Mati je zadnjič, ko naj bi jaz ustvarila svoj prvi štrudelj pod zares minimalnim nadzorom izkušenejšega očesa (ampak to očitno tudi dovolj dobro vpliva na psiho, da mi je res na celi črti uspelo!), poudarjala tisto modro o tem, da moram testo kar nekajkrat pregnesti preden rata tisto ta pravo ... --> In to ni mišljeno nekajkrat v šusu, ampak nekajkrat v presledkih, s prespanpo nočjo vmes. --> In to je mišljeno kot večkrat se lotit priprave vlečenega testa, boljši občutek dobiš za pravo strukturo in bolj super rata potem na koncu. In brez lukenj, ki nastajajo ob vlečenju ali ob njegovem glagolniku - vleki. Ne vem, kaj je bolj pravilno, ampak to drugo (vleka-peka, ha!) se bolj simpatično sliši.
Zato se danes začenja, turumturum! In nekaj vuvuzel zapoje v en glas ...
Teden zavitkov, žepkov, polžkov, spomladanskih in pečenih, samo štrukljev ne.
Z namenom, da bom v petek lahko že naredila burek.
In začenja se ne prav dobro. Dva in pol deci kozarca moke in ne vem koliko malo vode za zraven pa ščep soli sta dala res eno solidno kepico testa, ki se ni limala ... Tudi razvlekla se je fino, potem pa se začela trgat in luknjat. Zato se je ideja o žepku spremenila v idejo o zavitku, ja.
Vse zmotam še enkrat (napaka!) skupaj (napaka!!) in zaciljam na boljši rezultat (NAPAKA!!!). Ki se je izkazal za še bolj luknjastega, manj tankega in s še manjšim obsegom. Poor.
Po desetih minutah se spomnim, da ga je treba še po viličarsko preluknjat.
Po več kot 30 minutah (pečica ne radi, če se ne spomniš), vzamem testeno baso iz pečice in ...
Testo preveč na debelo in fila premalo začinjena. S prej popraženimi jurčki, čebulo, sirom in kislo smetano sicer. Kamor vmešaš še en jajc in malo drobtin, da je bolj kompaktno. Mogoče je tako res le s krajčkom, zato grem probat en malo bolj sredinski kos.
Jutri je nov dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar