Po ledenih svečah zdaj skoraj že zvončki.

Če bodo slovenski športniki na olimpijskih v Sočiju nadaljevali s takim tempom, bo vlada najbrž predlagala še zakon o davku na kolajne.

Zahvaljujoč takim hudim uspehom tam tri ure naprej, v istem časovnem pasu, samo v bolj ledenem, kot pa je trenutno moj naljubši fant, sem danes že ob tako zgodnji uri brez dela.

Ki ga pa trenutno tako ali tako spet sovražim in opravljam nezmotivirano v najhujšem odporu, saj ga spet nekaj biksa nakazilo. Mogoče ga ne, mogoče sem ga pa res pobiksala samo jaz z neupoštevanja cc-ja v mailu.

Moja najbolj dramatična izkušnja ledene ujme je bila, ko sem se po pingvinsko morala pretacat čez cesto do smetnjakov, da sem lahko odvrgla smrdljive smeti v to in drugo kanto. V pingvinskem ali retardiranem slogu, same shit. Vse ostalo bolj grozljivo je bilo pripovedovanje iz prve roke.

Jinx gre v širino, Django pa v višino. Ta prva ima najbrž probleme z delovanjem ščitnice, ker drugega razloga ne vidim.

Valentinovo, ta rdeči in po ameriško govoreči praznik, sem od začetne zaslepljenosti z njim in visokimi pričakovanji nad njim v prvih letih, preko ekstremne hejterske naravnanosti proti njemu v naslednjih letih in brezbrižnosti v letih še malo kasneje, počasi vzljubila ... Ne, težko to rečem ... Sprejela! Sprejela na pravi način in v pravem ravnovesju - čisto prikrito mi (ali nama?) rata odkrit čisto male romantične detajle, ki se jih potem da poveličevat. Toliko, da lahko spečem goro krompirčka v obliki srceta, če bi imela ta prave modelčke za piškote, in toliko, da z debelim rjavim flomastrom ogabno napišem nekaj o mojem čustvu in to na srčast post-it listek, ukraden nekoč tam nekje ... Poslan z njegovim potovalnim deodorantom, ki ga vidi šele teh tri tisoč kilometrov bolj v desno. V mestu sredi puščave, ja. In toliko, da dobim mail s škatlo virtualnih guglovih čokolatinov. Čudovito, ne?

Začela sem s fotoserijo svojih pisanih namazov za na moj v moji pečici spečen kruh.

Kompleksnost mačjega karakterja, podkrepljena s fotodokazi s telefonove SD kartice

Če je že aktualno govorit o risih, moram posvetit eno objavo mojemu belobrkemu debelemu in črnobrkemu suhljatemu. Ni za cat-hejterje.

Jinx je na polički ikea omare s pomičnimi vrati, zraven papirnatega pisarniškega materiala in z zadaj na kup nabirajočimi škatlami Gorenjkinih produktov z napako (what? what? zelo uporabne znajo bit!), imela namontiran svoj povštrček. Rumen. Ki poudarja rumenost  njenih oči.

Bil je eden redkih njenih prostorov (poleg tistega na gigantskem wooferju, ki verjetno s svojim magnetom ni dober za njen bodoči tumor, in poleg tistega starega spominskega povštra pod kavčem, ki je trenutno prežet z dlakami na čakanju za krtačkanje in pranje, in poleg njenega večnega praskalnika, ki pa ni tako zaščiten z vseh strani, ima pa grelno lučko nad sabo - kot za želve, in poleg dormeo pene v predalu pod posteljo, ki je v tem času precej hladen prostor, saj je v spalnici).

Mir je imela pred svojim črnim enako kosmatim cimrom, Djangotom (Djangom), dokler je ta bully ni izrinil še s tega njenega povštra.

Sicer menim, da bi se on z njo samo stiskal, ampak se zadeve loti na povsem napačen način - na način, da jo takoj ugrizne v vrat, ko pristopi k njej ... Ko skoči nanjo. In zdaj rumen povštrček, ki se ujema tudi z njegovimi očmi, poseduje Django.

Django je v resnici prava dušica, ki je izredno zadovoljna že samo z asketsko škatlo (in grelno lučko za želve nad sabo), medtem ko je Jinx pravi karakter mačke - she's a lady. Dama. In bitch. Sicer ubogljiva, kar se vseh mačjih procedur tiče (striženje krempljev, umikanje zaspančkov z oči, daj taco pred obrokom in sedi pred priboljškom in gimmefive za hec, vodo sovraži toliko, kot maček mora, torej z lestvice od 1 do 10 izbere ta najvišjo stopnjo, vendar tu pa tam še vedno z zelo očitnim in jasnim pogledom: "I'm gonna kill you in sleep. Tonight, hooman." Sploh v najbolj luštnem fluffy stanju svojih ščetin.

Vseeno pa je Django lump, baraba. Na eni strani naiven in nedolžen in pač je zavetiški muc, muc z zavetiško zgodovino, prijazen in cartljiv, hvaležnost izraža z ropotanjem predilk traktorskih razsežnosti, očarljiv je za umret, na drugi strani pa cel bumbar, še menja svoje mlečne zobe, o življenju ne ve veliko, za hrano se bo zagnal tudi na pult pred mojimi očmi. Firbčen je, ničesar se ne boji, s sesalcem sploh nista na tako hudi bojni nogi.

Django, ki še ni preživel štirih padcev iz drugega nadstropja visokopritličnega stanovanjskega objekta, se je pa že naučil, da se mu Jinx umakne, če se jo odloči zmrcvatit in prevzet njen plac. Enako sta velika, ker je Jinx bolj pritlikava mačka, na kratkih nogah in s chubby trupom, mogoče celo malo zafrustrirana glede tega, saj zna na veliko tečnarit z zoprnimi mjavki, Django pa jo bo kmalu prerasel, ima predolge tace.

Jinx pa Django. Zapis brez mačjega repa in mačje glave pa tudi brez mačje noge, a z mačjo vsebino, ki fino opiše grumpy starejšega in poskočnega mladega. Kot fotomaterial, zaradi katerega bi me lahko moji fotografski prijatelji lahko zapustili, če me ne bi imeli preradi, haha.