Načeloma brihtno, kar se da korektno, v prvi vrsti pa naivno. Zmedeno in shizofreno je v drugi vrsti.
Tako razmišljam: ko najljubšemu fantu pošljem smešno reklamo za novi clio in ko mi napiše, da "Oh my God, so oooold, I have seen this like 12 years agooo ...", kar postanem malo ob tem responsu in potuhtam ...
- ja, kako? Če pa ni dolgo, kar je prišel ven?
- in kako? Če 12 let nazaj niti približno niso delali tako hudih reklam!
Šele z naslednjim (tretjim!) impulzom pride normalno in umirjeno spoznanje, da je ta moj tip že zdavnaj videl CEL internet in da prav res trapasto razmišljam.
Razmišljam tudi tako: pasivno in kimajoče odgovarjam na vse pomenke z mojima babama, kdaj da se vidimo - kmalu., kaj obleči - stare kavbojke in superge., kako komaj čakamo - ja. Potem pa ena outfit-slikica in kaj se dogaja? Ha, lahko bi zamudila na podelitev diplome najboljše kolegice!, če mi skrajni čas vsi ti pogovori ne bi postali marsovsko čudni, res.
No, ampak na veliko razmišljam. Zato sem morala tole drugo očitno potlačit pod kup vseh ostalih razmišljanj, prioritet pač ni bilo določenih, čeprav se mi za tako stvar ni potrebno zbrcat z nobenim in je samoumevno, da hočem bit vzorna bff - kljub dejanskim starim kavbojkam in ocufanim supergam. Vse se je okej izšlo, tudi s prvo prigodo, ko je celo mati najljubšega fanta sporočila, da je reklamo za novega cliota že videla. Zamislila sem se - neverjetno, spet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar