Strašno slabe volje sem. O pokvarjenem hladilniku z zamrzovalnikom, o pojedini, ki je trajala še dan po vikendu, o tako racionalni porabi hrane na hitro - z golaži, lazanjami, obarami, palačinkami s potem domačo borovničevo marmelado, orehovim kolačem, pečenimi piškami, picami s tuno in picami s suho salamo, z ribjimi palčkami in osliči ... Sploh ne morem pisat s pravim navdušenjem, zato ne bom.
Hladilnik z zamrzovalnikom je zdaj popravljen, moja metodologija še ni. Današnji dan sem nameravala preživet depresivno pod kovtrom, ki ga zaenkrat še vedno predstavlja le toplejša rjuha z dekco čez noge, a se je plan zjebal, ko sem živčno razmišljala o bedarijah, ki sem jih včeraj zapisovala pod vprašanja stoosemindvajset evrov vrednega lista papirja.
Ker sem živčno budna vstala že ob deveti uri, sem si skuhala kavo za pocrkljat, ne za budit. A vanjo nepremišljeno vsula dve polni žlici cukra. Fuj.
Poznam terapijo. Je precej dolgočasna za navadne smrtnike, a dolgočasne reči imam jaz rada. Zglancam stanovanje, zrihtam primerno glasbeno podlago s pravimi basi in pravo glasnostjo, si umijem zobe, oblečem nekaj udobnega, potem odponykolesarim do prvega trgovca in kupim nove copate. Nekaj so mi še Body's Revealed za danes obljubljali ... Želodec je ravno pravšnji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar