Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.

Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.

Nekaj so se začeli kregat tam v zeleni soseski ...

Ha, preden začne familija Drobnjak postajat izrazito rumene barve in klorofil spreminjat v zlato (očitno), in preden se začne familija Peteršilj še malo bolj nagibat čez rob tegelca, kot da bi se porodila neka skupinska samomorilska nagnenja, moram v register ponosno zabeležit naslednje fotogradivo.

Predvidevam, da je za še ne očitno napako kriva nenadna osojna lega ob server-kišti na eni strani in  z zvočnikom na drugi. Teden nazaj sem morala začasno njihova domovnja preseliti v malo bolj neprijazno okolje, ker so Vsiljivci morali menjati okna Ljudem in okenska polica tako ni bila zelenovarna. Ker sem se potem spozabila pri svojem zelenostlinskem interesu, sem familije še nekaj časa prepustila v tem neonesnaženem okolju ... In upam, da nisem povzročila rastlinocida. Zdaj so nazaj pod soncem in pliz, pliz, naj začnejo bit fejst nazaj!

Koprivin čarobni napoj

Uspešno sem izpeljala današnjo očiščevalno poslanstvo, ki sem si ga zadala včeraj, ko sem v gmajni odkrila cel breg z izpuhi neonesnaženih - čak, tole je dvojna negacija - snažnih! mladih kopriv. Ker špinača iz koprive, ki jo vsi tako hvalijo in se kregajo glede imena - saj špinača ne more bit koprivača ali blitvača, čeprav je na drugi strani solata lahko tudi motovilec s šampinjoni - za mojo trenutno kuharsko lenobnost ni bila prava izbira (in tudi sabljaški koprivini listi me pri tem niso posebej spodbujali - precej sem se ukvarjala s tem, kako stvar nasesekljat brez mehurjev po dlaneh in brez rokavic), sem se že takoj odločila za koprivin čaj ... Čeprav sem se bala morebitnega (kvazi)bruhajočega efekta.

Ker nič ni bolj ogabnega od gornikovega/ursi čaja (btw vsem sečilosamozdravilkam že zato priporočam terapijo z brusnicami), sem verjela v uspeh. Med desetminutnim namakanjem kopriv v vreli vodi je kuhinja smrdela ogabno. Ogabno! Ni čudno, da edina resna vrtičkarka v družini to uporablja za zalivanje paradajza. Vseeno sem z odcejano tekočino napolnila dve dvadeci šalci in eno štirideci aladinko, ki jo zaradi motne plastike uporabljam izrecno za barvaste zvarke.

Brez problema mi je uspelo spiti teh osemdeci smrdljive tekočine, s presenečenimi brbončicami, da je bil okus zelo znosen, na koncu že celo prijeten.

Sem zdaj zares očiščena vse zimske teže, težkih šunk in debelih plaščev? Ne vem, pri učenju je šlo brez kinkajočih vek, pri pospravljanju je šlo brez namrščenega tarnarja, pri miganju je šlo brez autobremz. Morda je šlo le za nabrisan placebo napitek, en dodaten notranji pogon, da je šlo brez drog ... Gotovo me je pa teže očistil tisti jogurt, ki me je za večerjo s svojim laktoznim jezikom pošteno naslinil - kot se za laktozo pri laktozno netakotolerantnem spodobi.

V divijini: dve leti!

Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas.

Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim "najemnino", pa je vredno. In ta "vredno" se bo zdaj v nadaljevanju ponovil ... Devetkrat. Ali desetkrat, da bo bolj zaokroženo. Življenje z najemniško pečico, ki od spodaj ne greje in se zato musaka peče po štiri ure, sirove štručke pa od spodaj nikoli ne bodo dobro zapečene, je torej vredno ...

Vredno, da sem postala en malo bolj odgovoren subjekt, ki mu je še bolj mar za to, kam in kako gredo smetke, embalaža, papir in steklo, čeprav bio odpadki zaradi nagravžnosti še vedno pristanejo med navadnimi smetmi (priznam, priznam!) - se na koncu izkaže, da tam zasedejo kar večino kantaste kapacitete, kar bi se v bistvu dalo izkoristiti na drugačen način, i know.

Vredno, da mi neoprani štumfi, prazen hladilnik, morebitni pretečeni datumi, odtisnjeni na embalaži sirnega namaza, sploh ne predstavljajo korenine, čez katero sem se en čas fejst spotikala. Zamrzovalnik rešuje, prav tako pa tudi nov paket H&M štumfov pomaga, da jih je v radelcu za skoz dovolj.

Vredno, da sem se določena živila naučila uporabiti do te mere, da ostankov ne mečem stran. Nekaj upgrejda tale stvar vseeno potrebuje - kako poštimat pšanca s kostmi je zame še vedno indija koromandija, kako od svinje spravit čim več špeha pa tudi.

Vredno, da so moji možganci opremljeni z vedno novimi idejami, kako bom za kosilo slash večerjo nafutrala moj (in ne samo moj) organizem in zadostila mojim (in ne samo mojim) zahtevnim brbončicam, kako bom za zajtrk čim več primernega za moja (in samo moja) prebavila užila in kako bom skozi dan prišla brez kruljajočega želodca in zaradi neglukoze tresočih rok.

Vredno, da sem brez priganjanja s strani pomembnih drugih spoznala čudodelnost fizičnega miganja. Nisem še totalno disciplinirana, sem pa že frendica z jogo za vsak dan (naslednja stopnja od joge za vsak teden, op.i.), s kolesom deset minut in s sprehodi - pa če ne čez Tivoli pa do bližnjega opravka.

Vredno, da sem tega mojega tipa dokončno označila za svojega, spoznala nič novega - da so tečni trenutki zraven samo zato, da še bolj ceniš netečne trenutke in da sva zgruntala eno svoje ravnotežje, ki nama pomaga, da furava naprej ta najin kul odnos. Še sva dva v zvezi.

Vredno, da sem spoznala, kako rada imam svoj domači kraj. Ponovno sem steptala vse gozdne potke s toliko večjim užitkom, vse gozdne in travniške dobrote, domače paradajze in špinačo ocenila za zaklad, hude razglede pa zadolžila za glavno sprostitev mojih v računalniški ekran spremenjenih učk. A toliko raje se potem vrnem nazaj k betonu ... S košem vonjav in okusov narave seveda.

Vredno, da sem sproducirala skrb za eno nedolžno bitje (seveda je tudi hinavsko, sebično in narcisoidno), za katero mi žaklja evrov ni bilo škoda dat, samo da so ji nazaj poravnali zlomljeno taco. Ta sorta skrbi je nekaj čisto novega zame ... In paše.

Vredno, da je moj tempo začel z obvladovanjem urinih kazalcev, jih začel usklajevat s toliko več življenjskimi vlogami, brez da bi stisnil svoj tempo-rep med tempo-noge. No, še ga včasih uspe stlačit tja, a ne prav za dolgo. Planer in organizacija - pa zmagam.

Vredno mojega dela najemnine in stroškov, da sem zrasla, napredovala, šla naprej, se osamosvojila, se naučila balansiranja, življenja, kuhanja, rednega pucanja skreta kosmatega bitja, glancanja kopalnice, upravljanja s pralnim strojem, ukvarjanja z rdečimi ciframi na bančnem računu, dojela, zakaj je mati vedno težila z ugašanjem luči ... Kar češ! Predvsem pa je vredno vseh teh noči, ki jih ne predrnjoham sama, ampak z ritjo nalepljena še na drugo telo, čeprav se to pritožuje, da že dve leti ni naspano. Zaradi mene. In zaradi mene je lahko še naslednjih tisoč let.

Pies: ne sprašuj, zakaj sem ob  vsem tem na prvo mesto postavila tisto o odpadkih. Ker nimam pojma.

Krajevna skupnost Zelenostlinsko naselje

Tole je Marjetica (ali pa Trobentica?), ki je po dveh tednih prišla preč, potem ko mi jo je najljubši fant prinesel desetega marca.

Takole pa se je razbohotil Drobnjak, Peteršilj pa je še v plenicah. Ampak menda tako mora bit.

Odnosa jaz - roža tako še vedno ni, za odnos jaz - zelenje pa lahko že zažlobudram, da obstaja.

Zdaj že skoraj družini Peteršilj in Drobnjak sta jo do sedaj lepo odnesli brez nikotinskih poškodb zaradi cigaretnih ogorkov, obsedeno preverjanje vlažnosti njunega zemljišča je bilo le sedem dni (in vseeno je Drobnjak familija uspela totalno zažurat!), Jinx niti pomisli ne, da bi se lotila hranjenja s klorofilom ali brskanja po zemlji, saj je preveč zaposlena s kašljanjem na golobe, vrabce in ostale krilate pojave, ki naredijo prelet čez balkon, temperature pa se v tem mesecu tudi niso ravno spuščale pod nulo, da bi bil ogrožen termostat v tegelcih.

Ker sem si - kljub ostareli in razočarani MarjeticiTrobentici - z Drobnjakom in Peteršiljem, ki živita bujno in polno življenje, prigarala zeleno zaupanje, sta se na okensko polico - ampak na notranjo stran - vrasla še dva tegelca bazilike. Ta je še v predpleničastem obdobju, a upam, da bo kmalu pokazala, da bo nekoč zrela za v lonec ... Za k lazanjasti masi ...  Za v čemaž-korenčkovo juhco ... Za na pečen krompirček ... Za na mojo fokačo ... Za na mančmelov in za na tiramisu pa ne.

Ena sosedska fotka

Čemažev zmazek

Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki sicer nima direktno pomirjevalnega učinka na razboleto mišico, pač pa ima pomirjevalen učinek na moje brbončice, za katere verjamem, da so vir vseh mojih psihičnih stanj, psiha pa deluje na fizično telo bolj kot si mislimo, 

in potem, ko sem v upanju na preventivo pred kinkajočim padanjem glave na tipkovnico ob treh ponoči, popila enerđi drink po najbrž celem letu, ker sem se nekoč pač odločila, da tega strupa ne privoščim več telesu, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile včeraj, ko mi je bilo tudi ob takojšnjem skoku organizma v posteljo takoj žal zaradi migajočih živcev v nepremičnih okončinah, ki v neskladju z izčrpanim umom nikakor niso želele prešteti do konca ovčk, da bi zaspale ...

