Spet, spet je za mano en tak najljubši vikend, da se moram vsem bahat o tem hudem paketku družbice, ki se je kar naenkrat (pa ne toliko naenkrat, ker so v njej že par let stari obrazi) skreirala v to formo ljudi, ob katerih je greh, če slučajno povesiš ustnice v nenasmeh.
V bistvu se smejalke kar zagrabijo v tak krč ob vseh lumparijah en večer prej, ki potem nadaljujejo v tem slogu še naslednji dan ob tradicionalnem zajtrku, McZajtrku, ki ne vsebuje tega, kar ponujajo v reklamah, ker so tiste ure že tako zamujene, vsebujejo pa konkretno količino junka, umetnega mesa in maščobnih in debelih kalorij. Ne popustijo (še vedno sem pri zakrčenih smejalkah) ob kafetkanjih in se ne sprostijo niti ob čevap-večerji vse do poznih ur. V krču ostanejo še celo nedeljo z vsemi post-iskricami, ki pridejo, ker je bil tisti dan prej tako ... Takooo neumen, počasen in len.
In ta cela nedelja tudi. Danes sem res vesela, - pa če se še tako nesrečno bere nadaljevanje, da imam polno korito, čez štedilnik, po mizi pa še na pultu na kupe umazane posode, med katerimi so vse skodelice - vseh milijon! - ki jih imam sicer nažokane po malih kapacitetah kuhinjskih polic in za katere nihče ne bi verjel, da vse sploh pridejo v obtok. Pridejo. In tudi sicer - vsaka ima svojo specifiko v namenjeni vsebini, ker ene so izrecno za čaj, druge za kakav, tretje za kavo, četrte za limonado, ko zmanjka kozarcev ... Poleg vsebine je pa pomemben še dan, ker ob ponedeljkih zjutraj pač ne bomo pili iz ta velikih skled, ampak iz najmanjših, da ravno prav, brez šoka in nepotrebnih zvijanj, vpeljejo zaspane notranje organe v nov teden. Po takšnem vikendu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar