! Buldožerčku sem se ob polnočnem stiskanju zaobljubila, da bom v Dva Tisoč Dvanajst manj zoprnasta. Njegov obraz je izrazil nejevero.

Po nekaj urah so prsti na nogi rekli, da jih ne zebe več, ker so zmrznjeni. Vzeli smo taksi, ki je imel namesto trojne, le dvojno tarifo. Šli spat in ko je domov priropotal drug del družbe, se je moje sebstvo s široko zenico ponovno prebudilo in v kuhinji začvekalo za nadaljnje tri ure. Ne samo do sončnega vzhoda na prvega januarja v Ljubljani, ampak še naprej - do ekstremno sončnega dopoldneva brez meglic in z modrim nebom!

Dva Tisoč Enajst pozimi je bil meglen. Depresiven. In upam, da si januarja povrnem kondicijo in izgubim peskasto otopel občutek v tacah.

"Once again, my life has been saved by the miracle of lasagna." bom ziher rekla, ko bo Dva Tisoč Dvanajstega konec.

Listy do M.

Midva hodiva v kino na Men in Black, Transformerje in Iron Mane. Pa na Harryja, Trona, celo animirance, če ti obstajajo nesinhronizirani, hodiva na Inception, Sherlocka, kakšne aliene, na filme, ki dišijo po spektaklu, a nikoli na romantiko. Romantiko izpustiva. Imela sva sem poskus Seksa v mestu, se skozi cel film pošteno ugrezala v stol in ob koncu, ko sva odhajala iz dvorane, rekla nič. Romantiko šparam za svoje forever alone nedeljske popoldneve, za morebitne večere z mojimi babami (Hej! Tega ni bilo že dolgo!!) in tudi moj spekter neumnih serij štejem v del romantičnih momentov, ki mi jih pred uč mečejo mediji.

V torek pa sva dobila povabilo na premiero Okornove, kopiram z letaka, zelo romantične komedije Pisma Sv. Nikolaju. Ki se je izkazala za zelo hecno, res zelo romantično in zelo luštno poljsko kreacijo, ki bi lahko konkurirala celotnemu kolektivu svetovnih božičnih filmov. Celo Spremljevalec ga je zelo pozitivno doživel in tudi gospod Mehur ni sitnaril, čeprav sem že na začetku filma začutila, da bom morala najbrž vsaj enkrat pred sabo namontirat buldožerja za čez noge sokinotečnikov in izbrat primerno strategijo, s katero se v svojih prvič obutih gleženj objemajočih čeveljcih z visoko polno peto ne bom zrušila čez kinostopnice. Ali kjerkoli na poti do toalete (to bi morala še poiskat, ker pred vstopom v dvorano nisem preverila njenih koordinat).

Tale božični muvi zdaj priporočam vsakomur, tudi staršema sem ga danes, vsem tudi razlagam o stand up štoriji, ki smo jo od zvezde iz Tu pa tam poslušali pred predvajanjem. Ob izhodu je vsak dobil ogromno bunko s 16 čupačups lizikami, pogostitev v Kolosejevem barčku je bila pa tudi ... Zelo posebna izkušnja. Vseeno sva potem še zavila na en McMeni, ko je že prišla trola, kjer sem svojo zoprnijo kljub lepemu večeru dokončno razvila ... In naslednji dan ugotovila, da je ta le plod hitro bližajočega se izpita, za katerega mi je ponovno, ou nou!, zmanjkalo časa. Oprosti najljubši moj fant, da si bil potem še cel teden nenamerno tarča, na katerega sem želela teleportirat vso svojo negativno energijo!

zmešnjavca

To, da sem tik pred blagajno moje najbližje in najbolj redno obiskane trgovine (ki me vedno znova rešuje pred piemesovsko potrebo po konzumiranju xxl vreč junk futra) razbila flašo vina, ki mi je po vrhu tega, da sem z njim zasmradila celoten tisti špajzelj in dolgo vrsto za mano naredila še daljšo, sploh niso zaračunali,

in to, da sem naslednji dan v drugem malo bolj oddaljenem merkatorju do računa prišla z goro nepomembnih sestavin v najljubši vrečki iz blaga brez bančne kartice, kar me je pahnilo v to, da sem morala skočit domov pa spet nazaj, ampak predvsem zato, ker jim nisem želela pustit te najljubše vrečke iz blaga in soka rdeče pomaranče (ta je ne zaradi mene že pristal na kupu za embalažo?!*) ob predpostavki, da so lpp linije bile zapisane pod sobotni urnik**,

je bil vrhunec zmešanih dejanj v tem tednu Osebe (gugl translejt: izgubljene v vesolju), ki bo morala nujno vpeljat preverjanje, če glava še stoji na peclju trupa, če bo želela nekoč v grob odnesti tudi lobanjo.

Verjetno je bil kriv vikend romantičnih potnih kapljic v savnah osupljivega wellness centra. 

Ali pa rojstnodnevno praznovanje/nažiranje na mrtvih dan (mjaumjau :*), ko bi sicer morali jesti čevape in hamburgerje na Žalah. 

Ali pa zadovoljstvo, da sem se končno oskrbela z mesečno urbano in študentskimi boni za novo študijsko leto (in zdaj čoham boga po jajcih?).

Ali pa sem na splošno vzela ta satelitski padec nazaj na Zemljo (sateliti so zdaj ful aktualni) premalo zares pa me ta druga sila tepe po glavi, da bom dojela, da življenje niso mehurčki. V atmosferi je veliko več bomb in zlobnih mini metkov.

Sem bila pa na jogi zelo pohvaljena, kar dokazuje tisto najbolj pozitivno posledico dvotedenskega aktivnega oddiha, ki se mu pravi riheb. Tudi ikea je bila uspešno prehopsana, končno imava temne zavese za ponoči in ogromne lonce za shranjevanje makaronov in riža in kosmičev. Še mizica za pet evrov nama manjka pa kozarci za vino tudi ne bi bili švoh. Pa da ne pozabim, da sem si prvič v življenju sama zapičila iglico v trebuh! Za konec se vseeno sprašujem: A bi bil ta teden lahko malo bolj prizemljen, resen in ... Novembrski? Rdeči desetinčnik, bodi popravljen.

---

DROBNI TISK:

*resnično postanem zver, ko si skiciram en zajtrk za naslednji dan, a zjutraj obupano spoznam, da je cel sok popit s strani nelastnikov soka, ki se jim ni zdelo potrebno niti vprašati za srk, kaj šele za cel liter

**je enako "vozim na 20 minut in če me zamudiš, imej vsaj snack, da bo hitreje minilo"

Namaste Bitchez.

Zadnji teden septembra se je začel s pikom komarja v spodnji žnabelj, da mi je le-ta zatekel do AndželinaŽoli razsežnosti, potem sem pa zjutraj odpeljala moji punci na morje. S tem, da sem sedela na zadnjih sedežih, godrnjajoč nad slabo izbiro komadov, a vseeno ob večini nisem skopušila z mojim čarobnim glasom - z vsem grlom sem prepevala in vožnji po avtocesti dodala še več pozitivnega naboja (seveda bodo kaj takega vsi zanikali, kar v tem neoliberalističnem sistemu pričakuješ že pri medsosedskem tekmovanju najlepših tegelcev na oknih). Pojedla sem dva čokoladna mafina za zajtrk, da smo lahko brez kruljenja v mojem želodcu prehodile koprski Tuš, nato pa smo po poletni vročini le odracale proti kosilu, betonu in slanim valovom. Pa sladoledu - iz preventive sadnemu. Hrana, čvek in šoping.

Po izletu sem se do sobote preoblekla v zelene hlače. Ki sem jih nameravala po preobrazbi garaže-ropotarnice v garažo-kamor-gre-tudi-avto zabrisati zraven ostale krame, ki se je znašla na kupu za v komunalo, a sem si premislila. Hlače so okej še za vse naslednje prašne in morebitne malarske pohode naokrog in še vedno bom v njih lahko skočila v špar po pleskavice in kinderjajc za Jano. Enega sem ji dolžna. Čeprav mi dejstvo, da nisem v steno garaže zvrtala niti ene luknje, ona pa kakih petnajst - pa še z vsako se mi je prišla posebej pobahat, povzroča vrenje v globinah moje posesivne in egocentrične duše. Pod nebom, na katerem se je znašlo le kakšno letalo in ob travniku, na katerem so ležali razžagani kosi lesa, se je več kot prilegla zelena pločevinka. Kroksica in Starterska.

Kaj pa zdaj? Grem po novo dioptrijo in po novo knjigo v knjižnico brez rezervacije.

Pranje na 30, 40, 60 in 90 stopinj

Več glasbe, več avtomobilskega pleha, več sonca, več čofotanja, več hrane in koruza!, več norčij in divjarij, več presenečenj in več druženja. Pa manj pričakovanj (oumajgad, kar Bijelo Dugme so se znašli na odru! No, vsaj kad so oni bili, aha.), manj izkušenj in manj želje po domov. Več je bilo še alkohola, več je bilo tudi črevesnih neravnovesij in čepenja v koruzi. Kihanja približno toliko, komarjevih pikov pa 30 več, kamagela je tako le še za nekaj komarjev, na bradi pa obliži ostajajo nepoškodovani, ker so se preveze menjale vsak dan. Za razliko od revnega rajajočega uvoda v to festivalsko poletje, je tole schengenovanje letos preseglo "samodasioddahnem" željo.

Festival je svoj dokončni festivalski duh dobil s seksom akumulatorjev tik pred odhodom, sicer pa smo Prljavo Kazalište in Niete prvi dan poslušali s parkirišča, drugi dan Kreslina, (Kad smo bili) Bijelo Dugme in Cover Lover pa izpred odra, ne na ramenih, na klopci, iz dixija, nikjer in povsod, na tleh, poleg elektro floora in zelo zamegljeno, kričeče, veselo, podpirajoče, divje. Dubioza Kolektiv smo spremljali tretji dan gor z grička, torej iz višin tja dol, v slamnati travi, kjer bi vsako bitje zaspalo v minutki - s slinasto kapljo, ki teče ven iz odprtih ust. In bilo potem zelo jezno, ko ga nekdo po koncu prebudi z žgečkanjem slamce pod nosom.

No, res, spali smo na travnatem parkirišču, a imeli hotel z daljšo vrsto zvezdic kot pa vsak tam notri, kjer je bilo prostora za šotore le še pred wc kabinami. Domača panceta, bliskey in šest napihljivih vintage blazin za en evro so ta geselca, po katerih si je treba zapomnit tale zapis.

Urgenca

Ah, kurc. Bi ne bilo v mojem slogu, če ne bi takoj v prvem večeru ponovno polne džungle, gužvo izkoristila za prevoz do tovarne, kjer tudi v najbolj nočnih urah bitju z belo kartico, na kateri je narisan človek roza, človek zelene in človek modre barve, zašijejo novo srajčko, kapico in štumfek, če je le potrebno. Je teklo kot po fino strjenem ušesnem maslu ta naša hoja po hodnikih. Tako kot moj galantni padec, ki ga sicer nihče ni videl, so se pa potem videla tla, polna črepinj kozarca, ki je hotel vodo. Ena teh črepinj je štrlela iz moje brade in ker je obraz znan po superprekrvavljenosti, je kri tekla kot bi mi bila presekana aorta. Tako hitro in enostavno se je zgodilo, zdaj pa sem jezna nad svojim blesavim babjim štorom, ki spravlja moje ljudi v stanje tresočih rok, potem pa še naredi bel obliž čez pol face, pretiravam, da ni v štacuno po kislo smetano za it. Ne daj, da bi mi na tem mestu ostala še brazgotina, ker je dovolj tisto materino znamenje na desnem licu, iz katerega mi prekleto raste puh. Prost in nedoma vikend, ki sem si ga priskrbela tri ure pred nezgodo, ostaja prost in nedoma vikend. Do kosti je skorajda prišel ta špičasti kos guiness stekelca, povzročil pa moje prve tri ali štiri šive v življenju in kje se je zataknila babještorja lastnost, značaj pijanca, ki povzroči avtomobilski kreš, iz avtomobila pa stopi brez praske? Svoj goltalnik pitam po žlički in počasi, ker mleti s čeljustjo malo boli. Tudi smehljanje je naporno, zato bolj srepim v svet, kar pa ni težko, sem jezna, če se še spomniš. Se mi je vrtelo, je bolela glava, sicer je bilo vse okej, imam pa še en dober prispevek za blog, je rekla najbolj prisebna soudeleženka, ki mi je pomagala, da se vsaj preoblečem v nekaj spodobnejšega od aladinovih harem hlač, če sploh so aladinove, ko pa so bolj kratke in ne tako široko padajoče. Sem se nasmehnila pa se je tam med šivi malo zategnilo. Ah, cepivo proti tetanusu je že davno postalo nič v mojem sistemu in upam, da kozarec ni bil kako okužen. Fuj, zatresem se še ob tem, ko sem videla novo napako zaradi moje malomarnosti.

Ne tako zelo blatno.

Vseeno pa deževno kot se za Rock Otočec spodobi. 

Fotoaparat - in seveda je bil moj - je bil ponovno izgubljen, a hkrati hitro najden in sicer tako logično, da je bil moji nejeveri in obupu potisnjen prst v rit. Poljub junaku, da je fotoaparat odnesel na štant z informacijami še pred nevihto!

Letošnje rajanje se za razliko od preteklih let ni stopnjevalo, pač pa je upadalo. Prvo noč smo premočeni pozabili, da bi nas moralo zebsti, Guano Apes in Elvis Jackson pa še neznana skupina s priredbami so odšpilali super uverturo. Drugo noč smo namesto 20-minutnega počitka ob devetih zvečer na turbomaksimusu zaslinjeno obležali do treh zjutraj, zamudili koncert Prepevajočega Zaklonišča, Zmelkow, Jinxov in presenečenje Rock Otočca. Ne vem, zakaj govorim v množini, to se je posrečilo le nama, ki sva po tretji uri trezno prispela do pijanega šotora, ga zapustila in se do zore na sprednjih zicih kliota posvetila šlukom viskija in džina. Tretjo noč, ki sem jo zaradi koncerta Subways fantov tako pričakovala, da bom ja izkričala svoj glas ob Rock'n'Roll Queen, sem pa že preživela pred svojim laptopom na svojem jogiju v svoji zajčji spalni srajčki. Pha! Bere se tako žalostno in tudi zdelo se mi je tako žalostno.

No, seveda je bilo fajn. Na VIP parkirplacu je zmeraj fajn. Pa vsi ljudje so tako zabavni, varnostniki pa ne toliko. Tale Rock Otočec ne bo ostal v spominu kot propad, bo ostal pa kot trije sproščeni zabavni dnevi z neizkoriščeno kapaciteto koncertnega rajanja. Prestari za kaj takega še ne moremo biti, zato gremo na rajanje tudi naslednje leto.

V lice sem dobila batino.

Potem pa še pritisk prešvicane majice. Fuj!

Pa ne zaradi morebitnega izzivanja, jezikanja ali kreganja. Ampak zaradi razposajenosti, poskočnosti in divjanja, ki ga je povzročil Flogging Molly band, irska punk-rock zasedba iz Los Angelesa, ki je že po defaultu zaradi keltskih ritmov sinonim za energično mahanje z glavo in opletanje z vsemi okončinami, ki jih človeški trup premore. Žarišče ljudi, ki ob melodijah in nažiganju izgubijo glavo in čutijo le udaren ropot in samoumevno premikajoče telo, je seveda tik pod odrom. Če se prerineš tja, že z namenom tvegaš, da prejmeš nežlehten komolec med rebra in padec med noge množice pa še par objemov s prešvicanimi nagci in tole batino v lice, ki si je prislužila cel naslov objave. Nisem bila jezna, le malo slabe volje sem bila, ta je pa že z naslednjim komadom izpuhtela. Ne moreš verjet, da taka glasba uspe tako pozitivno vplivati - tudi na to, da imaš takoj naslednji dan izpit, ki je grd trn v peti dodiplomskega študija, pozabiš. Izzveni bolečina, samo zaljubljen si še. Kinošiškarska dvorana je bila srečna, zabavna, komunikacijsko pa na zelo istem nivoju.

Flogging Molly dovolijo sproščen čvek tudi po koncu koncerta, delijo podpise, se sprehajajo po dvorani in se slikajo z ljudmi. Še taksi jim ukradeš pa se pritoževanje ne bo slišalo - mogoče zaradi tega, ker zapreš za sabo vrata ali pa zaradi noro naglas zašraufanega Nothing Else Matters komada.

Vtisi izpod pajkovih kosmatih tac.

Ne napihujem mojega strahu pred pajki in ostalo žužljivo golaznijo, ampak res postanem blazno histerična, ko se nenalašč vame zaleti muha, za katero vem, da me bo s samo prisotnostjo pičila. Ko pikapolonica leze po palcu, da bo odletela v nebo in mi prinesla zlato kolo, ji pri tem ne pomagam, saj jo od tega cilja z nenadnim metom v tla vsaj za meter oddaljim, in ko se mi keber zaplete v lase, ta ubogi slepi hrošč v najboljšem primeru postane le popeštano bivše bitje v travi. Vešče so svoja zgodba, teh se ne bojim, pač pa jih sovražim, so pa vsekakor ena bolj enostavno ulovljivih vrst - prižgan računalniški ekran namreč omogoča res hiter poboj malih krilatih sovražnikov.