Torej po neprespani in nepreplesani noči in po nekaj nemočnih fantovih masažah, ki mišice ne in ne postavijo nazaj na svoje mesto se tresoča in zaradi bolečin jokajoča spravim 

delat čemažev namaz.

Ker je v gmajni zraven moje domačije, ki je btw zelo kul izraz, ki ga običajno za povprečne enonadstropne bajte z malim vrtom in nekaj drevesi ne uporabljamo, že pognal svoje lističe in počasi rjavino odpadlega gozdnega vejevja barva v zeleno morje smrdljivega vonja. Čez mesec dni bo tam že ocean.

No, priznam, ni uspel tako dobro, kakor sem mislila, da bo. Okus je bil precej skutast, skutast s česnovim pridahom. Če naj bi tudi v resnici moral biti tak, potem se pohvalim. Nikakor pa ni bil zanič. Predvsem idealen je bil za zajtrk in za napackat čez šnito kruha z zrni, ki sem ga včeraj nabavila v hoferju.

Uporabila sem skuto (doh). Kislo smetano sem sicer pripravila, a je na gmoto s sesekljanim čemažem nisem ruknila. Tu je bila še limona, olivno olje, sol in poper ... In edamec.

Vse sem speštala in to je vsa umetnost.

Najljubšemu fantu se zahvaljujem, ker me bo še tri tedne masiral, sicer pa - zgolj, ko že ravno blebetam o njem in o čemažu - on ima to stvar s čilijem. Že nekaj časa ima povsem svojo poličko v špajzi, kamor nalaga stekleničke posušenih mehiških, libijskih, španskih čilijev, vloženih štajerskih čilijev, v olju namočenih gorenjskih čilijev, v viskiju namočenih nevemkaterih čilijev, potem pa so zdaj tam postavljene še predelane različice v omakastih oblikah, posebej zmletih oblikah in z drugimi začimbami zmešanih oblikah. Tako.

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo ... In se samomorilsko vrgla čez balkon.

Danes sem vseeno dobila novo priliko - da se izkažem in da zdrobim "People never change" namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh ... Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo - pričakujem - zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in ... Umreta.

Če mi je uspelo v odnosu jaz - kvašeno testo zgraditi eno ljubečo "this is my lil bebe" in potem "this is my big bebe" navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz - zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz - roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.

Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama in kaloriferčkom v kopalnici, z ločenima vhodoma v kopalnico in kuhinjo, s čudovitim pogledom v depresivno naravo brez mesta na obzorju, z mega jinxom, ki je že zjutraj pred vrati tulil, da hoče na toplo (in da hoče hrano, povem poznavalsko, saj se že prištevam k tolmačem mačkonščine), in z nenehnim vrenjem vode v kotlu za čaj na kuhalni ploščadi ... Sem morala že nujno skočit po eno pokrivalo ...

... Po eno pokrivalo modrega odtenka.

V harmonični dvojini so trije dnevi prehitro odtiktakali kazalce na uri in prehitro prečrtali okvirčke na koledarju. Damn, celo uživala sem v žuljenju učila (sori, tak izraz moj avtor uporablja za učno gradivo), da pa je bil poglobljeno-bralni menu malo bolj gurmanski, sem se ob večeru manj matrala pri spopadu kraljev, kjer sem že po nekaj straneh bila jaz tista, ki je padla dol. S prestola, če hočeš.

... Po eno pokrivalo v črni s srebrnimi nitkami.

Ponoči je bilo toplo, dokler me mehur ni (ljubosumno?!) potegnil iz udobnega zažličkanega objema in me poslal boso na toaletne ploščice. Namesto komarjev so po sobi romantično rojile pikapolonice, na podstrešju so špilali polhi, na soboto pa so priropotali kurenti in ... Khm, orači? Gugl pravi, da so to "obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant" (seme). Zaklenila bi se, če bi imela ključ, tako sem se le prestrašeno zaprla v sobo in ... Čakala, da me najljubši fant pride vprašat, če se skrivam. No, druščina se je seveda izkazala kot zelo prijazna, so pa svoje poslanstvo "čaubau zima" letos prikrojili in s sabo raje privlekli en oblak snežink.

... Po eno pokrivalo rjavkasto rumene s cofom na vrhu.

Po eni frišni reportaži s Komorov sva za na pot dobila še en frišen ananas s Komorov. Pa en šop svežih palčk vanilije s Komorov, par limet in kilo limon s Korčule. Komori so tam (to brihtno povem!) med Madagaskarjem in afriško obalo - raj bi bili, če bi bile plaže brez naplavljene plastike umazancev z ostalih celin (nas) in raj bo, če bo otok še naprej tako turistično neodkrit, kot je zdaj. Vožnja po tirih proti domu je bila bela.

... Po eno pokrivalo rdečega seštrika.

Za še bolj sproščen  zaključek (tako sproščen, da sem še na ponedeljek bila presproščena in sem celega nekoristno izkoristila, na bližajoči izpitni baubav pa kar pozabila) tega učno-praktično-diplomskega vikenda sva dočakala še The Umbilical Brothers.- Don't Explain v SiTi teatru. Kombinacija naštudiranih gibov z improviziranimi vložki in prisrčno komunikacijo s publiko je moje smejalne mišice držala v krču še potem, ko sem poskušala zaspat. Hahjjja, fino je bilo. Sem pa omenila, da nisem kaparica, ne? Zdaj sem.

Zažgala sem copate. Takoj, ko sem dobila nove.

Portugalska Božička - seveda brez cofaste rdeče kape, ker je tam zanjo pretoplo - mi je prinesla copatkasto lastnino, ki sem si jo sama priskrbela tiste srečne dni, ko so moje nožice utrujeno, a zagriženo stopicljale po Porto uličicah.

Sicer pol številke premajhen naravni kožuh nekega belega bitja (cincam med beco in zajklo) bo pomagal pri odpravi:

• bolečega grla, 
• vnetih sečnih cevčic, 
• spotikanja čez lastne podplate, kot so to včasih hudobno počele stare copate (strah sem nekoč opisala v Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.),
• fenomena "Slon v drugem nadstropju stanovanjskega bloka", kot si najbrž moje korakanje od balkona do spalnih prostorov interpretira spodnji sosed.

Vsekakor vsakič, ko si jih nataknem na stopalca, zapredem. Malo zapizdim, ko se mi staknejo s pete, ampak nič hudega - mehkoba še zmeraj ostane med prsti in vijolice so že par let do mene ena zelo manipulativna sorta cvetlic. Tako ven iz mene hitro izbezajo (?, popravi me, če hočeš) neke nežne in šibke vzdihljaje.

Šalčji praznik v gamašah

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)? 

Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica  štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."

Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?

Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"

Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in  ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.

El Gato con Botas! ali kako bom december preživela na makaronih

Ta veseli december zame ne bo imel kuhanega vina ob Lublanci, veselih kosilc po mehiških, tajskih in italijanskih restavracijah, božičnih cimetovih piškotov ali novoletnih golažev, pogač in oh, decembrskih nakupov darilc, o katerih sicer vsako leto sanjam, a na koncu pogruntam, da je moj tošelj prešvoh, da bi lahko nosila Božičkovo brado, ali pa so ideje prejalove, da bi na glavi imela pogreznjeno dedek Mrazovo sivo kučmo ...

Ta veseli december pa me bo vseeno spremljal s prečudovitim spominom na zadnjih deset dni novembra, ko sem pohajala po soncu, tudi v kratkih rokavih, ko sem z absintom v roki skakala po Gaudijevi klopci, dan prej pa po neznanih gričkih z ogromnimi kaktusi in s papigami v krošnjah palm. Ko smo capljali med živahnimi stojnicami La Boquerie ob La Rambli in iskali hrano - od tipične domače španske, gigantskih rib, mošnjičkov nenavadnih začimb do mednarodnih Subwayev, ki jih, helou, pri nas ni. Sleepy Beds Hostel je bil pravljičen, po lokalih pa cene podobne našim. Sagrada Familia je še vedno v objemu žerjavov in ne vem, če se je kaj spremenilo od mojega zadnjega obiska šest let nazaj. Šest let? Katalonija je še drugič potrdila mnenje o prijetnem, lahkotnem in brezskrbnem vzdušju.

Potem smo poleteli proti najbolj očarljivemu mestecu s seznama obiskanih mest moje potovalne zgodovine. Žuranje je doseglo vrhunec, aguardenteji, kalašniki in črnorusniki so odpeli svoje, dan je postal noč in noč je postala dan, prehojenih deset korakov več mimo vrat stanovanja, v katerem smo si pripravili luštno spalno gnezdo, je pomenilo moro. Šli smo do oceana, šli smo na francezinjo, na obupno hudega pšanca in konec novembra dvakrat imeli piknik na terasi s pečenimi šniclji, klobasicami, pečenim krompirčkom in zelenjavo. Špansko zaprtje prebavil je nadomestilo porugalsko pospešeno prebavljanje vsega.

 

S šopingom sem malo pretiravala. Če sem v Barceloni na tržnici nabavila le dve rutki iz mojih rutkastih fantazij, sem v Portu kupila čevlje, za katere sem že pred nakupom vedela, da jih ne bom nosila. Pa bom probala in vseeno vzela kot izziv to visoko, a stabilno peto - zdaj, v decembru. Zaljubila sem se v mehke copate, ki jih dobim šele s koncem decembra, ko kolegica, pri kateri smo poleg piknikov in okupacije jogijev, gledali tudi Kavbojce in aliene, zamenja številko 37 za 38 in se za praznike vrne domov. Kupila sem še modro oblekico v Leftiesu, ker je bilo tam nujno potrebno nabaviti nekaj, in gamaše in clutch torbico v sivi barvi. Po topli vodi z okusom v Casa de Chá, sem v kufer pripeljala še nekaj čajev, da bo december vsaj malo winter honey obarvan, če bom že na makaronih cel mesec, in zbirko modelčkov za tipične portugalske sladice, katerih ime gugl ne najde. Pato de nata se jim reče, če napišem na hitrco.

Nazaj v Barcelono, v bližino Camp Nou-a, ker se je obetala fucbal tekma. Ki smo jo zignorirali, saj nam bankomat ni več želel izpljuniti normalnih evrov. Yellow Nest Hostel je bil okej, čeprav s sobami po dvanajst postelj in tečnimi sospalci, ki očitno ne štekajo koncepta hostla z večposteljnimi sobami. Čisto zadnji dan je bil v celoti namenjen Daliju - najprej z vlakom do Figueresa v Dali Theatre-Museum, potem pa na bus in čez gričevnat prelaz do morja v Portlligat, kjer si je zrihtal sanjsko bajto, polno drobnih kičarij, ki v celoti predstavljajo neverjetno domačnost in red. Še zadnjič (in prvič?!) letos namočim prst v morje in ugotovim, da je toplejša kot poleti bohinjska. Finale pet pred enajsto je bil spet ob La Rambli, tradicionalno v KFC-ju, čeprav na betonskih ograjah v družbi nadležnih klošarjev, ki so nas pregnali na še zadnji metro.

Do zadnjega nas je spremljal El Gato con Botasss, še slikali smo se z njim, in dobro je, da sem šla na trip kar v starih obšlesanih in razcapanih supergah. Postojanke Aeroporto di Venezia Marco Polo - Barcelona Airport El Prat - Sleepy Beds Hostel - Airport Oporto Francisco Sa Carneiro - El Prat - Yellow Nest Hostel - Figueres - Portlligat - El Prat - Marco Polo so se izkazale kot eno zelo intenzivno vandranje po svetu in mimogrede - Benetk si še vedno nisem ogledala, videla jih nisem niti iz zraka! Vsi leti so bili ob zelo nočnih in nečloveških urah, zato sem danes spala do desetih (kar v prevodu pomeni pravi luksuz).

Sadni jogurt brez okusa po sadju.

Japčki v gajbi še naprej grozijo, da bodo zgnili, če jih ne porabim. Živcirajoče je in obupno se počutim, ko moram tu pa tam kakega zabrisati v smeti. Isto je z jogurti, jajci in kislo smetano. Ker pa je lupljenje in ribanje jabolk, še posebej črvivih, nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti nekomu, ki bi rad kaj spekel, sem mafine z jabolki in cimetom vseeno prestavila na danes. Včeraj sem se raje lotila sirovih štručk, na katere sem zbasala še slanino.

Ne vem točno, zakaj moram pripopat vsak krožnik, ki dobi vsebino s pomočjo mojih rok - mafini niti ne izgledajo jedljivo in prav zares niso bili tako dobri, saj sem namerno pozabila v maso puhniti ključno sestavino za kaj takega - se pa z vsako tako objavo počutim bliže ... Em, ne. Končam tukaj. Počutim se predvsem nadzaposleno za človeka, ki je več ali manj doma (preberi: kot da ne hodi na faks ali v službo, ampak le na lumparije po mestu). Kar je kul in me ne tunka v ID krizo ali kaj podobnega. Ne težim le na podlagi svojega orkanskega razmišljanja, ki so vrtinci in razbijanje šip na oknih, to bom, ko bom v fazi mehurčkanja. Mehurčkanje je pogubno za um, v končni fazi pa deluje tudi katarzično in ... Po pretiravanju z mehurčki spregledaš, a veš.

Ne veselim se, ker bom padla ven iz moje zadovoljne rutine, zdaj imava še novo nezakonsko posteljo, ki je pol metra višja od nadmorske višine prejšnje zakonske postelje, ki je vsako noč ostajala tričetrt nezasedena. Preluštno je.

Konec je z Lucky Charm obdobjem

Ni pa še konec ponypotovanj s krili v zraku, ker sem našla prava za ponyveter, taka s podlogo, da v primeru, ko se perutkasto krilo dvigne do jošk, ne pokažem Ljubljani cele stegenske švoh mišice in barve svojih spodnjih hlačk. Seveda me vedno prehitevajo drugi kolesarji in ko postanem na rdečem kolesarskem pasu selfiš bič/egoist/sama in edina/velika rit, se večkrat zgodi, da skoraj butnem prehitevajočega, če ta ne zacinglja. Včasih mi kdo kaj pikrega pripomne, ampak se v njegovi hitrosti (ker ima vsako kolo večja kolesa od ponyja!) besede porazgubijo, tako se nimam kaj preveč za obremenjevat. Vzvratnega ogledala si ne mislim namontirat.

Vsaj tri trenutke v enega ujel: Matic Verbančič
Z: mamiya RB67
V: prvi polovici leta 2011
Ampak: tam med obrisi se razbere ponymodel na tivolskem mostičku!

Lucky Charm obdobja je bilo konec že 28. avgusta, ko moja knjigca z datumi ni več pustila obrniti lista. Fantu sem ukradla Moleskinovega najmanjšega. V katerega sem komaj stlačila podatke za vpis v absolventa, a vseeno bo moj dokler si ne nabavim svojega. Vpisat se mi je pa zdaj tudi uspelo, če sem le kuverto zabrisala v pravi nabiralnik na faksu.

Drugič v letošnjem poletju sem pojedla gobji obrok z užitkom. Če sem uspešno osvojila misijo Vzljubi paradajz, zdaj delam na Vzljubi gobe in gobe niso le marele in lisičke. Se pa guncljaje skozi Tivoli vedno vozim s posebnim ponynasmehom, zato upam, da mimoidoči ne vidijo nič bolje od mene, ker bi sicer na kolesu uzrli trčenega ponyfanatika, ki mora imeti sedež toliko spuščen, da s stopalci doseže asfalt. Tudi padem lahko, če je sila, a do zdaj se mi je vedno uspelo obdržati navpično.

Sovražim straniščne osveževalce zraka. A ni lepše odpreti okno? Ah in pozabila sem na razliko med septembrskimi porjavelimi nogami in majskim jogurtastim videzom!

TVOJ BLOG ZARAŠČA BRŠLJAN

Takole me brcne v rit moja zvesta spremljevalka zasledovalka Jana. 

Pa imam dobre izgovore - vse od tega, da sem že nekaj časa v grozljivo tesnobnem stanju, brez "komaj čakam" utrinkov, kar sicer ni depresivno, povzroča pa vseeno vsaj toliko gneva, da niti nimam želje po opisu misli, dejanske situacije in potencialnih rešitev, če bi te sploh obstajale. Ne maram, ko se pravljice v moji glavi končajo z velikim gobcem volka, ki babico požre in konec - brez naknadnega razparanja trebuha, iz katerega bi ženšče ven skočilo zdravo pa še bolj živo.

Potem se že tako črnim miselnim vrtincem brez prihodnosti pridruži še tisti ciklon, ki se vrti okrog minljivosti. Kako hitra je ta in kako zares je pomembno, da živiš vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji (izključujoč tisto o brezpametnem zapravljanju denarja, ker je vseeno možno, da potem naslednji dan pač nimaš za burek) sploh ni zgoljufano. Strdki v krvi in avtomobili, ki po avtocesti vozijo v nasprotno smer, ne čakajo na to, da boš pokopal bojno sekiro s starim prijateljem in ne čakajo, da boš položil keramične ploščice v kopalnici. A še naprej bomo pozabljali na to.

Na koncu me reši delo. Delo na kubik. Da pozabim in se lahko znašam le še nad tem, da nimam časa, da bi se vrnila nazaj, da še komaj gledam v ne tako sevajoče piksle na zaslonu, da si želim le objemanja kovtra in sanjarjenja o nerealnih vsebinah, da zignoriram učenje za davno pozabljen izpit ter raje oblečem pisano živahno krilo brez žab skoraj v sredini septembra.

Škljocnil: Matic Verbančič
Z: Mamiya rb67
Na: Cerkniško jezero
Ampak kdaj?: april 2011

Tole je brezvezno. Zaradi takih objav bi bršljan lahko tudi že cvet pognal!

Hiša duhov

Nov napredek moje eksistence v tej dimenziji: iz stanovanja duhov sem svojo rit - pa naj ji je bilo prav ali ne - morala presesti v hišo duhov, kjer sem krivuljo porabe električne energije tokrat poslala v višave staršem. Pa ne le zaradi celotedenskega večernega prižiga vseh luči v prostorih mojega gibanja. Tudi zaradi dobrot, ki sem jih za potrebe mojih goltalnih mašinc morala zapreti v kuhinjski krematorij, ha!

Iz lojalnosti do članov familije, ki so si zasluženo privoščili zadnje vodno-dopustniške užitke, sem v oskrbo vzela najbolj plašnega mačkona celega vesolja, ki se ob nevihtah skrije pod tepih, čez miren dan pa pod moj povšter. Pogumno sem se spoprijela z ostalimi you-know-who neplašnimi prebivalci te ogromne hiše in zdaj bom s ponosom priznala, da me niti en dan ni bilo panično strah, rože niso prišle preč, paradajz (pazi!) v spodnjem predalu hladilnika je pošel, pod vplivom miru sem uspela stipkat 17 strani seminarske naloge iz izrecno angleških virov (kar si zasluži več kot eno kopel z jordansko mrtvomorsko soljo) in pod vplivom prazne kuhinje uspela začarati mnogo surovega v užitno za prebavila.

Ob vsem tem mi je srečno ostalo še nekaj dolgih ur za prebiranje lepo razumljive skripte za jutrišnji izpit, pri čemer pa obljubljam, da je tole zadnja objava na temo raznih pošasti, ki ždijo le v mojem podstrešju. In na filmskih trakovih. In na papirju trdo vezanih knjig. In zmaji in bitje, ki ga sestavlja roj žužkov, in sluzasti surovi beljaki, ki se spreminjajo v žrelo brez dna, in mrliči, ki čakajo pod posteljo, da zaspiš, da oni lahko vstanejo, in ... Največji absurd je, da imam na omari nalepljeno okostnjakovo roko, ki se ponoči sveti. Nah, saj sem res neprištevna.

Ne glej kompozicije, glej barve!

Ni mi več vseeno za uspeh v septembru. Si že praskam mozolje, ki jih ni, spanec je moj ljubki izhod in res dobro spim, živčke pa utapljam v ogromnih količinah hrane, ki je res okusna, čeprav izpod kuhalnice, ki jo štorasto vrti moja roka, da vse leti po celotni kuhalni plošči in še čez.

Po dneh, ko sem pozabila na vročino, na izpite pa na vse ostalo, kar me muči (mezinec na nogi je bil izjema), ko me je v veko pičil pajek ali komar ali nekaj pikajočega, da mi je oko tako zateklo, da sem škilila izpod veke, ko sem znova naredila približek skoku na glavo in ko se nisem bala gozdnih pošasti, ki so ponoči lomastile okrog drevesa, za katerim sem šla lulat (lažem - zelo me je bilo strah in nisem upala spati na zunanji strani našega improviziranega polšotora), me zdaj čaka še enkrat toliko dni, da padem nazaj v nek sistem učenja, da se poleg tega soočim z novimi baubavi, tokrat baubavi ogromne prazne bajte, zaslužim še nekaj denarja, ta pravi čas odpeljem kanto za smeti s ceste, v soboto pa zalijem rože. In vsak dan poberem časopis iz nabiralnika. Ups, za danes sem pozabila pobrati pošto (je enako nagrabiti kup reklamnega listja), zdaj ob tej uri pa res ne upam ven. Hej, sem pač debela reva. To vsi vemo. Ker je moja domišljija prerodovitna, namreč.

Bi pa tako zelo rada zakričala nekaj, ampak sem si obljubila, da bom tiho.

Čarobni napoj: rdeče vino v pecljastem kozarcu

Kopiram s Facebooka, ker tam objava ni varna. Zato ker Facebook počasi, a očitno tone v ne več tako zanimivost (interesantnost!), pospaman je z vsiljujočimi komercialnimi nagradnimi igrami, akcijami in pogojnimi izsiljevanji ("če lajkaš, imaš možnost, da si izžreban" kracarije imam v mislih), ki nas ženejo v nešparanje, poleg tega razkazovanje vsakega ogrca na obrazu ni več tako zabavno in fotka ostaja brez tako pomembnih komentarjev.

Objava tukaj pa je varna. Zato ker moj blog se lahko le izgubi in če se izgubi, se lahko slej kot prej tudi najde. Sicer je izgubljeno stanje bolj nervirajoče od uničenja, saj umno bitje pušča v negotovosti, vseeno pa daje upanje, da stvar nekje še živi, utripa, trpi ali pa je le srečna, da je skrita.

Kopipejst, moj zapis in proizvod včerajšnje noči mi je namreč nadvšeč:

Vojska domačih njokov za ene par kosilc in za še manj prostora v zamrzovalniku.

Lastnik kotla, fotoaparata Canon PowerShot A490, kuhalnice in strgalca za krompir (= Chef of the kitchen): Darja 

Skoraj enako brihten, skoraj enako spreten in skoraj enako priden škrat (= Assistant #1, samozavest šefa kuhinje): Jana

Čarobni napoj (= special cooking ingredient): Fensi kozarček ali dva refoška (ne za v testo)

Kuharski nasvet: Ne podcenjuj škratov, vseeno jim ne dovoli, da si lastijo zasluge.

Njoki so odlično uspeli in nikoli več ne grem kupit najcenejših mizica pogrni se v mercatorju za evro in pol ali sparovih za devetindevetdeset centičev. Takole doma je preveč enostavno (priznam, da sem si njoke predstavljala bolj zakomplicirane in ne le kot gmote pire krompirja, moke, jajca in soli), problem pa predstavlja le majhen zamrzovalnik. 

Ne tako zelo blatno.

Vseeno pa deževno kot se za Rock Otočec spodobi. 

Fotoaparat - in seveda je bil moj - je bil ponovno izgubljen, a hkrati hitro najden in sicer tako logično, da je bil moji nejeveri in obupu potisnjen prst v rit. Poljub junaku, da je fotoaparat odnesel na štant z informacijami še pred nevihto!

Letošnje rajanje se za razliko od preteklih let ni stopnjevalo, pač pa je upadalo. Prvo noč smo premočeni pozabili, da bi nas moralo zebsti, Guano Apes in Elvis Jackson pa še neznana skupina s priredbami so odšpilali super uverturo. Drugo noč smo namesto 20-minutnega počitka ob devetih zvečer na turbomaksimusu zaslinjeno obležali do treh zjutraj, zamudili koncert Prepevajočega Zaklonišča, Zmelkow, Jinxov in presenečenje Rock Otočca. Ne vem, zakaj govorim v množini, to se je posrečilo le nama, ki sva po tretji uri trezno prispela do pijanega šotora, ga zapustila in se do zore na sprednjih zicih kliota posvetila šlukom viskija in džina. Tretjo noč, ki sem jo zaradi koncerta Subways fantov tako pričakovala, da bom ja izkričala svoj glas ob Rock'n'Roll Queen, sem pa že preživela pred svojim laptopom na svojem jogiju v svoji zajčji spalni srajčki. Pha! Bere se tako žalostno in tudi zdelo se mi je tako žalostno.

No, seveda je bilo fajn. Na VIP parkirplacu je zmeraj fajn. Pa vsi ljudje so tako zabavni, varnostniki pa ne toliko. Tale Rock Otočec ne bo ostal v spominu kot propad, bo ostal pa kot trije sproščeni zabavni dnevi z neizkoriščeno kapaciteto koncertnega rajanja. Prestari za kaj takega še ne moremo biti, zato gremo na rajanje tudi naslednje leto.

Učno in gastronomsko napredujem!

Takega čudodelstva knjižničnega ozračja pa nisem pričakovala. Logično mi je bilo, da potem, ko se z zapiski in knjigo transportiram ven iz tega za učenje nevzpodbudnega mehurčka, lahko konkretno uspem pri ugrizu v nikakor zabavno, neokusno, srhljivo nezanimivo in že samo po sebi odbijajoče učno gradivo, zaradi katerega sem se v preteklih več kot 365-ih dneh od izpita odjavila vsaj štirikrat (nov sistem visa, ki zdaj že nekaj časa dovoljuje odjavo en dan pred izpitom pri tem športu odjavljanja posebej pomaga). Vsekakor pa si nisem zamislila, da bom brez odhoda na stranišče, brez požirka vode, brez junk-hrustanja crunchy futra in le z nekaj tipkanji po mobilni mašinci za mizo in na stolu med ostalimi prešerno učljivimi faks-mutanti (mutanti so netipično pridni študenti) obstala dve uri in poglobljeno študirala bolj ali manj smiselna dejstva, ki sem se jih lotevala nekaj mesecev, zdaj pa mi za druženje z njimi ostajajo le še trije dnevi. Optimistično si lažem, kako bom do petka resnično brihtna v piflarski del uma!

Po glodanju vseeno nehranljivega materiala sem kljub supermočem knjižnične klime postala lačna. Že dan prej se je naredilo plan današnjega kosila. Pokuhan, tik pred rokom, pršut se je ekološko spremenil v pršutno jušno osnovo, zato se je danes z manjšo količino mleka zlil čez instant pire krompir (instant, ker se je mudilo). Instant pire krompirju se je dodalo še nekaj koščkov pečene šunke, kar je potem prijazno napolnilo praznino, ki so jo paradižniki krvavo doživeli med izrezovanjem sredice. Na vrhu se je sir čez list bazilike razlezel potem, ko je nekaj minut na tej rdeče-bež skulpturi ždel v pečici.

Hrana, ob kateri bi angelci preč prišli, ker nimajo ritk, ampak za človeka, ki je še vedno v fazi adaptacije paradižnika v prehranjevalno piramido, nikakor ni bilo smrtonostno. V bistvu je delovalo obratno, brbončice so žvrgolele ob vsakem paketku, ki ga je vilica poslala v ustno votlino, v kombinaciji s paradižnikovo omako, ki je nastala iz nesrečnih paradižnikovih sredic in nekaterih začimb, pa je prišlo do kulinaričnega orgazma in nadvitalnega počutja po tem za soparen pritisk narejenem obroku.

Vtisi izpod pajkovih kosmatih tac.

Ne napihujem mojega strahu pred pajki in ostalo žužljivo golaznijo, ampak res postanem blazno histerična, ko se nenalašč vame zaleti muha, za katero vem, da me bo s samo prisotnostjo pičila. Ko pikapolonica leze po palcu, da bo odletela v nebo in mi prinesla zlato kolo, ji pri tem ne pomagam, saj jo od tega cilja z nenadnim metom v tla vsaj za meter oddaljim, in ko se mi keber zaplete v lase, ta ubogi slepi hrošč v najboljšem primeru postane le popeštano bivše bitje v travi. Vešče so svoja zgodba, teh se ne bojim, pač pa jih sovražim, so pa vsekakor ena bolj enostavno ulovljivih vrst - prižgan računalniški ekran namreč omogoča res hiter poboj malih krilatih sovražnikov.

Včeraj pa sem ... V roki držala ščurka. In stonogo. Dve kači - enega ball pythona in enega ameriškega goža. Pajka sem dobila še na obraz.

Ščurek je edini uspel sprožit pretresljivi "Dej ga dol z mene!" krik.

Stonoga ima več kot sto nog.

V bistvu tole deluje terapevtsko.

Nefotogeničnosti v tem stanju mi ni za zamerit, ja?

Ne vem točno, kaj se je zgodilo z mano - preden sem pajka dobila v roke, sem bila še prepričana, da ga bom v momentu panike avtomatsko spremenila v letečega pajka, da bo ptičji pajek postal pajčji ptič, vendar sem samo otrpnila. Ob besedah, naj sprostim vse mišice in globoko izdihnem, sem tako naredila. Pajek je začutil to novo razpoloženje, se še sam umiril in sva bila - oba mirna in v sožitju. Še zdaj ne morem verjet! Še danes moram večkrat pokukat na fotografije, da vidim, da nisem sanjala (kar je seveda spet eno novo odvračalo od učenja).

Kač se nisem nikoli bala, hkrati mi niso bile nič kaj posebnega, včeraj pa so me kar fascinirale. Z lepoto, hladom in občutljivostjo. Zdaj prodajam naše mačje dete, da moj najljubši fant uresniči željo, ki jo med svojimi cvetličnimi nasadi v glavi pase že od otroštva.

Mimogrede - strahu pred malimi hišnimi ali gozdnimi pajki nisem odpravila. Odpravila sem ga samo pred telimi plišastimi velikimi, za katere vem, da se ne morejo zbasati v nobeno luknjo mojega organizma, kjer bi potem razpredli svoje mreže, zaradi katerih bi se spremenila v pošastno mumijo.