Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.

Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo - tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne noge v pajkicah in ne-moje skibucke ... Tople in suhe.

Spisala sem briljantno zahvalo - ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od "before" in "after" fiziološke raztopine, moj človek, s katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer (moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to funkcijo imela). 

Družila sem se, čeprav nekoliko glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže sprogramirane prostore ... Potem ko uspešno zaključim z življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem, obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga še vedno nimam.

*O položnici za simobil govorim.

Ko diplomiram ...

- se naročim pri zobarju,
- spečem nutelin kruh,
- si nabavim nova očala,
- grem po parkirno karto na občino,
- ozdravim.

In vidim!
- vidim sonce,
- vidim svojo prihodnost,
- vidim svoj poklic,
- vidim vse svoje interese,
- vidim sebe,
- vidim, kaj sem.

Nekaj sem.

In pišem.
- ne diplome,
- prošnje za delovna mesta,
- sezname želja,
- knjigo.

Knjigo o tem,
- kako greva v svoj brlog,
- kaj me moti v tem najinem brlogu,
- kako zelo sem poskočna, ker sta mačjedlaka nazaj,
- kakšne napredke doživlja rehabilitacija,
- kakšne spremembe povzroča novo zdravljenje,
- kako mi oblast pomaga pri iskanju zaposlitve.

Ko. kodajs

bulšitizmi

Pijem metin čaj z listki šentjanževke in v resnici je to kar močna stvar. Sem dosegla svoj zen, da lahko normalno nadaljujem z delom. To slavno drugo branje me je konkretno mahnilo v lice, je čisto oteklo in rdeče, potresava mi v rokah, ko tako z zanosom pišem še vse zadnje diplomske stihe, bruhajoč občutek me daje v prsnem košu tam med mojimi trenutno upadlimi joški.

Zavijam z očmi, ko nizam te že osnovnošolske stavke, ki se v besedilu trenutno dvaindevetdesetih strani ponavljajo še desetič. Srčna aritmija se pojavi ob vseh mimobežnih mislih - hitreje deluje srčna zaklopka, ko pomislim, pa saj ima zadeva smisel! Pa saj bo šlo skoz, bo šlo ... Izpolnila sem bistvo naslova, popravila opombe in se bolj osredotočila na to moje andragoško področje. In upočasni se pretakanje krvi, dobim ozebline v že tako premražene okončine, ko pomislim, kakšno sranje mečem na papir, kakšno neskladje obstaja med odstavki, kolikokrat je prekinjena rdeča nit oziroma koliko preveč jih je! Da bom samo jaz razumela, kaj sem želela povedat, saj se v moji glavi vse lepo povezuje. Res je, da sem od Projekta 2013 pa do zdaj že skrajno izgubila objektiven pogled pa da mi mora itak nekdo drug sodit ... Nekdo jutri.

Res je, ko pravijo, da je največji problem kvalitativne raziskave nestandardiziranost, kar za Izgubljeno v Vesolju poenostavljeno pomeni še eno dodatno iskanje same sebe v tem. Ha, lahko bi vedela!

preslica versus primotren

Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna ... Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni nič kaj prijazno zaodmevala ob siceršnjem zlobnem dogajanju, ki ga ta čas napleta vesolje. Po tisti najstrašljivejši noči 24 ur prej, ko je vsak živec v telesu čutil svojo MS, ko mi naravnost stat ni uspelo, saj so mi noge, roke  in hrbet kar v valovih po svoje kontrolirali telo, ko sem do postelje prišla tipajoč po steni, da se nisem kar zvrnila na premikajočih se tleh, ko so mi potem v ležečem položaju migetale noge, ki se nikakor niso želele sprostit, in ko v določenih točkah celo nisem čutila delov telesa, dokler jih nisem zavestno premaknila. Težko dihanje in razbijanje srca sta bila verjetno le posledica panične psihe, ki se je spraševala, če je to-to, če je to tisti prelom bolezni, ki človeku pove, da bo od zdaj naprej njegovo življenje nenadoma obrnjeno na glavo, še malo bolj ovirano in v sedečem položaju. Ne morem, nimam časa za to, dokončat moram diplomo! 

Delno sem prespala noč, delno hodila na wc, delno ugotavljala, ali gre na bolje. Proti jutru je bilo skoraj okej, razen splošne pretresenosti, ki je ostala v mravljicah, ki so skakale čez živčne končiče. V navodilih antibiotika sem prebrala ta neželen redek stranski učinek o možnem vnetju možganov in s tem povezanih nevroloških znakih. MS krat sto, povem dežurnemu zdravniku. Primotrena ne pogoltnem več, naprej se raje zalivam s hektolitri čaja in preslice.

Ja, to o sreči je kar težavna stvar. Običajno se začetni počasi kobacajoči premiki pokažejo, ko začnem z urejanjem razmetanih cunj in s pomivanjem posode. Kot da bi svojo messy, razrešetano in nesnažno notranjost navidez želela prepričat, da je v bistvu vse v redu. Mi uspe! Nekaj podobnega se zgodi s tistim, ko ti raznorazni novodobni guruji sreče nalagajo, da se ob žalosti samo poglej v ogledalo in se namehni ... Že zato, ker je blesavo in smešno, to zna delovat.

V glavi si naredim mini plan, kako se bom soočila s to osamljeno nedeljo in ugotovim, da za dosego cilja ne bi moglo biti boljše kot to, da nimam nobenih distrakcij s strani sveta in človeštva. Brownie je v hladilniku že od včeraj, čudovit je, odtajane smrdljive notranje piščančkove organe (res ogabno smrdljive želodčke in jetrca in srčke) vržem na ponev za mačjo nedeljsko pojedino, zložim vse vrečke v škatlo (vrečkar in škatlar sem, saj veš) in odprem ... Izgubljena v Vesolju, šele potem ta pravi wordov dokument. 

urbano gre v ruralno

Res ne znam špilat na stresove note. V eni fazi se bom kompulzivno prenajedala s sveže pečenim sicer čudovitim kruhom in lizala po notranjosti kozarca, kjer se nahajajo še zadnja jezerca marmelade iz jagodičevja ob enajstih zvečer, v drugi fazi pa bom ob treh popoldne težko pila še kavo. Grenko in črno in to tisto, ki je bila v šparu v akciji nekaj časa nazaj, seveda, kako je ne bi.

Še vedno pišem diplomo, čeprav je ta "še vedno" malo površno izrečen, saj je čez poletje pač nisem pisala. Samo ukvarjala sem se z njo - v sanjah, med kuhanjem, klikanjem med vsemi spletnimi bonbončki ... Razmišljala sem o njej hudo močno, vsake toliko kaj popravila, vsake toliko kaj dopisala in preuredila. Vidno napredovala pa bolj počasi. Tako je v bistvu tudi šlo to poletje mimo. Nisem bila na morju (in hvala vesolju, saj je bilo tudi tam nebo en škaf in je lilo dol iz njega), nisem se kaj preveč gostila po lokalih (tošelj ni prevelikega interesa izražal), nisem ... Kaj sploh še? Sem se družila z ljubljanskimi sotrpini, to sem. In bilo je prelepo, prezabavno in pretoplo. Bila sem na festivalu s polži, v bulerjih in s pravo merico vsega, prav ponosno povem. Bila sem tudi še enkrat na drugem koncu reke, smo pekli pico v improvizirani peči pod zemljo, jedli vesele posebnice in naredili so mi ograjo in stopnice. Kopalk pa tudi tukaj nisem uporabila. Švignilo je! To deževno poletje ... Brez pisanja diplome.

Čez sedem dni bom videla, a se mi bodo jesenski načrti uresničili, kolikor jih še držim v rokah - ob tem, da sem že izgubila stanovanje, svojo petletno študentsko službovanje in vso dostojanstvo, ki spada v komplet. Korak nazaj, da bom šla potem lahko naprej, si prigovarjam. Najbrž me bo pa pred tem korakom nazaj pobralo od stresa.

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala. 

Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.   

Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...

kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!

Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob  pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.

Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim  izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!

Manjka mi še krik "V napad!"

Potem je minila še nedelja, ker je bilo treba brbončice odpeljat k štantom čokoladic in pralin in oblitih suhih sadežev, temu pa sledili dnevi spopadov, dnevi pravih epskih bitk v moji, včasih kakšni kapi preveliki, a vseeno precej mali buči. Krvava vojskovanja so bila dodatno zbombandirana še s strani Direktorata za slabe novice, finančni ministri, ki nadzirajo moj proračun pa niso povedali nič novega.

Zdaj je mir, zatišje. Mogoče so vsi postali trupla ali pa so se poskrili v bunkerje - da se znova spopadejo in naredijo še večji kraval, da mogoče splanirajo enoten bojni plan, ki bo pognal mehanizme v skupno dobro, ali pa da - konec koncev sploh ne bi izpadlo čudno - skupaj napadejo to utrdbo, to mene, zrušijo in zdrobijo še ruševine. Ajt, pretiravam že.

Navijam za bojni plan, ki je potreboval pet ušivih minut, da je

• z enim šlukom realnosti, 
• potlačitvijo posrane misli "Damn, 26 bom že, jaz pa še brez ..." med zimske pletene šale, rokavice in gamaše, ki sem jih uro nazaj končno pospravila v najvišji del omare, ki ga ne dosežem, če stopim na prste, 
• in z malo seruma iz flaške z optimizmom, ki sicer izgublja svojo magičnost in postaja na pol prazna,

sestavil strategijo, ki vključuje

• nič več kopipejst funkcije in klikanja med Google Chrome in Word okencem, 
• ampak urejanje, 1,5 razmak med vrsticami, isti fond pisave, naslovnico, glavo, nogo, prevajanje, pravilno citiranje in povzemanje in seveda odbojko pri tvorbi povedi, da ne bom obtožena kraje avtorskih pravic in s tem izgubila potencialno ustoličenje na poslanskem stolčku v parlamentu ... aja, ne, to bi vseeno lahko obdržala, samo navadna andragoginja z univ.dipl. nazivom ne bi mogla več bit ... aja, ne, to me tudi ne bi smelo ustavit, saj me poklic na to foro s trga dela niti ne čaka in ne kliče in ... kakorkoli, moralno pač ne bi bilo prav in jaz premorem hudo moralo - kljub vsemu.
• prenos na uesbe ključek, vožnjo s trolo do nenajbližje fotokopirnice, print in predložitev papirnatega materiala desetim Pomembnim drugim,
• pobiranje odzivov, komentarjev, predvsem pa nasvetov,
• šele potem obisk pri mentorici, ki bo s strategijo za naprej še najbolj pomagala.

Jebatga, znašla sem se pred ogromnim stopznakom že nekaj časa nazaj, v bistvu se mi zdi, da pred njim stojim že od vsega začetka pa je bil en mesec in pol tega mučenja in cincanja in kar enega brskanja po tematsko sicer opredeljeni zemlji dovolj. Vem, ko bo stvar enkrat dokončana, bom to opredelila kot povsem normalno fazo tega procesa, zdaj mi pa to predstavlja grozljivo brezizhodno ravsanje raje v meni.

Jaz in diploma štrajkava

Najprej je bilo treba na cedevito, potem še na solato z meni najbolj sorodnim bitjem, kar jih ta planet premore - da se je družno pojamralo nad nemotivirajočo prihodnostjo, da se je na glas razjasnilo o nekaterih gospodarsko-pravnih hakeljcih (ne z namenom davčne utaje, ker to ni možno, če si mali človek, pač pa z namenom optimalno skalkulirane poti, ker denarja seveda ni preveč za metat v državno žrelo, ki nima riti), da diplomo pa imava obe tam-tam, sedemnajst strani približno, še z neobdelanimi prevodi in nepovezanimi citati, z različnimi fonti pisav in ne z 1,5 razmakom med vrsticami.

Pa k staršem na obisk je treba malo it, ker je bilo v času nizanja teh sedemnajst strani prenaporno in prebrutalno, da bi se vkrcala na vlak za v Naravo. Vmes še ena kava s ta drugim meni sorodnim bitjem, ki ponazarja tisto, kar meni manjka - jebivetrski, vseenomije, predvsem flegma obraz, ki bi ga ob poplavi teh družbenih buck vsak potreboval za preživetje. In je luštno, čeprav nič novega, kar je sploh kul, ker paše, ko čvekaš o nečem in z nečim nespreminjajočim in sigurnim, razmerje med rutino in vrtinčastimi vetrovi rata takoj poglihano.

In na sejem! Do tistega plavega oosm štanta, za katerega "obrt" sicer ni najbolj primerna beseda, je pa takoj zraven štant vinogradnikov in še štant belokranjskih pogače-pekaric, vmes pa mize in stoli in en kozarček, dva, tri ... Zaradi drame, ker ni bilo točnega nakazila s strani firme in ker s stopetdesetimi evri plačam lahko še Loto poleg vseh položnic za tekoče stroške. Stvar se je čez dva dni lepo razpletla v prid mojega TRR-ja, nč skrbet.

Pa je bilo treba naredit te že opisane in opevane čemaž-štruklje, ki so pokurili razpoložljiv tank energije, ne zaradi zahtevnosti, zaradi prvič-fenomena, ki pokrade vsaj fifti-fifti piskr mišic. Zato je bil potreben še ta en hang out do Gospodarca, da slučajno ne bi zamudila tako potrebnega šluka piva ob sončnem zahodu v parkcu tam zadaj. 

Skeniranje podlobanjskih prostorov s pomočjo magneta naslednji dan je s sabo spet odneslo ta pomemben čas z nekaj podpludbami na pregibu komolcev zaradi rofkanja z iglo v iskanju za pravo ... Ne, za vsaj malo gostoljubno žilo, ker da so vse izjemno trde in kot da se nečejo več prebadat, vbrizgan kontrast pa naj bi bil pomemben pri tem, da preverimo, kaj Pošast v meni trenutno še počne - a se je kaj napihnila, se kam skrila, koga je še pojedla in a še kar naprej igra tisti šah. Tudi nevemkajsedogajazmano uživanje v družbi nečakinje Številka pet je prišlo na vrsto in prevažanje purana vse naokrog po Ljubljani, da se je na koncu raje šlo na kislopekočo župo, spomladanske zavitke in ličijev kompot tudi.

Potem je bilo prelepo vreme in kar naenkrat tudi predeževno in predepresivno - da bi jaz in diploma lahko sploh zafunkcionirali v vsem svojem delovnem zanosu. Mine ponedeljek, mine torek, mine sreda, mine četrtek, mine petek in pride sobota.

Stop drobtinjenju.

V teh dneh, v tem mesecu! slabega izražanja svojih čustev, potlačenih frustracij in dokaj monotonega življenja ...

... Palačinke spreminjam v šmorn, medtem ko je lahko pasulj simpl kot pasulj. Sesam, ogromno sesam. Mačji pesek je tako trdovratna zadeva, da je sesalec, novi dirt devil rdeče barve, tako hud in lep, ves čas v pogonu. Edini ima sposobnost, da za celo popoldne pospravi mačke v predal, da vsaj za to popoldne pustijo pesek na pavzi, tam, kjer ta mora bit. Se mu je pa uspela v filter zatakniti črna vezica, za pustno čebeljo tipalko je šlo v bistvu ... Bo zrihtano, ko najljubši fant dobi pet minut časa - kot je bila zrihtana računalniška miš, ki je skoraj dve leti na rdeči podlagi za miš bivala počasno in hreščajoče z mojimi lasmi in z drobtinami vseh mojih obrokov za računalnikom v svojem mehanizmu. In tako kot bo enkrat vsega tega rešen tudi tipkomat, ki včasih izpušča T-je, C-je in Z-je - štrajkajo, ker da ne delajo na čistem terenu. Ne bom več jedla za računalnikom, obljubim! (je rekla in ugriznila v drugi piškot.)

Potlačene frustracije? Kje? No, res jih imam. A s ponedeljkovo ustanovitvijo mape na skorajšnji (oziroma premišljeno določeni) sredini namizja (glede na moje kiklopsko vidno polje se ve) z naslovom DIPLOMA se je vsaj prvi delček teh frustracij razkril in se lahko zdaj veselo spopadam z njo (ali: Se ne napijem na petek zvečer, ko imamo na izi parčkasto druženje in se ne napijem na nedeljo popoldan, ko imamo družinsko kosiljenje, kozarec vina za zraven pa predstavlja samo kozarec vina za zraven in ne glavnega obroka nedeljskega popoldneva, ja). Kar malo katarzično se počutim zdaj, ko tale diplomska frustracija ni več potisnjena v najtemnejši kot temačne kleti, sicer polne neke univerzalne krame in nerazumne navlake, ampak  je povsod okrog mene oziroma bleščeče ždi na namizju računalnika. In trka z druge strani ekrana, da ji odprem. In bolšči vame, ko slučajno pogledam kam drugam po računalniškem vesolju. In špika v oko. In v moj notranji gumb za paniko. ...

Zanimivo sem diplomo poimenovala frustracija. Malo nezdravo se sliši, ane.