Trening vleke testa. Prvi dan.

Mati je zadnjič, ko naj bi jaz ustvarila svoj prvi štrudelj pod zares minimalnim nadzorom izkušenejšega očesa (ampak to očitno tudi dovolj dobro vpliva na psiho, da mi je res na celi črti uspelo!), poudarjala tisto modro o tem, da moram testo kar nekajkrat pregnesti preden rata tisto ta pravo ... --> In to ni mišljeno nekajkrat v šusu, ampak nekajkrat v presledkih, s prespanpo nočjo vmes. --> In to je mišljeno kot večkrat se lotit priprave vlečenega testa, boljši občutek dobiš za pravo strukturo in bolj super rata potem na koncu. In brez lukenj, ki nastajajo ob vlečenju ali ob njegovem glagolniku - vleki. Ne vem, kaj je bolj pravilno, ampak to drugo (vleka-peka, ha!) se bolj simpatično sliši.

Zato se danes začenja, turumturum! In nekaj vuvuzel zapoje v en glas ...

Teden zavitkov, žepkov, polžkov, spomladanskih in pečenih, samo štrukljev ne.

Z namenom, da bom v petek lahko že naredila burek.

In začenja se ne prav dobro. Dva in pol deci kozarca moke in ne vem koliko malo vode za zraven pa ščep soli sta dala res eno solidno kepico testa, ki se ni limala ... Tudi razvlekla se je fino, potem pa se začela trgat in luknjat. Zato se je ideja o žepku spremenila v idejo o zavitku, ja.

Vse zmotam še enkrat (napaka!) skupaj (napaka!!) in zaciljam na boljši rezultat (NAPAKA!!!). Ki se je izkazal za še bolj luknjastega, manj tankega in s še manjšim obsegom. Poor.

 Po desetih minutah se spomnim, da ga je treba še po viličarsko preluknjat.

Po več kot 30 minutah (pečica ne radi, če se ne spomniš), vzamem testeno baso iz pečice in ...

Testo preveč na debelo in fila premalo začinjena. S prej popraženimi jurčki, čebulo, sirom in kislo smetano sicer. Kamor vmešaš še en jajc in malo drobtin, da je bolj kompaktno. Mogoče je tako res le s krajčkom, zato grem probat en malo bolj sredinski kos.

Jutri je nov dan.

39/39

Jogurtov napitek slim & vital v roki, da bodo želodček in črevca hitreje, lažje in bolj pridno predelali dva McMenija, ki sem ju zdaj v 24 urah proslavljanja - tudi status študenta ekonomista! - zaužila na najbolj požrešen in cmokast način. 

Nč skrbet. Kljub temu, da sem se v torkovem rojstnorajanju ob torti, vinu in balonih spet odločala o brezalkoholni dobi, saj me okoboli dajejo sto na uro že zaradi hlapov v luftu ... In je potem k dokončni odločitvi pripomogel spet eden tistih mojih slavnih vele-telebadcev-padcev, tokrat z ravno nabrušenim nožem v roki in šestimi tortnimi talarji. In spet nč skrbet, saj sem jo po pijansko (kar itak že štejem pod svojo naravo - sploh glede na moje splošne ravnotežne sposobnosti in saj "Treznemu in netreznemu se vse zgodi") odnesla le z enim manjšim urezom čez prst na eni roki in enim večjim urezom čez komolec na drugi roki - seveda se tu pojavlajjo pravi misteriji, da kako me je en tak ogromen nož urezal na dveh čisto različnih placih in čisto po malo!

No, nč skrbet. Sem si vseeno privoščila en velik glaž gin-tonica. In pustila, da je najljubši fant skuhal lazanjo, o kateri, da jo naredim, sem sanjala vsaj štirinajst dni učenja. 

In končno si bom privoščila serijo epizod tistega, kar mi bo padlo pod klik, se poskušala poistovetit s patetičnimi liki serije, a ne bo ratalo, ker je ego prenapihnjen. In potem me čaka še brezskrbno s štrlečimi udi v luft izležavanje na kavču. Pa pucanje skreta, o, to bo veselje! In potem par telefonskih klicev za rezervirat mehurčkarijo in par "po sredi" obljubljenih obiskov in aaa, predvsem bom razmišljala, koliko zares prosti in brezobveznostni čas pomeni, ga posiljevala, se zapijala z njim, uživala v brezdelju, se delala, da ne delam, pospravljala bom! In in ... Do oktobra.

Samo še diplomaaaa!

Še eden, še eden!!

Smešno. V torek sem v 128 evrov drag izpitni papir zapisala par bedarij, ki so nakazovale na to, da bo rezultat ravno na meji oziroma ravno pod mejo, če sem sklepala po svoji pesimistični sreči.

V sredo, četrtek in še nekaj v petku sem depresivno in potem z razbijajočim tuptuptup malo hitrejšim prečrpavanjem krvi skozi srce 

Ali karkoli se že tam takrat dogaja in ja, to bi verjetno morala vedeti sedaj, ko sem si v soboto končno ogledala razkrita telesa z avdio vodičem na uhlju, a za neznanje lahko fejst okrivim maso živih, ki se je gužvala okoli mase mrtvih ljudi.

pogledovala proti odprti omari, kjer so na tleh ležale akte, knjige in zapiski na temo zgoraj omenjene drage obveznosti. Res sem si želela, da bi stvari že lahko podkurila z ukradenim fajercajhom in njihovo energijo porabila za en odličen šnicelj na žaru. In bila sem res skeptična, a bom to lahko kdaj. Sploh. 

Na tisti petek sem potem še stotič kliknila na rezultate izpitov, nakar se je namesto odprte prijave prikazala statistika ... Ugodna za moje duševno, mentalno, osebnostno, vedenjsko, recipišikarčeš zdravje.

In smešno je. Kot sem že rekla. Pogledujem namreč proti omari, še vedno gledam akte, knjige in zapiske predmeta, ki me je lovil in nočnomoril 

Breivik, frajer, ki me je nasilno spremenil v plejboj zajčico in na frišno odrezani štrclji nog, po katerih se je še vedno dalo hoditi - ajdčau.

že od tretjega letnika, a zdaj mi je v bistvu vseeno, kaj se bo zgodilo z njimi. Po mojem jih bom celo prislonila k vsem ostalim zapiskom celotnega študija (zares jih mam lepo popredalčkane po redoljub fasciklih!), morda počakala, da diplomiram - pa še takrat jih bom verjetno s časopisjem zabrisala v reciklirni kontejner.

Innn one more to go! Ta je mimogrede v splošnem prištevan k najlažje opravljenim izpitom, ampak zakaj pri meni ne bi bilo zakomplicirano?

Naslov objave

Strašno slabe volje sem. O pokvarjenem hladilniku z zamrzovalnikom, o pojedini, ki je trajala še dan po vikendu, o tako racionalni porabi hrane na hitro - z golaži, lazanjami, obarami, palačinkami s potem domačo borovničevo marmelado, orehovim kolačem, pečenimi piškami, picami s tuno in picami s suho salamo, z ribjimi palčkami in osliči ... Sploh ne morem pisat s pravim navdušenjem, zato ne bom.

Hladilnik z zamrzovalnikom je zdaj popravljen, moja metodologija še ni. Današnji dan sem nameravala preživet depresivno pod kovtrom, ki ga zaenkrat še vedno predstavlja le toplejša rjuha z dekco čez noge, a se je plan zjebal, ko sem živčno razmišljala o bedarijah, ki sem jih včeraj zapisovala pod vprašanja stoosemindvajset evrov vrednega lista papirja.

Ker sem živčno budna vstala že ob deveti uri, sem si skuhala kavo za pocrkljat, ne za budit. A vanjo nepremišljeno vsula dve polni žlici cukra. Fuj.

Poznam terapijo. Je precej dolgočasna za navadne smrtnike, a dolgočasne reči imam jaz rada. Zglancam stanovanje, zrihtam primerno glasbeno podlago s pravimi basi in pravo glasnostjo, si umijem zobe, oblečem nekaj udobnega, potem odponykolesarim do prvega trgovca in kupim nove copate. Nekaj so mi še Body's Revealed za danes obljubljali ... Želodec je ravno pravšnji.