Vtisi izpod pajkovih kosmatih tac.

Ne napihujem mojega strahu pred pajki in ostalo žužljivo golaznijo, ampak res postanem blazno histerična, ko se nenalašč vame zaleti muha, za katero vem, da me bo s samo prisotnostjo pičila. Ko pikapolonica leze po palcu, da bo odletela v nebo in mi prinesla zlato kolo, ji pri tem ne pomagam, saj jo od tega cilja z nenadnim metom v tla vsaj za meter oddaljim, in ko se mi keber zaplete v lase, ta ubogi slepi hrošč v najboljšem primeru postane le popeštano bivše bitje v travi. Vešče so svoja zgodba, teh se ne bojim, pač pa jih sovražim, so pa vsekakor ena bolj enostavno ulovljivih vrst - prižgan računalniški ekran namreč omogoča res hiter poboj malih krilatih sovražnikov.

Včeraj pa sem ... V roki držala ščurka. In stonogo. Dve kači - enega ball pythona in enega ameriškega goža. Pajka sem dobila še na obraz.

Ščurek je edini uspel sprožit pretresljivi "Dej ga dol z mene!" krik.

Stonoga ima več kot sto nog.

V bistvu tole deluje terapevtsko.

Nefotogeničnosti v tem stanju mi ni za zamerit, ja?

Ne vem točno, kaj se je zgodilo z mano - preden sem pajka dobila v roke, sem bila še prepričana, da ga bom v momentu panike avtomatsko spremenila v letečega pajka, da bo ptičji pajek postal pajčji ptič, vendar sem samo otrpnila. Ob besedah, naj sprostim vse mišice in globoko izdihnem, sem tako naredila. Pajek je začutil to novo razpoloženje, se še sam umiril in sva bila - oba mirna in v sožitju. Še zdaj ne morem verjet! Še danes moram večkrat pokukat na fotografije, da vidim, da nisem sanjala (kar je seveda spet eno novo odvračalo od učenja).

Kač se nisem nikoli bala, hkrati mi niso bile nič kaj posebnega, včeraj pa so me kar fascinirale. Z lepoto, hladom in občutljivostjo. Zdaj prodajam naše mačje dete, da moj najljubši fant uresniči željo, ki jo med svojimi cvetličnimi nasadi v glavi pase že od otroštva.

Mimogrede - strahu pred malimi hišnimi ali gozdnimi pajki nisem odpravila. Odpravila sem ga samo pred telimi plišastimi velikimi, za katere vem, da se ne morejo zbasati v nobeno luknjo mojega organizma, kjer bi potem razpredli svoje mreže, zaradi katerih bi se spremenila v pošastno mumijo.

Argumenti izpod čepinžnabljev izpadejo zares neverjetno?

Teden je bil pravi. Imel je vse. Bil je dolg, obenem pa je mignil tako hitro kot mini mačkon postane catzilla, če ga želiš umiti in našamponirati.

Pretres z Urško Čepin v prvi polovici tedna je butnil med spletne glodalce in priznam - do konca sem se že strinjala, da je tak način promoviranja pokojninske reforme pravzaprav prebrisan. Lahko preveč prebrisan? Ali pa vseeno premalo, ker je vseeno ves "mlad nabor intelektualcev, ki tričetrt dneva preždi na treh dvojnih v-jih" po prvem ogledu ostal izbuljenih oči, se počutil telečje in zroče v nova vrata in ostal zmeden do prvih odgovorov zdaj še bolj sklincane vlade. Prebrisano, sem rekla, protiargumenti se zares slišijo in vidijo trapasto. Potem pa še Mladić v drugi polovici menda zrežirano pride ven iz neke vojvodinske bajte ... Ta me spet spomni na to, kako hitro narod postane švoh in kako še hitreje podleže pumpam svojih voditeljev, da lahko upravičeno izvajajo genocidno zločinske akte. Nah, nisem se uspela izognit medijskemu pompu, ki se mu sicer posvečam le v okviru svojega študentskega biznisa.

Bil je teden multiple skleroze, vsega hudega sluteč sem se usedla na stol pod žaromete savnastega učinka in v kamero povedala ta svoje. Ne toliko tistega, za kar so me prosili, sem pa skoraj prepozitivno predstavila položaj z "Eh, to pa ja ni nič takega." Pa saj ni! Dokler te pač ne špika čudaška utrujenost, dokler se pač pijano ne prizibaš z avtobusa, dokler se vsak drugi dan ne bojuješ z bulicami v podkožju zaradi preteklih pikov in dokler zaradi rdečkastih lis na stegnih ne želiš na kratkohlačniški sprehod po živalskem vrtu. Na tega greš, a v dolgih hlačah. V bistvu je pa lepo, da se takih minusov ob opisovanju bolezni ne spomnim, a ne? Kaže na to, kako super mi uspeva prilagajanje na normalno zemeljsko klimo. Med čvekanjem sem nekajkrat zablokirala, se nekajkrat zakvačkala, da sem se štorasto odkvačkala, nekajkrat sem butasto pripomnila cvetko, zdaj pa čakam na posnetek, da se nasmejim.

Zadnje predavanje, zadnja urica joge, sončni geeki so pa že od prejšnjega tedna pod drugo kontrolo. Zadnje predavanje v semestru, v letu in v času dodiplomskega študija. S to skupino andragoške druščine in v tisti učilnici, kjer smo v prvem letniku imeli tretje predavanje. Ob enih, vse se spomnim. Po predavanju nas je šla polovica letnika, torej vsi, ki smo ta četrtek sploh prišli do faksa, na sok - poklepetat, obujat spomine in s "Sploh ne morem verjet, da se zaključuje," na skrivaj točit solze. Naredili smo eno kofetkarsko fotko, popoldan pa ustanovili grupo na fejzbuku, da se bomo lažje dobivali za obletnice. Čisto slučajno pa sem dan pred tem pokasirala nadrealno dobro idejo za diplomo. Oh, da mi uspe realizacija!

Bezgov sirup ni šabesa.

Tako kot je sirov štrudelj isto kot skutin štrudelj! Skuta je sir oziroma stranski produkt pri izdelavi sira. Da veš!

Sicer pa - zares čudovito je pohajati skozi kisik, ki je obarvan s sladkobno aromatičnimi molekulami bezgovih cvetov, ki dol pritiskajo z vso soparo tega vročega konca meseca, se po tistih štiridesetih štengah privleči do fejst razmajane pipe, si v totalno "in" aladdinovo flaško natočiti za centimeter bezgovega sirupa in ga zaliti s hladno živahno vodo, ki ne stoji po več tednov v plastenkah, na katerih je odtisnjen rok uporabe celo do daljnjega leta 2013. 

"A si že poskusila šabeso?"

"Ja, ampak to ni šabesa, to je bezgov sirup! In res je dober ..." 

"Vem, da to ni šabesa, ampak se bolj fajn sliši."

Oprostim. Samo, da veš, da je zgoščena sladka raztopina sirup in da je pijača z mehurčki, ki je ni za razredčiti z vodo, šabesa. Če tega ne veš, sem jezna ali pa nisem. Če me poskušaš prepričati v obratno, postanem potna pod frufrujem in razburjeno začnem kričat. Če ne odnehaš, ti začnem printat recepte s Kulinarike, ki kot nadverodostojen dokaz govorijo:

Bezgov sirup:

- 30 bezgovih cvetov, dišečih in ušečih. Uške sicer pomrejo do končne faze sirupiziranja, vseeno je fajn, da jih spucaš preden jih potunkaš v spodnje alineje ...

- 3 kile sladkorja,

- 3 limone,

- 3 litre vode,

- 3 citronske kisline, ki so sicer smrt za mehur, če kasneje pretiravaš s popivanjem, so pa nujnost, da se sirup ne pokvari.

Šabesa:
- 1 kila sladkorja,

- 2 limoni, zrezani na kolobarje,

- 10 litrov vode,

- 10 cvetov bezga,

- 2,5 dl vinskega kisa.

A vidiš, pri drugem receptu dodaš še vinski kis, vode je za uro dlje čakanja ob izviru, bezgova koncentracija pa trikrat nižja! Šabesa je bolj zanič kot bezgov sirup, šabesa zaradi mehurčkov sicer je bolj osvežujočega značaja, tako se mi zdi, ampak spet bo tukaj naš človeški mehur, ki bo pošteno jamral, če bo gazirane šabese preveč. Moje poslanstvo, da mogoče v prihodnje ignoriram šabesaste pripombe in umirjeno nadaljujem svoj tempo, je končano - haha, pisanje mi vedno da placebo učinek, da stvari stojijo bolj prav.

Paradajz še vedno spada med vesoljčkasto zelenjavo.

Lulati na stranišču lokala, kjer nisem stranka, ampak le mimoidoča, ki jo je zaradi litra popite kokte mimogrede prijelo, je neprijetno. Ampak nujno. Danes je k sreči kelnar že zapiral, tako da mi ni bilo potrebno naročiti tiste vljudnostne zaharmoni, ki bi me zacahnala kot stranko lokala. Tako mi je odleglo (olajšanje na stranišču, ki ga je čistilka ob koncu dneva ravno nadišavila, namreč), kot da bi me pravkar na sodišču oprostili tožbe spolne zlorabe petinsedemdesetletnega čmrlja s kosmatimi zobmi. 

V tem mesecu sem si uspela zastaviti dva cilja, ki nista sama sebi namen, ampak me zares ženeta k spremembam.

skorajizpolnjen Cilj številka 1:

Svojo modro žametno pižamo sem končno zamenjala za svetlo rumeno s čebelico, kajti smrčanje v kuhanju lastnega telesa in z mediteranskimi začimbami, če hočeš, bi bilo prenaporno. Telovadim! Komaj čakam naslednje jutro, da se s hrbtom uležem na asketsko trda tla in naredim nekaj vaj za trebušne mišice: 

- eno rundo z dvigovanjem ravno iztegnjenih nog do 90 stopinjske psiho poze, ki je še nisem sposobna, bom pa kmalu, 

- eno rundo z dvigovanjem pokrčenih nog in hkrati z dvigovanjem glave v "s kolenom U ĆELO" moodu,

- eno rundo izkrivljenih trebušnjakov in 

- eno rundo zasukov raznoraznih. S pokrčenimi koleni v levo, z glavo v desno, izdih.

Ta cilj izpolnjujem že dva dni. Tri, če štejem sredino večerno jogijsko urico!

skorajizpolnjen Cilj številka 2:

Pozabila sem plačati 12,21 evra vredno položnico za čvekanje po telefonu (ne šparam, samo tako dobro ponudbo sem si pred leti izbrala, da so kar naenkrat vsi bili na 040). Spoznala sem, da prvi opomin še ne prinese denarne kazni! Začela sem si na silo med zobe tlačiti paradajz. Češnjev, nečešnjev, soljen, nesoljen, med bučkami, s feta sirom. Ker je zdrav, sem rekla. Ker svojo rdečo farbo štuli povsod in ker je edini, ki mu še priložnosti ne dam. Trudim se že skoraj mesec dni (od 1. maja - se dobro spomnim!), okus ostaja tuj, ostaja nezemeljski in nikakor zasvojljiv. Vesoljec paradajz.

Vprašanje, ki se zdaj pojavi je, kako se bo zgodba z doseganjem teh dveh požrtvovalnih ciljev razpletla. Cilja sta vsekakor požrtvovalna, saj sem proti svoji volji popustila pritiskom naraščajočih šlaufkov pod popkom in zgoraj naštetim paradajzastim ukazom. Bom postala boljši človek? Bom dobila trebušček, da vsaj malo dol padeš? Bodo moje oči postale take, da bodo iz njih žareli paradajzi? Poročam v naslednjih epizodah Vesoljne izgubljenosti.

Lucky Charm

Karkoli že to pomeni. Izpitni plan je v moji lucky charm knjižici zapisan že nekaj dni, kar me vedno znova prerodi v totalno organizirano, brihtno in kot da so izpiti že narejeni. Oziroma nič me ne more odvrniti od tega. Ta lucky charm deluje kot nagačena zajčkova šapica, ki prinaša srečo in nič drugega. Deluje kot amulet, v katere ne verjamem, a zdaj ga imam. To pomeni lucky charm?

V torek se je začelo, počasi se bo nadaljevalo v jedrski bum junija, ko sem z urnika zbrisala celo svoj rojstni dan, da bodo prioritete ja izpolnjene. Z učenjem se ne nameravam ubit, desni osmici zgoraj bom pustila, da brezstresno zraste do konca, še prej pa bom dobro opravila na televizijskem ekranu. Banane trenutno obožujem, še vedno pa, če so ravno prav zelene. Uh, toliko kulinaričnih revolucij moram še popredalčkat ...

Lucky charm, kar trije v prvem tednu!

A pot navzgor ni bila lahka.

Kot da je kdaj kaj drugače, vseeno sem si skicirala v glavi tako, da je vse k meni prišlo samo od sebe, pri čemer je poudarek na skicah.

Nisem več pod vplivom odlične socialno-varstvene prakse iz Drage, čeprav sem še vedno navdušena nad idejo in uspehom. Nisem več pod vplivom Škisovega divjanja, ki je razmejil pirčkanje na travci in pretepanje pred odrom, ko smo se vsi končno našli med maso ljudi in se prebijali skozi gužvo proti domu, potem smo vsi po vrsti spoznali, da nismo več za stvar. Smo bolj za pirčkanje na travci in za reševanje sveta.

Še vedno mi uspe graditi neresnične svetove, v katerih so torte, šampanjčki in cela sreča. Tako kruto in neprijazno je, ko hišici nekje vmes pozabim vstavit en cegu (opeko!) in se ta zruši v lastno klet. "Ljubim te," ti rečem¸. "Ljubim te," mi rečeš. Na balkonu ponoči, preden nebu začne puščati mehur. Misli pa ostajajo blodnjave in ne najdejo zadovoljstva, pod vodenim slapom se nakremžijo in v zmedenosti ne vejo niti, kam bi se pospravile.

V resnici je bilo tako, da sem se borila z vekami, nakar so me veke premagale in nisem več videla Večnega sonca brezmadežnega uma. "Podarim ti karto za rockotoško rajanje," mi rečeš. "Jaz pa tebi," ti rečem. Deževne kaplje prinesejo svežino in pomirijo s svojimi trki ob asfalt.

Ne beri.

V bistvu je bil tisti dan, ko sem zaradi poznovečernega guljenja črk na tipkovnici (zraven spada še musaka ob 1.04 zjutraj) spala le trikrat po 60 minut, potem pa na faksu travmirala po pomoti predčasno eno uro, nakar me je zbudil sadni čaj ob udobnem klepetu, da sem zares lahko z zavestjo spremljala vse nadaljnje študijske postopke tistega dopoldneva, še najboljši. Sem prišla domov, nekdo me je zavil v črnobelo deko in me posadil na povštre in zasluženo brezslabovestno sem nadaljevala, kar sem brutalno zaključila ob desetdosedmih zjutraj. Celota tega tedna je sicer totalen FAIL. 

Fail se torej vleče od sobote, ki je bila zadnji trenutek rezervirana za morskost, potem pa je to morje padlo v morje, ko sem po dobrem balkonskem pikniku preprečila vstop v lokal še ostalim petim dvonožnim prvakom, z alkoholnim jokom, ki ga običajno ne prakticiram, ker zelo dobro lahko bruham slano vodo tudi brez hlapov OH spojin, pa sem pospremila svojo ponočnjaško darjado. Izgubljenado. Iluzijado. Kar češ.

V takem istem tempu so me fail vibracije na skrivaj spremljale še naprej do današnje sobote, ko moram zaradi prejšnje sobote zmečkat štajerski vikend in obisk klaxon grupe pod brezplačnim nočnim svodom. Pa ju zabrisat v reciklažo in upat, da do naslednjič pride ven kaj podobnega. Življenje, jebi se.

Normalno sem danes na gorenjski konec pozabila vzeti popkovino z adapterjem za mobilno mašinco, ki je zaprla svoje oko takoj, ko sem se razpakirala v svoji na pol vijolični sobi. Utrujena sem od pretekle noči, od preteklih noči in utrujena od prihajajočih dni, ko me čaka še toliko samodisciplinskih ukrepov, potem pa še konkretnih posilstev, razkosanj in pokopov žrtev v polju živega blata. Prelitem z betonom. Naj tam ostanejo za vedno. Maj bo krvavo siten.