Pred prazniki ...

Po petku trinajstem, ko bi morala dobiti nakazilo, še vedno nisem dobila celotnega zneska. Kričim nad šlamparijo računovodstva. Šlamparijo, ja!, ker moja smola tistega tedna je prešerno minila na soboto, ko sprevodnik ob gužvi na vlaku ni utegnil priti do mene pravi čas, tako da se je zgodil win-win, če sem že par dni prej zoprno plačala dvakratno vožnjo.

Po dokončni posvojitvi Djangota, ko je zdaj v predalu tudi njegov potni list, se samo še vsake toliko, ko zaide misel na potencialno že nujno selitev in ko v Jinxinih očeh zaznam prezir in pogled skozi mene, spopadam s strahom in vprašanji, a je bilo tega zares treba. Ja, je bilo tega zares treba - potem, ko se ponoči pridrenja na hrbet ves po traktorsko ropotajoč, je bilo tega zares treba.

Po dnevih pritiskov in čudnih bremen in po vikendu apatije je moralo priti tudi do tega, da sem dopoldne posvetila glasnemu hlipanju in objokavanju celotne situacije.  Nič prav decembrsko se ne počutim.

Po pogovoru, ko sem še zadnjič spustila en slap po licu navzdol, je bilo pa življenje lepše. Hvala za najbolj primerno razumevanje, ko sta se dva neodgovorjena klica res obrestovala.

Po avokadovem namazu, preprostem, s kapljico limone, ščepom soli in popra, pljunkom jogurta, da je še malo bolj puhasto in malo čilija, odprem to svojo nekaj na pol diplomo. In bom celo koristna in produktivna.

Pred zadnjimi letošnjimi prazniki pa ugotavljam, če je bilo letos sploh kaj napredka v tem mojem izgubljenem življenju ... No?

Rabim konkretno kemično orožje za poboj komarjev v spalnici!

Jaz bi jo najraje zlasala.

Prvi Nasvet me utiša in reče, naj bom vsaj jaz civilizirana. In dostojna in na nivoju, je najbrž še mislil.

Drugi Nasvet se strinja s prvim. Čeprav ga najbrž ne bo dojela - višjega nivoja in dostojnosti namreč.

Tretji Nasvet se tudi strinja s prvim. A naj bom vseeno malo zlobna in naj z odgovorom počakam do jutri.

Zdaj pa mirno in s pomenljivim nagibom žnabljev navzgor čakam na jutri. O, kako bom vljudna!

... Sicer me bodo pojedli. Komarji.

Ta mesec sovražim 25-procentno obdavčitev.

(študentskega dela op.i.)

Ker sem si v maju do centa preračunala zaslužek, da ja ne presežem čarobne meje in da ja ne bo zmanjkalo keša še za nafutrat pujska, ki mu na riti piše "Poletje 2012". 

Ker potem nisem upoštevala, da se javnofinančni zakon uveljavi s prvim junijem! In v maju delala malo bolj na hojladri.

Ker sem lani glasovala ZA zakon o malem delu in bi bila drugačne študentske finančne politike do zdaj že vajena.

Ker me je že tako nervoza matrala zaradi včerajšnjega velepomembnega veleizpita (s katerega sem se po enem persenu, lekadolu, izbruhu joka v telefon, epskem notranjem boju in dokončno poteptani samozavesti glede znanja želela odjaviti od izpita, nakar mi odjave niso več dopustili) in ker bi lahko veljalo vsaj "nesreča s cvenkom - sreča s faksom" načelo ... Bi bilo takoj vse bolje, ane? Ne pa da travmiram, a bo s septembrom treba na plačljiv četrti rok in napis na riti pujska spremeniti raje v "Četrti rok - 128€". 

Ker si zaradi izpitnega junija ne morem privoščit hard core variante dela, s katero bi zdaj pa res zaslužila ravno prav, čeprav sem prej preveč - in če je to zvenelo čudno, ko sem v teh finančno kriznih časih trobentala naokrog takšno trditev, bom zdaj vsaj s tem utihnila.

Ker bodo poletni načrti za festival ali dva okrnjeni.

Po vseh "ker" razlogih, moram za konec vseeno zabrihtat, da je 25 odstotna oziroma 12 ali koliko odstotkov višja obdavčitev čisto okej ukrep, če bo na ta račun več redno zaposlenih in več resno šolajočih bitij na tem že tako bridkem svetu. Čez omejitev subvencioniranih študentskih prehranskih bonov se ne pritožujem - drži, da je na ta račun prišlo do velikega izkoriščanja in drži, da ob treh zjutraj vesten študent nima kaj počet na kebabu na bavarcu. Ker so takrat vrata hramov znanja zaprta ... Ampak ob osmih zvečer pa še niso! Kakorkoli, kuhat znam, ceneje je in bolj zdravo je. In manj laktozno riskantno za moje črevce, če se malo štorasto izrazim.

Naslednji mesec bo bolje, ko bom vedela pri čem sem s svojim obračunom, ja.

(gumi)Žvečkači, bonton!!

Pa ne, zaradi mene lahko še naprej žvečite kot konj žveči travo, tudi medtem ko govorite. Valjajte med zobmi žvečilni tudi, ko greste javno nastopat, vseeno mi je. V mislih imam zgolj bonton, ki se tiče tega dela, da (gumi)žvečko vržete v smeti - potem, ko jo konjsko ali nekonjsko požvečite do konca.

Res ni lepo, da nekomu (meni, ja!) s predponami ultra-, hiper-, super-, orto-, multi- pri vsakem pomenu za pozitivno razpoloženje, z malomarnim ali pa namernim prilepom žvečilnega na vlakovni zic povzročite, da mora (moram) s svojih najljubših kavbojk s krtačko drgniti ostanke neke prežvečene gume (kar ni tako hudo, če gre fuj stvor dejansko dol) in modro barvo jeansa (kar je hudo, ker od takrat naprej jeans ni več samo moder, ampak flekasto moder!). Ni lepo. 

No, absolutno bi me tole doživetje, ko se žveki limajo name in ne jaz na njih, potunkalo še bolj v črnino, če bi se mi to zgodilo sedem dni nazaj. Tako pa sem s ponedeljkom začutila neznosno lahkotnost zime, se zorganizirano odpravila v knjižnico, kjer učnega prostora zase in za "zategadelj"-knjigo iz leta 1977 nisem našla ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ga posledično morala poiskati v faksovni čitalnici, kjer sem vsakodnevno srkala iz kavomata kljub želodčnim problemom (KLIIIK - preberi le prvi odstavek, kjer sem bila še prepričana, da me bodo tablete za želodec obvarovale pred sladkim junkom) in res intenzivno doživljala metodološko znanost, ki si jo moram do sredine februarja vtepsti v bučo. V petek sem končno dobila svoj učni prostor ob Otonu Župančiču - najbrž, ker se ljudje v petek nehajo učit in se gredo raje crkljat domov k svojim mamam. Dve urci intenzivnega študiranja je enako šest urc učenja doma (ta le vključuje še nestrpno pomivanje posode, klike po računalniku, jinx-čohanje itd.).

Utrgalo pa se mi ni le na področju učenja, pač pa se mi je utrgalo tudi za šporhetom. S takim veseljem se vseh mojih prvih polentinih zloženk, krompirjevih golažev, fižolovih žup in riževih narastkov nisem lotila še nikoli. Ja, ta prava kuharca sem bila in že noro pričakujem naslednji teden, ko bom nadaljevala z realizacijo tega kupa idej, ki ga imam še na podstrešju ... Če ne bom že takoj prvi dan zabrisala najeto pečico čez balkon in iznakazila lepote, ki jih vsakodnevno ponuja naš velikanski atrij. Jup, potrpljenje gre počasi proti "low tolerance" delu grafa.

Žvečko sem torej spravila ven, modro barvo jeansa tudi, zanos za preskok čez vse zlobne korenine in za nadaljnji nadzor nad trenutno pomembnimi elementi pa ostaja. Fejst ostaja. Še resno biciklirat sem končno začela po sobi! Pežvekovalci gume, vi pa bodite prijazni.

Osebna dolžniška kriza

• Tri kosila (enega dolgujem po principu "kosilo za kosilo", drugega, ker so me nafutrali z müsli tablico in napojili s čajem, tretjega pa za današnjo pomoč pri reševanju jinx the cat pred pomanjkanjem peska v njeni wc-gajbici). Oziroma štiri kosila, ker mi je bil obljubljen tudi en multipraktik, saj je posvojeni šel s pravima staršema v novo stanovanje. 
• Pa ena konzerva ta temnega fižola, ker je bil v stiski ukraden z napačne police in pristal v najinem woku,
• vreča piškotov, s katerimi se imam namen zahvalit za en prevoz,
• delež še neodplačanega darila, vrednega tega, da bo tja do aprila še visel nad mano,
• samo še en evro minusa imam na bančnem računu in ...
• uhuhu pufa pri mojem najljubšem fantu. Za darilne flaše enega zakon vina, za posledice skakljanja po Ikei, za stroške stanovanja, za eno najemnino pa še kaj. Za meso, če bo kdaj prišlo do najinega zmrzovalnika in za par bonov, ker sem za tri dni postala odvisna od dostava-pic ...

Upam, da ni še kaj. Do prvega priliva evričev, katerih vonjave bodo v mojem nosu ždele le imaginarno, saj jih bo potrebno nemudoma prenakazati, je še dolga. Razmišljam o improviziranem brez-pravega-ključa šraufanju v ključavnico moje hranilniške pikapolonice (no, pravkar sem se za to dejanje in preštevanje vsebine prešerno odločila), glede nadaljnjega hranjenja s testeninami, ki se je do zdaj izkazalo za sploh ne tako švoh, če ne bi včeraj zvečer butasto pozabila ugasniti štedilnika, ko sem šla od doma, pa ostajam neomajna - spremeni se v makaron, če hočeš! You poor-some (sebi govorim, op.i.). Še vedno grem pa lahko po mačji pesek in zraven kupim še olje.

Ne me kregat, ker jamram nad svojo zadolženostjo. To je trenutno najbolj "in" in aktualna tema - tudi pri meni je kot posledico navrglo še politično krizo, saj so spopadi v mojem osebnem zboru brutalno krvavi, ko zaidem pred polico s sladkarijami ... Ki me tako ali tako potem še malo porinejo naprej v rdečo cifro. "Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo!"

--- --- ---

Za nevedneže: op.i. = opomba izgubljene

Ukvarjam se z jogo. Enkrat na teden.

Kar obsedela sem tam na klopci mini gozdiča velikega parka, ki meji na hrib neskončnih gozdov. Oh, zavzdihnem, da bi se take rutine držala vsak dan! Vse bi šlo na bolje - fizična kondicija, nevrtoglavo opazovanje dreves, bistrejši možganci in pomirjena umetna razdražljivost. Pa spočito oko. Košta me nič, profit je pozitiven, a tega ne vpeljem pa ne vpeljem med vsakodnevna to do opravila kot so:

• Get up, survive, go back to bed.
• Požlampaj pol litra limonade, pol litra čaja in pol litra vode pa še kaj, ker je liter pa pol premalo.
• Popij šalco kave z dvema žlicama rjavega cukra in s pljuskom laktoznega mleka za jutranje razvajanje (samo če boš naslednji dve uri doma).
• Umij si zobe, prečekiraj forum, potegni dol torrent epizode za tisti dan.
• Skuhaj kosilo, lahko nadgradiš tudi svoj Receptnik, ker je kul za tvojo kuhinjsko samozavest.
• Spucaj mačji sralno-scalni peskovnik.
• Odšihtaj in si zabeleži par novih evrov v obračun.
• Čohaj se s svojim najljubšim fantom.

Podoben primer v uvodu opisanemu problemu sprehajalnih (ne)navad so opravila spodaj ...

• Uči in nauči se nekaj. Ne čakaj na mizico iz ikee, ne čakaj na čokolado, ne čakaj na maj.
• Priročnik Joga, združitev telesa, uma in duha naj ne bo podstavek za vroče napitke.
• Nažavbaj se z žavbo, ki naj bi preprečila modre fleke na stegnih in trebuhu. V učinke le-te sicer ne verjameš, a kako boš vedela za ziher, če tega ne izvajaš pridno vsak dan?

Pametnjakoviči pravijo, da je magičnih 21 dni tistih, ki ponavljajoče aktivnosti, v katera se prisiliš vsak dan (ob približno istem času pomaga), spremeni v samoumevne dejavnosti, ki jih imamo za pomembne za naše preživetje. Za začetek naj se vsaj sprehod spremeni v avtomatizem, pliz. Še dvajsetkrat!

TVOJ BLOG ZARAŠČA BRŠLJAN

Takole me brcne v rit moja zvesta spremljevalka zasledovalka Jana. 

Pa imam dobre izgovore - vse od tega, da sem že nekaj časa v grozljivo tesnobnem stanju, brez "komaj čakam" utrinkov, kar sicer ni depresivno, povzroča pa vseeno vsaj toliko gneva, da niti nimam želje po opisu misli, dejanske situacije in potencialnih rešitev, če bi te sploh obstajale. Ne maram, ko se pravljice v moji glavi končajo z velikim gobcem volka, ki babico požre in konec - brez naknadnega razparanja trebuha, iz katerega bi ženšče ven skočilo zdravo pa še bolj živo.

Potem se že tako črnim miselnim vrtincem brez prihodnosti pridruži še tisti ciklon, ki se vrti okrog minljivosti. Kako hitra je ta in kako zares je pomembno, da živiš vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji (izključujoč tisto o brezpametnem zapravljanju denarja, ker je vseeno možno, da potem naslednji dan pač nimaš za burek) sploh ni zgoljufano. Strdki v krvi in avtomobili, ki po avtocesti vozijo v nasprotno smer, ne čakajo na to, da boš pokopal bojno sekiro s starim prijateljem in ne čakajo, da boš položil keramične ploščice v kopalnici. A še naprej bomo pozabljali na to.

Na koncu me reši delo. Delo na kubik. Da pozabim in se lahko znašam le še nad tem, da nimam časa, da bi se vrnila nazaj, da še komaj gledam v ne tako sevajoče piksle na zaslonu, da si želim le objemanja kovtra in sanjarjenja o nerealnih vsebinah, da zignoriram učenje za davno pozabljen izpit ter raje oblečem pisano živahno krilo brez žab skoraj v sredini septembra.

Škljocnil: Matic Verbančič
Z: Mamiya rb67
Na: Cerkniško jezero
Ampak kdaj?: april 2011

Tole je brezvezno. Zaradi takih objav bi bršljan lahko tudi že cvet pognal!

Ne detektor, ampak ščit in sabljo!

Mogoče so krivi plašči, mogoče je res le tako obdobje, mogoče sem kar naenkrat podeseterila povprečno število interakcij z neznanci na dan, mogoče pa sem samo spremenila percepcijo in si vgradila detektor za kisle obraze s sikajočim jezikom in zlobnimi prsti. Če gre za ta detektor zagrenjenega, prosim, naj gre stran, naj pride do sistemske napake in naj se aktivira gumb za samodestrukcijo. Brez njega bom lahko spet videla sijoče oči pa prijazne nasmehe še na ostalih ljudeh, ki jih ne srečam samo za McPultom (ja, precej zanimivo je to spoznanje, da sem po dolgem času šele v McDonaldsu na železniški naletela na punce, ki ti z nasmehom - brigamečejenaučen! - podajo tisti žakeljc s čizburgerjem).

Celo vožnjo do doma vame bolšči nasprotisedeča ženska. Kot da bi ji umorila papagaja, ji ukradla mladost in jo boksnila v ksiht, da je ostal, kakršen je bil v trenutku, ko je videla, da je papagaj mrtev.

Upanje, da so človek, sem si v medicinske sestre zadnji čas pridobila. Najbrž se hakeljc skriva v tem, da sem kakšno leto ali dve do vsake pristopila oborožena s ščitom in sabljo in ko sem spoznala nekaj fantastičnih gospodičen v modrem krilu in z ortopedskimi bolnišničnimi gojzarji, sem ščit in sabljo odložila. Brez bojevniške opreme sem jo takoj dobila po nosu - z vrati (vseeno se je ob trku zaslišal njen "sorči", kar me je kasneje še bolj podražilo).

Spet si lahko le domišljam, ampak s svojimi supermočmi znam iz e-poštnega sporočila razbrati čustva! Ali pa sem pod vplivom svojih zaključila, da si je moja dopisovalka le na podlagi mojega imena in priimka ustvarila mnenje, da je oseba za tem imenom in priimkom Neumnica Težaška ... Mhm, domišljam si. To je že tisti negativni vpliv vseh ostalih razočarljivih situacij - detektor zagrenjenega je zaradi masovnosti primerov postal že nekritičen, piskajoča lučka, ki se vklopi ob zagrenjenem, se namreč sploh ne ugasne več. Detektor zagrenjenega, bejž! Ne rabim te več.

Na koncu si rečem, če res ne morem preživeti kot prijazno ženšče z nežnim obrazom, če je res hijensko zobovje tisto, ki bo preprečilo, da hudobni odmaknejo pogled od mene, mi dajo dva štemplja na dva lista brez pripomb in mi sami od sebe ponudijo intervju, ki ga moram opraviti za potrebe študijskih obveznosti. Sem lahko na pol hijena in na pol brezmadežen puss in boots? Ampak KDAJ sem lahko KAJ?!

Prežgankofobičnost

Za kosilo smo imeli prežganko. Prežganko! Takoj sem bruhnila v jok. Ne toliko zaradi mizernega stanja v mojem želodcu in ponorelega prebavnega sistema, kot pa zaradi same prežganke, slavne župe, ki mi je v davnih vrtčevskih in zgodnjeosnovnošolskih časih grenila kosila v kovinskih krožnikih in mi za celotno nadaljnje življenje pustila travmatične črve med mojimi brbončicami in v že tako občutljivem goltalniku (brbončice so z goltalnikom ključnega pomena pri uživanju hrane).

Prežganka je ogabna, prežganka je fuj z veliko začetnico in ne kuhaj mi je za kosilo - tudi če mi bo rešila presaditev mojega želodca in čeprav sem hvaležna, da nekdo kuha kosilo.

Sneg, zdravi zobje, zdrave dlesni in brez zobnega kamna, štirinajstdnevni počitek oziroma prosto življenje, prva ustvarjalna delavnica brez ročnih spretnosti vodje je za mano, pozitivna računica prihajajočega meseca in filmsko popoldne so popolnoma brez pomena, ker se nos, grlo, kašelj, zdaj pa še želodec, ne spravijo v svoje normalne okvire, ki bi mi omogočali živahno funkcioniranje v svetu! Kot da bi bilo imunski sistem tako težko postaviti nazaj v nevremensko pogojeno stanje, pha.

obrazi vsi isti

Na živce mi gredo, ker so brez blišča. Dolgočasni, sivi, prosijo za povabilo na čaj, kričati pa bi morali "Daj, poseksaj me že!", biti bi morali jasni, veseli, s kontrasti, izražati bi morali tisto nekaj ("nekaj" je v poševnem tisku in z veliko začetnico).

Potem pa še stagniram. Ko bi morala stisniti zobe še za en teden, da dokončam načeto, zaidem v pasivo in se obesim na "Itak bo vse okej". Ne bo okej, če niti kaplje znoja ne vložim v to!

Čakam spremembo, nezadovoljna sem v tem ničnem stanju, želim naprej, v končni fazi pa je smešno to, da vseeno vse stvari stojijo tako, kot morajo. Zajkla je napumpana, maček mali z belim slinčkom ima svoj zaprti skret. Le na številki frizerja moram pritisniti zeleni gumb.

Tako daleč je ...

Ali pa je sedanjost tako nepremaknjena, ah, nepremična. Tako daleč je brezskrbna vročina poletnih dni in tako daleč je brezvezno mehurčkanje jesenskih noči! Tako daleč je čas, ko me ni bilo strah dneva po tej prihajajoči zadnji moreče presanjani noči. Zavijam z očmi, ker je bivanje v tej negotovosti hkrati lahko tako zelo udobno. Mogoče bo še vse okej.

Nisem želela, da je tako.

Mali obupani ekolog.

Odkar je občina pred vsako hišo pripeljala plastično zeleno kanto z rumenim pokrovom, ki je namenjena embalaži, je moja mati naročila še rjavo kanto za biološke odpadke, zdaj čaka še enako veliko plastično kanto za mešane komunalne odpadke, ki bo nadomestila staro štorasto kovinsko. V ločevanju odpadkov je skoraj ugledala nov osebni smisel, čeprav je po mojem mnenju dovolj že tista vrednota, ki si jo pridobiš s tem pravim  odnosom do smeti. Se pa že nekaj časa sprašujem in tudi ugotavljam, kako je ločevanje postalo opravičilo za naše onesnaževanj in kako je "Lahko smetim, saj ločujem," vseeno postal nek tih zagovornik našega umazanega potrošniškega ravnanja.

Mjah, nič mi ni prav. Lahko omenim, da mi je bila v otroštvu ena izmed bolj strašnih risank, prav ne_spomnim_se_imena risanka o Planetu Zemlja, ki zboli zaradi smeti. Ločevanje s kasnejšo reciklažo je seveda trenutna rešitev, optimizem nas malih, manjšega kupovanja in uporabe embalaže pa se je tako ali tako težko lotiti, če na delikatesi dobiš več papirja kot salame. Pisano vrsto kant pred našo hišo pozdravljam in kar je najpomembnejše - zdaj je moja osebna proizvodnja kupčka plastike in papirja tako - namesto par sto korakov oziroma krajšega sprehoda po naselju - deležna le šestnajstih korakov po šestnajstih stopnicah do dvorišča.

Slovar za nevedneže: kanta je zabojnik za smeti.

Kršitev predvolilnega molka. Kaznujte me!

Zdaj bom dolgočasna političarka v pižami, ki mogoče prehitro in neumno sklepa pa vendarle trenutno trdno stojim za naslednjim zapisom.

Na volišče ne morem, ker sem iz popolnoma nerazumnega butastega razloga izgubila svojo volilno pravico (ali tudi pozabila svoj listek trideset kilometrov bolj desno) - lahko tukaj v Vesolju zalajam, kaj bi obkrožila? Lahko. Ker se pisanju o takih občutljivkah običajno izogibam.

Da bo jasno, da nisem za izgubo slovenskega morja, da bo jasno, da nisem nekdo od pripadnikov enoumja, za katere nas je označil Radovan Žerjav (SLS) v petek na shodu Zbora za republiko in da bo jasno, da sem za rešitev vprašanja, ki se v dvajsetih letih ni premaknil nikamor!

Res, morja ne bomo izgubili, morda stik z odprtim morjem, ki pa se z dodatnimi dogovori lahko določi, Luka Koper bo v vseh primerih aktivna in ga srala še naprej in... Enoumje? Lepo prosim, ampak ste mi s tem morda želeli povedati, da moram obkrožiti proti, poslušati nasprotno stran, ki bevska samo zato, ker mora, in s tem še vedno ostati ovčica, ki sledi? Mrš, bolj butastega argumenta še nisem slišala in gospod, ki je tole izjavil, ne bi mogel še bolj pritisniti na mojo odločitev, da obkrožim za. Oznako o enoumju vzamem kot žaljivko!

Absolutno je tematika občutljiva, težko sem ponotranjila eno stališče, čeprav o tem poslušam in pišem že od novembra. Z vsako izjavo sem bila enkrat tukaj pa enkrat tam, na koncu je prevladala želja po tem, naj že utihnejo vsi skupaj. In kar najbolj drži, je to, da v primeru, ko se dve strani nikakor ne moreta sporazumeti, naj o rešitvi spora pač odloči tretji, v tem primeru arbitražno sodišče, ki bo stvar in zagovore obeh držav najbrž dobro poslušalo.

Sem ZA arbitražni zakon. Kdor je v dvomih pa se mu gre na volišče, ker je tako lep dan, naj obkroži ZA namesto mene, uboge reve brez volilnega listka. Nasprotnikom zakona pa: brez osebne zamere prosim.

Najin čisto prvi grelnik vode!

To, zaradi česar so si ptiči skoraj razglasili svoja čivkajoča grlca in zaradi česar se njihovi ključki zadnjih par dni še posebej niso zaprli, se je danes uradno potrdilo. 

Z današnjim dnem torej postanem cimra, znam si skuhati kosilo, pucam skret, kupujem žajfo in pomaranče, smeti nosim v kontejner. Kar sem imela od opravil še danes zjutraj zreducirano na samo moj brlog, imam od popoldneva naprej razširjeno na dvoinpolsobno stanovanje.

Foter je strt, ampak počasi postaja zgovoren (z obljubo, da ga pokličem vsak dan in obiščem vsak vikend). Mati je zaskrbljena in že od vsega začetka polna vprašanj in hipotetičnih postavk - tudi o tem, da verjetno tega letnika ne bom naredila, da se bom prepustila drogam (Come on! I'm almost 23!) pa o tem, da je to seveda čudovita priložnost za moj osebnostni razvoj, ampak jo skrbi, da bom ob morebitnem prihodu nazaj v njeno gnezdo spet nazadovala (ker se to namreč vedno zgodi?). Stvar je uspela napihniti, kot to zna vsaka mama medvedka, ki pojé vsakogar, ki želi le počohljati njenega mladiča. Dala mi je dve čajni šalci z žlicama in pokrovom (zgoraj desno) in grelnik vode, ki jih je prejela za vestno zbiranje črtnih kod čajev 1001 cvet. 

Poleg tega, da sem od današnjega popoldneva odgovorna, samostojna, nerazvajena, redoljubna, tolerantna in sanjska sostanovalka (lepa, nekonfliktna, ustrežljiva, kopalnice ne zasedem za več kot pol ure, še nočne pohode na lulanje sem omejila z enim čarobnim sprejem pa tako naprej), sem od današnjega popoldneva tudi neizmerno poskočna, "komaj čakam" vriskajoča, sanjajoča v luftu in z nenehnim, že malo psihofriki, nasmeškom na obrazu. Potem sem pa na drugi strani tudi realno na parketu z nekaj vprašajčki v stripovskem oblačku, ki se oblačka iznad moje lobanje... 

A bo res šlo? A bo moja babja zoprnija prenaporna? A bom našla svoj zic (= sedež) in svoj kot, ki bo samo moj? A se bom udomačila pa uspela pomarkirat svoje vogale? A bo desetinčnica zadostila potrebam po fejzbuku, blogih in seminarskih, ki k sreči nimajo več kitajskih razsežnosti?

Zraven prepričanja, da nič ne more iti narobe, na drugi strani strahovi obstajajo. K sreči selitev v dvoje ne bo popolna selitev v dvoje, ampak bo selitev v troje, kar resnost selitve luštno, prijetno in študentsko zagotovo omili. Počakam še par dni, preden grem tja s kufrom!

Na čaj pa skoraj vedno pozabim.

Saj ne vem. Ali pa postajam asocialna? Telefonski pogovori se mi vsi po vrsti zdijo dolgočasni, esemesanje je kar naenkrat postalo strašno zahteven postopek, v katerega se mi ne da vlagat truda in energije prstov, za razne kofetkarske pijače nikoli ne najdem časa in še huje - obdelovanje, kdaj bi čas lahko sploh imela, je več kot naporen za moje že tako obremenjene možgane. Kar pa je pravzaprav le neka iluzija, ki biva v meni, ker čisto realno gledano možgansko nikakor ne bi smela biti obremenjena bolj kot vsak povprečen ljud. 

Pravzaprav se mi trenutno sploh ne ljubi vzdrževati stikov in čez mesec dni, ko bo moja neprivlačnost do ljudi minila (glavo si odsekam, če tole ni spet samo eno od nadzemeljskih obdobij), bom srečna, da se vsaj ostali trudijo ostati v stikih z mano. Čeprav sem danes že dobila oster opomin prijatelja, da je zdaj moja naloga, da pokličem njega, ah kaj!, moja naloga je, da cel mesec kličem njega, ker z njegove strani do nadaljnjega sploh ne bom dobila več klica. Tako zelo zoprna in nezainteresirana sem bila.

Pa se vprašam - je prav, da se je treba včasih in v takih pustih obdobjih prisiliti v neke odnose, da bodo na dolgi rok še vedno lepo cveteli? Je to hinavsko in sebično in lažno? Trdna prijateljska vez je produkt nenehnega negovanja, jaz pa bi si na vsake toliko najraje vzela kar pavzo. Žalostno, da si želim občasne pavze od takih ljudi, ki mi pomenijo največ in še več in bi jih na svoji poti imela celo življenje in ki mi navsezadnje sploh niso v nobeno breme, mi ne povzročajo nobene utesnjenosti, kaj šele nuje.

Obstajajo še ostale teorije o enostavni lenobi in o občutku samozadostnosti pa vseeno asocialnost in slaba prijateljica najbolj pašeta k trenutni definiciji "kdo sem". Zavrem vodo, filter vrečko čaja vržem v kahlasto šalco, grem v sobo in pijem hladen čaj, ker pozabim.

Can he swing from a web? No he can't, he's a pig.

Pripravi se na vzklikanje v oklepajih - tudi, če slednjih ni. Pozorna bodi na odseke s pošteno mero ironičnega vložka.

Prijazni otroci, moj nasvet (napotek!) ob razpletu situacije, ki kot posledico vašemu smrčku prinaša, da se razpotegne do tal, kjer začne kopati tunelčke med črvi in ostalim podzemnim življem:

Epilog konflikta (ali konflikta, ki je že davno presegel stopnjo vojskovanja med kavbojci in indijanci) predstavlja verbalno pljuvanje (ki je vseeno imenitnejše od fizičnega dejanja na gobec) v stilu "Moja mat' ga itak več požre kot tvoja!" ali "Taki kot ste vi, v življenju nikoli ne boste dosegli nič. Povprečneži!". Potem zaprite vrata svojega avtomobila ali pa vrata svoje lesene hiše na drevesu brez vrat.

Tak odziv bo sicer povzročil posmeh pri zlobnih ljudeh pa nič zato, glaven je pač tolažilen smisel takega ravnanja. Ah, ampak o-poglej, prijazni otrok! Zakaj sem potem že na manj kot četrt stoletja srečnejša od tebe? Pa v življenje šele komajda prihajam! Prav zaradi takih bistroumnosti sem se morala odmakniti stran - zaradi bistroumnosti, ki iz tvoje orehove betice prihajajo že od nekdaj in ne dajejo nobenega napredka, ampak le večno umsko omejenost in osebnostno zaostalost.

To si natisnem na papir in ti pokažem ob naslednjem tvojem obešanju na hišni zvonec. ker pomena besed, ki jih slišiš, ne sprejmeš, sploh ne razumeš. Zlagana nadpovprečnica s predvsem intelektualnimi lastnimi zaključki, ki ne vidijo ne levo pa ne desno. Skoraj žal mi je bilo zate, ko si rekla, da se to v tebi ne bo nikoli končalo, na drugi strani pa sama v mislih osvobojeno skačem po prostranih poljih sonca in sončnic.

Look oooout! He is a spider pig!

Potunkana v Čas ali Čas me bo pojedel.

Spoznala sem, da je za mojo vsakodnevno ponovoletno nesrečo kriva faksovna torba. Mja, na nek način sem se v zadnjih dneh preobrazila v dokaj tihega nezadovoljneža, ki nima prav vedrega pogleda na naslednjih nekaj tednov, faksovna torba pa je tista torba, ki ima tako velik želodec, da gredo lahko noter akta (ali moja usnjena dvajset let stara mapa), knjiga za seminar, pol litra vode, vrečka piškotov pa vrečka suhih slanih palčk (primeri lakote so vedno pogosti), gigantska denarnica (ker načrtujem še gigantnejšo), potovalna lekarna pa morda rezervne spodnje gate, če slučajno do konca dneva ne pridem domov. Je tista torba, ki ima odličen imunski sistem, da lahko prenaša vsa posedanja na umazanih tleh predavalnice, še bolj umazanih tleh kafetkarije in na še bolj in še najbolj umazanih tleh skreta, hkrati pa ima tako trdo kožo, da ji skoraj vsakotedensko namakanje v pralnem stroju ne povzroča posebnih ozeblin, prežganin ali - najhuje - raztrganin.