Včeraj pa sem ... V roki držala ščurka. In stonogo. Dve kači - enega ball pythona in enega ameriškega goža. Pajka sem dobila še na obraz.

Ščurek je edini uspel sprožit pretresljivi "Dej ga dol z mene!" krik.

Stonoga ima več kot sto nog.

V bistvu tole deluje terapevtsko.

Nefotogeničnosti v tem stanju mi ni za zamerit, ja?

Ne vem točno, kaj se je zgodilo z mano - preden sem pajka dobila v roke, sem bila še prepričana, da ga bom v momentu panike avtomatsko spremenila v letečega pajka, da bo ptičji pajek postal pajčji ptič, vendar sem samo otrpnila. Ob besedah, naj sprostim vse mišice in globoko izdihnem, sem tako naredila. Pajek je začutil to novo razpoloženje, se še sam umiril in sva bila - oba mirna in v sožitju. Še zdaj ne morem verjet! Še danes moram večkrat pokukat na fotografije, da vidim, da nisem sanjala (kar je seveda spet eno novo odvračalo od učenja).

Kač se nisem nikoli bala, hkrati mi niso bile nič kaj posebnega, včeraj pa so me kar fascinirale. Z lepoto, hladom in občutljivostjo. Zdaj prodajam naše mačje dete, da moj najljubši fant uresniči željo, ki jo med svojimi cvetličnimi nasadi v glavi pase že od otroštva.

Mimogrede - strahu pred malimi hišnimi ali gozdnimi pajki nisem odpravila. Odpravila sem ga samo pred telimi plišastimi velikimi, za katere vem, da se ne morejo zbasati v nobeno luknjo mojega organizma, kjer bi potem razpredli svoje mreže, zaradi katerih bi se spremenila v pošastno mumijo.

freš frufrujevka

Enako je pri krofu. Grizeš, grizeš in v pričakovanju žvečiš krofasto testo, ki je po celodnevnem peštanju v torbi postalo precej trdo in nesveže, dokler ne dosežeš marmelade, ko brbončice doživijo orgazem, dosežejo potešitev, izvedejo svoj ples.

Od frizurne ideje pa do frizurne realizacije ponavadi begam, skačem sem pa tja, se pomenim z mislijo, jo oblečem v odštekano podobo, na stolu pa se raje opravičim z očalno-frufrujevsko nekompatibilnostjo in se zatečem v varno samo-špičke-bijevsko dolgočasnost. Danes ne in tudi zadnjič, ko je bilo v igri minus petindvajset centimetrov las ne. Rastem, lasje rastejo. Ne bojim se več frizerja bolj kot zobarja, čeprav me tudi slednjega ni strah. Čeprav prvega in drugega vseeno obiščem manjkrat kot bi bilo potrebno.

Ob pogledu v ogledalo se razveselim. Najprej pripomnim nekaj o beckastem videzu, potem entuziastično it's-so-fluffy-i'm-gonna-die zagrulim, na svetlih pisanih stolih pa naredim serijo fotk z boljšim telefonom od mojega in izberem približno okej tri, da jih pošljem vsem, ki morajo vrniti odgovor s pohvalo. Tudi očala in frufru gresta skupaj. Prvič.

Ne detektor, ampak ščit in sabljo!

Mogoče so krivi plašči, mogoče je res le tako obdobje, mogoče sem kar naenkrat podeseterila povprečno število interakcij z neznanci na dan, mogoče pa sem samo spremenila percepcijo in si vgradila detektor za kisle obraze s sikajočim jezikom in zlobnimi prsti. Če gre za ta detektor zagrenjenega, prosim, naj gre stran, naj pride do sistemske napake in naj se aktivira gumb za samodestrukcijo. Brez njega bom lahko spet videla sijoče oči pa prijazne nasmehe še na ostalih ljudeh, ki jih ne srečam samo za McPultom (ja, precej zanimivo je to spoznanje, da sem po dolgem času šele v McDonaldsu na železniški naletela na punce, ki ti z nasmehom - brigamečejenaučen! - podajo tisti žakeljc s čizburgerjem).

Celo vožnjo do doma vame bolšči nasprotisedeča ženska. Kot da bi ji umorila papagaja, ji ukradla mladost in jo boksnila v ksiht, da je ostal, kakršen je bil v trenutku, ko je videla, da je papagaj mrtev.

Upanje, da so človek, sem si v medicinske sestre zadnji čas pridobila. Najbrž se hakeljc skriva v tem, da sem kakšno leto ali dve do vsake pristopila oborožena s ščitom in sabljo in ko sem spoznala nekaj fantastičnih gospodičen v modrem krilu in z ortopedskimi bolnišničnimi gojzarji, sem ščit in sabljo odložila. Brez bojevniške opreme sem jo takoj dobila po nosu - z vrati (vseeno se je ob trku zaslišal njen "sorči", kar me je kasneje še bolj podražilo).

Spet si lahko le domišljam, ampak s svojimi supermočmi znam iz e-poštnega sporočila razbrati čustva! Ali pa sem pod vplivom svojih zaključila, da si je moja dopisovalka le na podlagi mojega imena in priimka ustvarila mnenje, da je oseba za tem imenom in priimkom Neumnica Težaška ... Mhm, domišljam si. To je že tisti negativni vpliv vseh ostalih razočarljivih situacij - detektor zagrenjenega je zaradi masovnosti primerov postal že nekritičen, piskajoča lučka, ki se vklopi ob zagrenjenem, se namreč sploh ne ugasne več. Detektor zagrenjenega, bejž! Ne rabim te več.

Na koncu si rečem, če res ne morem preživeti kot prijazno ženšče z nežnim obrazom, če je res hijensko zobovje tisto, ki bo preprečilo, da hudobni odmaknejo pogled od mene, mi dajo dva štemplja na dva lista brez pripomb in mi sami od sebe ponudijo intervju, ki ga moram opraviti za potrebe študijskih obveznosti. Sem lahko na pol hijena in na pol brezmadežen puss in boots? Ampak KDAJ sem lahko KAJ?!

Ko smoki postane polip!

Kupim vrečo smokijev, da jih bom razumno pohrustala. Potem pride moment, ko si moram oddahniti in seveda si zaslužim nagrado. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko uvidim, koliko dela še imam. Seveda si zaslužim motivacijo. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko je splet okoliščin tak, da je jedro super fantastično, medtem ko so elektroni, ki krožijo okoli jedra, kot blesav in zabit polip na čisti steklenici. Zaslužim si tolažbo - skledo smokijev.

Seveda je počutje boljše le v času hrustanja. Želodčni sferi pač ni všeč ta strupena flips kepa, žilam ni všeč zapackanost krvi in koži ni všeč, da postaja svetleča. Ljudje kljub skledi pohrustanih smokijev še vedno ostajajo pravi wtf_pogled_mi_povzročaš in to prav vsi po vrsti. Od babice na mestnem avtobusu, ko ti pove, da je ona nameravala svojo staro rit položiti tja, kamor sem jo jaz tik pred njo, do lastnika stanovanja, ki menda včasih pozimi stoji pred stanovanjsko stavbo in gleda kdo ima odprto okno. Babica me je tako šokirala, da sem vstala in se usedla vrsto za njo, skoraj cel avtobus je bil namreč prazen, pri lastniku stanovanja nam bo pa počasi postalo vseeno, če bo enkrat na balkonu ugledal kosmato zver. Do spodnjega soseda bomo s svojimi stopali ob treh zjutraj poskušali biti čim bolj prijazni, ampak čudeža naj ne pričakuje, ker se bomo težko naučili lebdenja, ko bi bili sicer lahko neslišni. Na poti proti mojemu društvu, za kamor še vedno ob četrtkih zjutraj prostovoljno vstajam, me je neka gospa ustavila in mi želela prodati Resnico o Bogu. Izrazila sem svojo skeptičnost in gospa je zadevo takoj pospravila nazaj v torbo.

Počutim se malenkost ogroženo, ker v tako kratkem času na glavo dobim toliko bomb, da se mi zdi že brezupno braniti. Postanem otožna ob nekaterih melodijah, ker je bilo takrat na tistem koncu tako fajn, letos pa tega "takrat na tistem koncu" ne bo. Bo nekaj drugega, ampak nič še ni definirano, kar me zapira v akvarij negotovosti (uh, kako se to poetično sliši - akvarij je mimogrede zadnji čas zelo popularna beseda!) in negotovost je sama po sebi lahko taka zdolgočasena zažiralka. Zdaj smo v stanovanju ostali jaz, kosmata zver in smokiji. Vsaj to je gotovo.

