V teh dneh, v tem mesecu! slabega izražanja svojih čustev, potlačenih frustracij in dokaj monotonega življenja ...
... Palačinke spreminjam v šmorn, medtem ko je lahko pasulj simpl kot pasulj. Sesam, ogromno sesam. Mačji pesek je tako trdovratna zadeva, da je sesalec, novi dirt devil rdeče barve, tako hud in lep, ves čas v pogonu. Edini ima sposobnost, da za celo popoldne pospravi mačke v predal, da vsaj za to popoldne pustijo pesek na pavzi, tam, kjer ta mora bit. Se mu je pa uspela v filter zatakniti črna vezica, za pustno čebeljo tipalko je šlo v bistvu ... Bo zrihtano, ko najljubši fant dobi pet minut časa - kot je bila zrihtana računalniška miš, ki je skoraj dve leti na rdeči podlagi za miš bivala počasno in hreščajoče z mojimi lasmi in z drobtinami vseh mojih obrokov za računalnikom v svojem mehanizmu. In tako kot bo enkrat vsega tega rešen tudi tipkomat, ki včasih izpušča T-je, C-je in Z-je - štrajkajo, ker da ne delajo na čistem terenu. Ne bom več jedla za računalnikom, obljubim! (je rekla in ugriznila v drugi piškot.)
Potlačene frustracije? Kje? No, res jih imam. A s ponedeljkovo ustanovitvijo mape na skorajšnji (oziroma premišljeno določeni) sredini namizja (glede na moje kiklopsko vidno polje se ve) z naslovom DIPLOMA se je vsaj prvi delček teh frustracij razkril in se lahko zdaj veselo spopadam z njo (ali: Se ne napijem na petek zvečer, ko imamo na izi parčkasto druženje in se ne napijem na nedeljo popoldan, ko imamo družinsko kosiljenje, kozarec vina za zraven pa predstavlja samo kozarec vina za zraven in ne glavnega obroka nedeljskega popoldneva, ja). Kar malo katarzično se počutim zdaj, ko tale diplomska frustracija ni več potisnjena v najtemnejši kot temačne kleti, sicer polne neke univerzalne krame in nerazumne navlake, ampak je povsod okrog mene oziroma bleščeče ždi na namizju računalnika. In trka z druge strani ekrana, da ji odprem. In bolšči vame, ko slučajno pogledam kam drugam po računalniškem vesolju. In špika v oko. In v moj notranji gumb za paniko. ...
Zanimivo sem diplomo poimenovala frustracija. Malo nezdravo se sliši, ane.
Potlačene frustracije? Kje? No, res jih imam. A s ponedeljkovo ustanovitvijo mape na skorajšnji (oziroma premišljeno določeni) sredini namizja (glede na moje kiklopsko vidno polje se ve) z naslovom DIPLOMA se je vsaj prvi delček teh frustracij razkril in se lahko zdaj veselo spopadam z njo (ali: Se ne napijem na petek zvečer, ko imamo na izi parčkasto druženje in se ne napijem na nedeljo popoldan, ko imamo družinsko kosiljenje, kozarec vina za zraven pa predstavlja samo kozarec vina za zraven in ne glavnega obroka nedeljskega popoldneva, ja). Kar malo katarzično se počutim zdaj, ko tale diplomska frustracija ni več potisnjena v najtemnejši kot temačne kleti, sicer polne neke univerzalne krame in nerazumne navlake, ampak je povsod okrog mene oziroma bleščeče ždi na namizju računalnika. In trka z druge strani ekrana, da ji odprem. In bolšči vame, ko slučajno pogledam kam drugam po računalniškem vesolju. In špika v oko. In v moj notranji gumb za paniko. ...
Zanimivo sem diplomo poimenovala frustracija. Malo nezdravo se sliši, ane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar