četrtek, 28. marec 2013

Kaj me osrečuje?

Ko med obračunavanjem mojih prisluženih evrov preteklega meseca ugotovim, da je že skoraj april - ker če ne bi bilo konec meseca, se obračunavanja niti lotila ne bi, ane, sem pa spregledala to novico, da april pride takoj, ko je marca konec - in padem skup, ko se ozavestim, da sem za ta naslednji mesec postavila deadline, ko končam z grobim posegom v wordov dokument, poimenovan Diploma, in prešaltam na konkretno izvajanje pisanja teoretičnih smislov, do konca meseca pa s teorijo zaključim ... Potrebujem nekaj tolažilnega. Kaj je to?

Najprej deset minut stara kepica ...


Ki po hudem niti ne enournem seksu kvasovk zraste v trikrat večjo pošastno gmoto ...



In se spremeni v fiksno, okamenelo, zapečeno!, obmirovano stvar za pojest.


Moj prvi pirin kruh! Ne da bi bil na videz kaj posebnega, kaj drugačnega od mojih ostalih krušnih skulptur, ki so vse po vrsti čudovite (nadsamozavestno povem), je pa bolj zdrava in res malo bolj hlebčkasta oblika kot sicer, saj v glavnem preferiram štručke, žemljice in bombetke zaradi njihove praktičnosti in luštnikavosti. Vseeno se bo dalo naredit sendvične poslastice za nafutrat moške geeky možgance, ko bo človek od vse kreative postal lačen na mestu službovanja.

To je tolažilno. To me osrečuje!




torek, 26. marec 2013

Naročim rebRCA, dobim jetRCA

Ne maram naročat pri mesarju. Izogibam se naročanju pri mesarju. In potem se bojim naročat pri mesarju. 
//Poljubno izberi vrstni red.//

Ker:
- ne znam,
- ne vidim mini napisov, ki štrlijo med bedri, stegni in ostalimi notranjimi organi živali, 
- ne ločim sort mesa tako na lepe oči,
- ko naročim, dobim napačno stvar!

Če ostanem pri zadnji alineji ... 
//Interakcija med mano in mesarjem je v nadaljevanju označena s Procesom.//

Ko naročim, dobim nekaj drugega, čeprav sem vmes med vsem živčnim Procesom posumila, da mi daje nekaj drugega, ker je bilo to temno, sluzasto in brez kosti, za tisto moje naročeno pa celo približno vem, kako izgleda, a zaradi vzhičenosti nad tem, da je Procesa konec, prejeto zabrišem v košek in oddrvim proti blagajni, da ulov plačam. Pridem  domov, zadovoljno odprem vrečko, preberem ...

Popizdim.

Razjarjeno pohodim gor in dol po stanovanju, ki ni tako veliko, da bi si lahko spihala energijo, ki me je v momentu preplavila, odprem fejzbuk inbox, kamor lahko zropotam svoj gnev čisto vsak dan, ker sta moji babi s svojimi smartphoni in ostalim ves čas na liniji, ker če ne zdaj pa kasneje, opišem svojo razčepuhanost ali tazčihapuhanost in ugotovim ... 

Smešno je.

Sploh ni tako velik problem, zaradi katerega bi se lahko takega napihnjenega giganta delala. Ker sem majhna. Mesarja ne krivim in sitnoba sploh ni kul stvar. In moj najljubši fant, najljubši sojedec, najljubši sospalec jetrca naravnost obožuje! Pa še spomnim se jutranjega skorajšnjega izbruha joka ob ugotovitvi, da konzerva fižola, ki sem jo danes nameravala vkuhat v ričet, nima na vrhu kljukice oziroma ročajčka, ki odpre konzervo, jaz pa brez odpirača za konzerve ... In danes tudi brez švajcerja, s katerim se sicer super masaker da naredit, a odpre konzervo. Odpirač za konzerve je bil potem tudi razlog, da sem se zavlekla v špar ... In mimogrede še k mesarju. 

Damn you odpirač za konzerve!