Tudi meni lahko rečeš wtf_pogled_mi_povzročaš.

Veliki tiči na verandi.

Zares modre modrice na kolenih vedno manj boleče izginjajo - tako velike so bile, da bi mi človek težko verjel, da sem le sredi ravnega pločnika naredila dvometrski skok v daljino, ujela namišljenega mestnega zajca, si podrgnila dlani in pobarvala kolena ter najbrž povzročila konkreten smeh pri random fantu, ki je hodil za mano. Ki mi ni pomagal splezati nazaj na noge in to je toliko bolje, ker bi si najbrž s svojim na rdeče poštrihanim obrazom še hitreje želela potopiti v neznano. Tako sem se sama atletsko pobrala in s svojo sposobnostjo samoironičnega monologaV odvijugala v zavetrje svojega brloga brez poganske božično-novoletne smreke, brez bunk in brez pisanih lučk. Ni krivo pomanjkanje interesa ali časa, krivo je sovraštvo do decembrskega kiča, ki pa ni zraslo v meni. Jaz sem decembrskemu vzdušju v zadnjih letih spet podlegla in čudno prijazna je ta toplina obložene mize, piškotov in kuhanega vina, čeprav daril še vedno ne podarjam preveč, sama kratkotrajnost decembra pa mi je še vedno ena bolj neumnih reči. Z zamudo bom poslala nekaj voščilnic. Unikatnih, darjastih, kjer se božič in novo leto obvezno pišeta z malo začetnico in s special edition posvetilom, ki ne vošči sreče in zdravja v novem letu, ampak dobitno loterijsko srečko, rože, da bo dišalo, in zobno pasto, da se bo svetilo.

Prvič v življenju sem v oči dobila par kapljic viskija, na prvem žuru sem trikrat v večeru na skrivaj jokala, se očiščevalno pokregala, najedla kebaba na bon pa še zdivjala sem se, na drugem žuru pa sem si kapaciteto želodca najprej napolnila s pečenim puranom v treh različnih omakah, pri razpredelnici in ne sprašuj na lice kušnila drugega fanta, stala sem na dežju dolgo, bila priča situaciji, kjer se je država wannabe postavila proti državi, iz česar takoj izvemo, da dosegli nismo nič, ob svitu pa končno priropotala do svojega pravega ležišča in zaspala za tistih nekaj ur. Zaključek mojega ne prav pogostega rajanja se je našel v tem, da sem se spoznala nekoliko tečnobno in grdogledo, vseeno pa mislim, da sem svoje počutje dobro zakamuflirala in sem prav AGRFT-jevsko odigrala vlogo prijazne in prijetne mene. Oba žura sta bila ravno zato pa tudi zaradi "kar nekaj" prilastka tako super in primerna priprava na novoletno zabavo, katere nespontanost organizacije in načrtovanja mi je nekdaj za pobruhat.

one of the greatest

Neprecenljiva izkušnja, iz katere se nisem naučila prav nič, se je zgodila tik pred jutrom, ko sem v kuhinjo nameravala odnesti skledo piškotov. Do kuhinje nisem prišla, ker sem dvoje vrat pred kuhinjo s truščem, ki je ponoči še glasnejši, obležala na tleh. Nekaj minut od vsega šoka nisem prišla k sebi, prva misel je bila, če je z glineno posodico vse okej, druga misel je bila, če so stekelca očal cela, tretja je šele bila, če je fotografska oprema, ki se mi je nastavila pod noge in mi na brutalen način zaželela lahko noč, nepoškodovana. Šele četrta in zadnja misel se je začela ukvarjat s tem, kako me od sunka boli vrat (prisežem, da bi bil v prometni nesreči to tisti trenutek, ko bi mi namontirali opornico okrog glave!), cel dan naprej pa sem odkrivala modre kroge po kolenih, zdaj pa enega čutim na riti. Najbolj zabaven del (zabavno se mi je šele zdelo, ko sem zadevo prespala) nastopi tule: ker sem najbrž zbudila celotno stanovanjsko zgradbo (danes je spodnji sosed prišel izrazit željo, če bi svoje divje topotanje po parketu lahko za eno njegovo tresočo omaro umirili), mojega najljubšega fanta, ki je sicer spal meter od točke zločina, (fotooprema in njen poskus umora) nisem. 

Ni nujno, da je izkušnja neprecenljiva, bom pa počasi začela rangirati svoje vrhunce telebanstva in ga ocenjevati po desetstopenjski lestvici. Tale padec je bil najhujši v moji zgodovini treznih padcev oziroma takoj za tistim, ko me je v tretjem razredu osnovne šole v radiator poslal in mi ga tako na stegno naslikal trikrat težji sošolec. Top-štor nagrada pa je vedno moja: veliko padam in se skoraj nikoli ne poškodujem!

Zadrega tedna.

"Gospodična, kolk ste pa vi stari?"

"Am... 21. 22. Ne, 23 bom naslednji mesec... Naslednji teden..."

Na srečo mi varnostnik ni prepovedal vstopa v klub zaradi morebitne prekomerne opitosti. Samo osebno sem morala pokazat, prisežem pa, da sem res morala po letnicah preračunat, v katero generacijo spadam. Damn.

Ali: pravzaprav je bil to kompliment, ki pravi, da bom pri age formula žavbah celo prišparala.

znova, ponovno, spet, še enkrat - nenehno

Naših 75 kvadratov se uči. Po limonadi za dobro jutro, zajtrku masla s česnom in peteršiljem, po ledeni kavi in po plemenitem (plesnivem!) siru s smetano in njoki z naribanim ementalerjem, po jogurtu, koruznih kosmičih in po smokijih.

Strašno priden človek sem postala, ko sem nezavedno pogruntala, kakšen tempo učenja mi ne bo povzročal slabe vesti. Letos ne potrebujem Kokoši, da me bo s svojim perutninarskim očesom srepo nadzirala.

Sploh ne trpim, datumsko razporeditev sem že posvojila. Grozljivo bi bilo, če bi se mi vse skupaj porušilo. Všeč mi je, ker so tile dnevi namenjeni samo meni ali: učenje mi je skoraj udoben proces.

to be continued

Seveda sem ob prihodu v Stanovanje takoj našla študentsko. V bistvu sem jo cel vikend nosila s seboj - v torbici, v stranskem notranjem žepku je bila.

Vsevesoljna nagrada se mi torej odvzame. Škoda, ker je bilo kul imeti detektor za vsako morebitno izgubljeno stvar.

still lost ali: i'm still loosing things

Po fotoaparatu, katerega za pol leta sodobnejša, bolj siva in novejša različica ga je že nadomestila, bi vsak, ki ima v glavi nekaj soli, popra, cukra, še nekaj curryija in rdeče paprike v prahu, neizpodbitno vedel, da bom na svoje stvari začela gledati z ljubečim očesom, v katerem se skriva senca paranoje pred izgubo tega predmeta. Pa ni tako. Že sem na mizici lokala pozabila plastenko v trgovini kupljene vode, ki bi morala biti nenehno v torbici, in že dobim tudi prvo nagrado letošnjega natečaja za najbolj izgubljeno dete v vesolju. 

V globalno medplanetarnem jeziku: And the winner of The Most Lost Award is...

...taramtaram!

Lastnica novega Canona a490, njen domnevni izvor: planet Zemlja.

Stavnice o tem, kako dolgo bo v njeni lasti ostal mali canon, so že odprte na Neskončnosti galaktičnih strežnikov.

Če je jutri po čisto čudnem naključju ne najdem v Stanovanju, sem tokrat izgubila študentsko izkaznico. Omenim naj še, da nimam nobene dobre podlage za to, da bi izkaznica v Stanovanju zares bila, saj sem bila od obiska makdonalca, vrnitve v Stanovanje pa do ponovnega odhoda iz Stanovanja tam brez brskanja ali odpiranja denarnice, torbice ali... Uh! Spomnila sem se, da sem iz torbe zares nekaj vzela in pravkar sem dobila povrnjen potencial glede zaupanja vase in v svojo skrb, ki jo premorem do vseh svojih stvari! Morda ne dobim prve vsevesoljno izgubljene nagrade!

Pelerina, bulerji in Metallica

Fade to Black

Seveda smo zamudili. Dež je padal in bila sem na hrbtu.

Nothing Else Matters

Obvezen je bil. Stiskali smo se in se držali za joške.

One

Bojišče je bilo blatno, skoraj rockotoško. Na vrsto je prišlo lulanje.

S pravo metalno energijo. Koncert je bil prekratek. James bo še dolgo pel, Metallica bo še dolgo preigravala in koncert mojega življenja, v katerega sploh nikoli nisem verjela, je izpolnil pričakovanja.