petek, 26. april 2013

Manjka mi še krik "V napad!"

Potem je minila še nedelja, ker je bilo treba brbončice odpeljat k štantom čokoladic in pralin in oblitih suhih sadežev, temu pa sledili dnevi spopadov, dnevi pravih epskih bitk v moji, včasih kakšni kapi preveliki, a vseeno precej mali buči. Krvava vojskovanja so bila dodatno zbombandirana še s strani Direktorata za slabe novice, finančni ministri, ki nadzirajo moj proračun pa niso povedali nič novega.

Zdaj je mir, zatišje. Mogoče so vsi postali trupla ali pa so se poskrili v bunkerje - da se znova spopadejo in naredijo še večji kraval, da mogoče splanirajo enoten bojni plan, ki bo pognal mehanizme v skupno dobro, ali pa da - konec koncev sploh ne bi izpadlo čudno - skupaj napadejo to utrdbo, to mene, zrušijo in zdrobijo še ruševine. Ajt, pretiravam že.

Navijam za bojni plan, ki je potreboval pet ušivih minut, da je
  • z enim šlukom realnosti, 
  • potlačitvijo posrane misli "Damn, 26 bom že, jaz pa še brez ..." med zimske pletene šale, rokavice in gamaše, ki sem jih uro nazaj končno pospravila v najvišji del omare, ki ga ne dosežem, če stopim na prste, 
  • in z malo seruma iz flaške z optimizmom, ki sicer izgublja svojo magičnost in postaja na pol prazna,
sestavil strategijo, ki vključuje
  • nič več kopipejst funkcije in klikanja med Google Chrome in Word okencem, 
  • ampak urejanje, 1,5 razmak med vrsticami, isti fond pisave, naslovnico, glavo, nogo, prevajanje, pravilno citiranje in povzemanje in seveda odbojko pri tvorbi povedi, da ne bom obtožena kraje avtorskih pravic in s tem izgubila potencialno ustoličenje na poslanskem stolčku v parlamentu ... aja, ne, to bi vseeno lahko obdržala, samo navadna andragoginja z univ.dipl. nazivom ne bi mogla več bit ... aja, ne, to me tudi ne bi smelo ustavit, saj me poklic na to foro s trga dela niti ne čaka in ne kliče in ... kakorkoli, moralno pač ne bi bilo prav in jaz premorem hudo moralo - kljub vsemu.
  • prenos na uesbe ključek, vožnjo s trolo do nenajbližje fotokopirnice, print in predložitev papirnatega materiala desetim Pomembnim drugim,
  • pobiranje odzivov, komentarjev, predvsem pa nasvetov,
  • šele potem obisk pri mentorici, ki bo s strategijo za naprej še najbolj pomagala.
Jebatga, znašla sem se pred ogromnim stopznakom že nekaj časa nazaj, v bistvu se mi zdi, da pred njim stojim že od vsega začetka pa je bil en mesec in pol tega mučenja in cincanja in kar enega brskanja po tematsko sicer opredeljeni zemlji dovolj. Vem, ko bo stvar enkrat dokončana, bom to opredelila kot povsem normalno fazo tega procesa, zdaj mi pa to predstavlja grozljivo brezizhodno ravsanje raje v meni.

sobota, 20. april 2013

Jaz in diploma štrajkava

Najprej je bilo treba na cedevito, potem še na solato z meni najbolj sorodnim bitjem, kar jih ta planet premore - da se je družno pojamralo nad nemotivirajočo prihodnostjo, da se je na glas razjasnilo o nekaterih gospodarsko-pravnih hakeljcih (ne z namenom davčne utaje, ker to ni možno, če si mali človek, pač pa z namenom optimalno skalkulirane poti, ker denarja seveda ni preveč za metat v državno žrelo, ki nima riti), da diplomo pa imava obe tam-tam, sedemnajst strani približno, še z neobdelanimi prevodi in nepovezanimi citati, z različnimi fonti pisav in ne z 1,5 razmakom med vrsticami.

Pa k staršem na obisk je treba malo it, ker je bilo v času nizanja teh sedemnajst strani prenaporno in prebrutalno, da bi se vkrcala na vlak za v Naravo. Vmes še ena kava s ta drugim meni sorodnim bitjem, ki ponazarja tisto, kar meni manjka - jebivetrski, vseenomije, predvsem flegma obraz, ki bi ga ob poplavi teh družbenih buck vsak potreboval za preživetje. In je luštno, čeprav nič novega, kar je sploh kul, ker paše, ko čvekaš o nečem in z nečim nespreminjajočim in sigurnim, razmerje med rutino in vrtinčastimi vetrovi rata takoj poglihano.

In na sejem! Do tistega plavega oosm štanta, za katerega "obrt" sicer ni najbolj primerna beseda, je pa takoj zraven štant vinogradnikov in še štant belokranjskih pogače-pekaric, vmes pa mize in stoli in en kozarček, dva, tri ... Zaradi drame, ker ni bilo točnega nakazila s strani firme in ker s stopetdesetimi evri plačam lahko še Loto poleg vseh položnic za tekoče stroške. Stvar se je čez dva dni lepo razpletla v prid mojega TRR-ja, nč skrbet.

Pa je bilo treba naredit te že opisane in opevane čemaž-štruklje, ki so pokurili razpoložljiv tank energije, ne zaradi zahtevnosti, zaradi prvič-fenomena, ki pokrade vsaj fifti-fifti piskr mišic. Zato je bil potreben še ta en hang out do Gospodarca, da slučajno ne bi zamudila tako potrebnega šluka piva ob sončnem zahodu v parkcu tam zadaj. 

Skeniranje podlobanjskih prostorov s pomočjo magneta naslednji dan je s sabo spet odneslo ta pomemben čas z nekaj podpludbami na pregibu komolcev zaradi rofkanja z iglo v iskanju za pravo ... Ne, za vsaj malo gostoljubno žilo, ker da so vse izjemno trde in kot da se nečejo več prebadat, vbrizgan kontrast pa naj bi bil pomemben pri tem, da preverimo, kaj Pošast v meni trenutno še počne - a se je kaj napihnila, se kam skrila, koga je še pojedla in a še kar naprej igra tisti šah. Tudi nevemkajsedogajazmano uživanje v družbi nečakinje Številka pet je prišlo na vrsto in prevažanje purana vse naokrog po Ljubljani, da se je na koncu raje šlo na kislopekočo župo, spomladanske zavitke in ličijev kompot tudi.

Potem je bilo prelepo vreme in kar naenkrat tudi predeževno in predepresivno - da bi jaz in diploma lahko sploh zafunkcionirali v vsem svojem delovnem zanosu. Mine ponedeljek, mine torek, mine sreda, mine četrtek, mine petek in pride sobota.

četrtek, 18. april 2013

Čemaž in sonce. S čemažem in soncem.

No, ne vem, a se, ampak verjetno se, ker so bili ti testeni faili precej zapomnljivi, kar se očitno napačne vleke tiče (o tem govorim - kmalu testenih zmazkov sploh nisem več objavljala), kdo spomni, ampak s ponosom moram razglasit letošnji prvi uspeh, ki sem se ga lotila zaradi čemaža. In sonca in večkotdvajsetih stopinj. In čemaža in sonca. Lotila sem se štrukljev s skuto in čemažem, ker imam čemaža fulj in ker se štrukljev nikoli še nisem lotila. In ker je čemaž in ker je sonce, s ponosom kliknem na gumb "slikaj" tam pri mojem švoh fotomobiaparatu in v vizualen spomin spremenim še tole testeno tvorbo - spet z luknjami, a niso kritične, s čemažem in soncem in skuto, z malo drobnjaka tudi.


In tako je, če je sonce in če je čemaž - na balkon, ta najin balkon, kjer imam lahko tudi samo jaz komando, če hočem, sem že naselila prvo familijo letošnjega Zelenostlinskega naselja. To so Jagode, ki so se iz svojega prvega doma izselile, ker niso pazile na kontracepcijo in so vitice postale že prave divje radodajke, ki se jih ni dalo več krotit. Pri meni jih bo krotila Jinx. Poglej!


V Zelenostlinsko naselje kmalu kmalu pridejo še Paradajzi in Paprike, ki da ne bodo uspevale, so mi rekli. Bodo in temu primerno tečna bom z MMS-i in objavami pod rubriko zelenologija ... Sonce in čemaž sta naredila dober dan - na pogled ne tako čudovitega izdelka, a zelo okusnega in čemažastega, kakor je prav.

četrtek, 11. april 2013

Kako razmišljam?

Načeloma brihtno, kar se da korektno, v prvi vrsti pa naivno. Zmedeno in shizofreno je v drugi vrsti.

Tako razmišljam: ko najljubšemu fantu pošljem smešno reklamo za novi clio in ko mi napiše, da "Oh my God, so oooold, I have seen this like 12 years agooo ...", kar postanem malo ob tem responsu in potuhtam ...
- ja, kako? Če pa ni dolgo, kar je prišel ven?
- in kako? Če 12 let nazaj niti približno niso delali tako hudih reklam!
Šele z naslednjim (tretjim!) impulzom pride normalno in umirjeno spoznanje, da je ta moj tip že zdavnaj videl CEL internet in da prav res trapasto razmišljam.

Razmišljam tudi tako: pasivno in kimajoče odgovarjam na vse pomenke z mojima babama, kdaj da se vidimo - kmalu., kaj obleči - stare kavbojke in superge., kako komaj čakamo - ja. Potem pa ena outfit-slikica in kaj se dogaja? Ha, lahko bi zamudila na podelitev diplome najboljše kolegice!, če mi skrajni čas vsi ti pogovori ne bi postali marsovsko čudni, res.

No, ampak na veliko razmišljam. Zato sem morala tole drugo očitno potlačit pod kup vseh ostalih razmišljanj, prioritet pač ni bilo določenih, čeprav se mi za tako stvar ni potrebno zbrcat z nobenim in je samoumevno, da hočem bit vzorna bff - kljub dejanskim starim kavbojkam in ocufanim supergam. Vse se je okej izšlo, tudi s prvo prigodo, ko je celo mati najljubšega fanta sporočila, da je reklamo za novega cliota že videla. Zamislila sem se - neverjetno, spet.

četrtek, 04. april 2013

Spomladansko žvečenje


Jaz bom spet cel projekt iz svojega prehranjevanja naredila  (se zgroženo butnem u ćelo) . Po zimskem spanju črevc moram:

- povečat vnos sveže zelenjave v svoj organizem, 
ker: bo sveža in sezonska in polna vitaminov in okusna in do zdaj taka ni bila, zato pozimi s svežo zelenjavo, svežo!, nismo pretiravali.


- zmanjšat količino kruha z glutenom na jedilniku, 
čeprav ovseni kosmiči tukaj ne štejejo, ker jih kot zdrava žita obravnavam ... Pa ričet ostane, ker je v mojih očeh zelo zdrav, če ni prečilijast in prepoprast ...


- vpeljat - ker žitaricam in OH-jem se pač težko odpovem - več "zdravih" žit na krožnik, 
pira, proso, ajda, s kvinojo se moram zbondat in vem, da to ni žito, tudi s kamutom in amarantom pa čeprav se tole zdaj že fejst tepe z drugo alinejo.


- it v nabavo čajev, 
ker je zimskih zalog, ki so prišle z božički in dedki mrazi in je kazalo, da bodo vseživljenjsko prisotni, ker jih je bilo toliko, navsezadnje zmanjkalo.
En zeleni, en mate, en oolang in en roiboos bi bili okej.


Da si zrihtam peristaltiko in da ta postane spet in ne preveč peristaltična. Da gredo oblogice okrog trebuha, te slabe omega-6 maščobe stran, in manj soli bo moralo bit v rabi, da znižam številko krvnega tlaka na mašinci za merjenje krvnega tlaka.

Danes sem si naredila svojo prvo čemaževo omleto letos - zato je pri meni že pomlad, čeprav vreme še zmeraj na vsak način želi posiljevat s snegom. Dežju oprostim, ker je april.