Tak očitni piemes je to, a dojela sem ga šele prej, za pomivalnim koritom, ko sem iskala razloge za to čudno razdraženost.

ponedeljek, 11. marec 2013

Mišice smejalke - lahko fašeš tudi res dolgotrajen krč!

Spet, spet je za mano en tak najljubši vikend, da se moram vsem bahat o tem hudem paketku družbice, ki se je kar naenkrat (pa ne toliko naenkrat, ker so v njej že par let stari obrazi) skreirala v to formo ljudi, ob katerih je greh, če slučajno povesiš ustnice v nenasmeh. 

V bistvu se smejalke kar zagrabijo v tak krč ob vseh lumparijah en večer prej, ki potem nadaljujejo v tem slogu še naslednji dan ob tradicionalnem zajtrku, McZajtrku, ki ne vsebuje tega, kar ponujajo v reklamah, ker so tiste ure že tako zamujene, vsebujejo pa konkretno količino junka, umetnega mesa in maščobnih in debelih kalorij. Ne popustijo (še vedno sem pri zakrčenih smejalkah) ob kafetkanjih in se ne sprostijo niti ob čevap-večerji vse do poznih ur. V krču ostanejo še celo nedeljo z vsemi post-iskricami, ki pridejo, ker je bil tisti dan prej tako ... Takooo neumen, počasen in len.

In ta cela nedelja tudi. Danes sem res vesela, - pa če se še tako nesrečno bere nadaljevanje, da imam polno korito, čez štedilnik, po mizi pa še na pultu na kupe umazane posode, med katerimi so vse skodelice - vseh milijon! - ki jih imam sicer nažokane po malih kapacitetah kuhinjskih polic in za katere nihče ne bi verjel, da vse sploh pridejo v obtok. Pridejo. In tudi sicer - vsaka ima svojo specifiko v namenjeni vsebini, ker ene so izrecno za čaj, druge za kakav, tretje za kavo, četrte za limonado, ko zmanjka kozarcev ... Poleg vsebine je pa pomemben še dan, ker ob ponedeljkih zjutraj pač ne bomo pili iz ta velikih skled, ampak iz najmanjših, da ravno prav, brez šoka in nepotrebnih zvijanj, vpeljejo zaspane notranje organe v nov teden. Po takšnem vikendu!

petek, 08. marec 2013

Izprijen, lesen, črn, nerazumljen, bolan - išče bremzo!

Ampak iskren.

Za vsa tista vesoljska bitja, ki spadajo v spodaj omenjeno drugo kategorijo ljudi (prebivalcev planeta Zemlja), povem, da sem ful humoren človek. Humorist. Cela humoreska.

Včasih pač ljudje res ne doumejo, da tisto, kar bleknem ven, ni mišljeno kot nesramna opazka, ni mišljeno kot error v sistemu, kot pretrgana nitka na možganskem vlaknu, prek katere potuje moral-bi-biti-brihten impulz, ni mišljeno, da izjavo ignorirajo, pogledajo stran, zamomljajo nekaj drugega in prešaltajo temo ali se celo prazno zasmejijo. Mišljeno je, da se od srca smejijo! Da se strinjajo s tem, kako genialna izjava se je sproducirala iz mojih ust. Lahko me tudi častijo, citirajo naprej, me hranijo. Zadnji stavek je humor.

Ali pa bi morala včasih vseeno malo brzdati svoje besede in jih s konca jezika zabasat malo nazaj, naredit pavzo, vdihnit zrak skozi usta, da se besede malo razbežijo in premečejo in poiskat primernejše in bolj družbeno sprejemljive tvorbe. Pa ne da sem kaj pretirano gobčen človek, no. Sem, ampak znam bit čisto okej, najboljši!, sogovornik. Vseeno je najbolj smešno tisto, kar rečem prisiljeno, da bo smešno. Ker je res smešno in spopadi, ki se potem odvijejo znotraj moje lobanje - posledica je včasih rdečelična eksplozija na obrazu - so za crknit smešni.

Marsikdo me je pogruntal v tem kul stilu, se ne bom sekirala za tiste, ki tega ne zgruntajo in me označijo za virdo-ja, kar mi je sicer tudi jasno že od štarta moje odrasle dobe (odrasla sem, ja), se pa malo sekiram, ko pri ljudeh, za katere si želim, da me pogruntajo, ne vem, a so me pogruntali ali sem v njihovih očeh le ena nerazumljena kreacija vesoljsko zmedenih možganov. Pa tudi, če to mislijo - saj nisem škodljiva, ne? In hkrati imajo celo prav, ne? Se pa lahko ti ljudje (to je ta druga kategorija ljudi, ki sem jo v prvem odstavku tega spisa omenila) odločijo omejit druženje, kosila in kave z mano, to lahko naredijo, ampak nočem, da to naredijo.

Konec spisa. In vse je bil humor. "Bil je tako prikupno zmeden, da sem v hipu vzljubil ga." Tako.

torek, 05. marec 2013

Ker jaz sem modern-modern-modern

Sem prepričana, da sem tak naslov v svoji zgodovini že uporabila, a je pač spet najprimernejši za tole fazo, ko sem z dolgočasnega vsakodnevno iztisnjenega pomarančnega soka prešaltala na smuti. Ali iztisnjeni pomarančni sok z limono, združen s speštanim kivijem ali/in banano. Za kaj takega včasih uporabim celo tri rekvizite, štiri! če štejem še nož. Pet! če štejem še ikeino rezalno dilo ...
- električni ožemalec pomaranč, tudi z nastavkom za limono, a na tega kar pozabim, čeprav skoz visi zraven,
- ročni ožemalec limon ali štil za limono ali štofeljc za v rit ali anal plug, če želimo bit najbolj konkretni pri poimenovanju,
- električni palični stroj brez blender varianta nastavka, a dela ravno prav, da koščke spremeni v kašico, da je smuti po ta pravo gost.

Nisem še povsem izvirna, kar se sestavin tiče. Niti nisem zahtevna, ker mi je sam pomarančni sok že od nekdaj zasvojljiva vitaminska bomba za zbudit se - namesto kave, ki razdraži že tako razdražena črevca in ki potem še trese in nervira vsak živec posebej. Bom pa najbrž kmalu začela uživat v eksperimentiranju in novih smuti pogruntavščinah pa bo to spet postal en nov element na tisti listi (jutranjih) opravkov do dvanajstih.

petek, 01. marec 2013

O prehranjevanju. Najbrž gre za problem.

Jem, ko sem nesrečna.
Jem, ko moram delat pozno v noč.
Še bolj jem, če moram delat skoraj v jutro.
Jem, ko sem sitna. 
Jem tudi, ko sem dobre volje.
Jem, ko sem zgrožena nad tem, koliko jem!
Jem, ko tehtnica pokaže kritično proti številki, ki je relativno kul, a me opomni, da če gre ena kila tako hitro gor, gre deset kil lahko še hitreje gor.
Jem, ko je kuhinja razmetana.
Jem, ko sem nervozna, ko nazdravljam na uspeh in ko sem depresivna.
Jem, ko pridem na obisk, in ko pride obisk.
Jem, ko je okrog računalnika polno drobtin.
Jem, ko vidim, da je med tipke zažrtih še več drobtin.
Jem, ko pišem tole.
Jem pomeni prekomerno jem in za brezveze in junk jem.
Jem čips. Jem puding. Jem pudinge. Jem sendvič-čoko-kekse.
Jem tudi tisto, kar spečem, kar skuham, kar vzamem iz hladilnika.

Sicer pa zelo rada jem.

Pojem tudi kaj zdravega. Nedirkalnokonjskega. Doma pripravljenega, vitaminskega in očiščevalnega. Tudi Sindrom Razdražljivega Črevesja je manj razdražen. Koža je čista. K frizerju vseeno moram.

Prehranska disciplina bo špilala v marcu - kruta abstinenca in brez priboljškov. Ne ... Kruta in brez brezveznih grickov, hrustov, pogoltov zaradi gornjih trapastih razlogov.