Faksovna torba ima veliko pameti in veščin, da lahko preživi na rami svoje lastnice, ima pa eno slabo lastnost... Grozljivo in neprijetno. Ta lastnost se namreč dotika estetskega vidika - torba na pogled ni nič kaj privlačna. Je sicer bolj nevtralnega videza, ker je pač črna, ampak če jo mimoidoči (po mali možnosti cel torbični ubrisanec) ne samo ošvrkne s pogledom, ampak ji nameni enega bolj preučujočih pogledov, ugotovi, da je torba grda.

Sklep: nujno bo potreben nakup nove torbe s približno enako ogromno kapaciteto in ki navzven ne bo izgledala kot potovalka ali torba, ki nosi tazgubleno (to sem jaz). Vedeti se mora, da tazgublena (to sem jaz) nosi njo. S ponosom in užitkom.

               

Innnnnnnnnnn! OGLAS: Vsi se spokajte na spletno stran Kroglica. Nihljajka ustvarja odlične fimo-nakit-izdelke - lepe! Iz barvnih kombinacij, ki na prvi sluh ne gredo skupaj in po izgledu so lepši kot je moja faksovna torba pa lepši kot bo moja naslednja faksovna torba.

Drobni tisk: Prepovedujem pa sodelovanje na postnovoletnem obdarovanju, ker - bodimo pošteni - ne želimo v obup spraviti mojega glavnega Jaza, ker bi zmanjšali možnost, da bi bil za čudovito ogrlico izžreban le-on.

               

Sicer pa čisto mimogrede povem, da kot zmešana hlastam za prostočasjem. Normalnega tempa dihanja ta mesec sploh ne bi videla, če se ne bi odločila, da grem na tisti dolg angleščine za nazaj raje marca, tako bom frej vsaj v zadnjem mesecu januarja. Damn you December!

Malo manj izgubljena.

Stvari so šle za astronavtski korak naprej (saj veš - lebdenje v luftu pa potem se počasi pa komaj dotakneš tal in spet odfrčiš na višino enega metra). Zrasla sem, čeprav meter kaže še vedno skromnih 164 in debela sem še bolj, ampak tudi tehtnica sika nekaj o tem, da je moja teža še kritično pod ITM-jem. Bolj zdrava sem, ker sem pogruntala hakeljce mojega organizma pa lepša tudi, ker se lasje tudi po šestih mesecih neobiska frizerja ne cefrajo in ne cepijo. Tošelj je kar prijetno nabreklega počutja - mu običajno več ne zmanjka evrokovančkov, niti bonov s pretečenim datumom veljavnosti za poštena študentska kosilca ne. Pa čeprav veliko jem, samo na faksu in okrog sem malo manj (po zadnjih izračunih sem ga v letošnjem študijskem letu obiskovala le štiri tedne).

Sicer pa pišem "Potegnem črto tega leta", če to še ni jasno.

Bila sem pridna, videla precejšen del naše celine, noge sem namakala v portugalskem Atlantiku, se z avtom vozila do poljskega severa pa  čez nekaj mesecev še do nizozemske rdeče četrti. Osebnih uspehov je bilo ogromno - od zmage nad svojo pretirano in že samodestruktivno smrkljivostjo do uspešno opravljene andragoške prakse, ki mi je v tako malo časa razširila velika miselna obzorja in mi za par milimetrov zmanjšala določen strah pred ljudmi, delno sem celo odpravila jecljajočo zmedenost in negotovost v komunikaciji. Par fantastičnih oseb sem srečala v tem letu, ene kontra.od.fantastične sem se znebila in slednje štejem za skoraj kolektiven ponos leta nula devet. Bolj prepričana vase vidim, da zmorem, planer je še vedno obvezna oprema. Kakšen delež imata pri sreči navadna in podcenjena pozitivna misel in svetel pogled, čeprav skozi umazano šipo, sem si znala dokazat vedno večkrat, prizori iz 24ur me bodo pa v jok verjetno spravljali še naprej.

Hu kers.

Načrti za naslednji teden (to bo že nula deset namreč) so grozljivi, ampak se jih veselim. Prav tako načrtov za dva meseca vnaprej ... in o načrtih za poletje (z izjemo ponovne rockotoške usranije) se mi še ne sanja (po zanimivih naključjih sem dobila kar dve neprenosljivi akreditaciji) pa vseeno komaj čakam, ker bo super. Res, odkrila sem občutek samozadostnosti in tistih norih amsterdamskih tartufov sploh ne morem pozabit.

Leto Dva Tisoč Devet je bilo uspešno leto.

Relax People! (kričim)

Dragi Človek, se strinjam s tabo, da smo postali celo mravljišče, ki ga bo vsak čas pohodila ena ogromna mamutova šapa in nas zravnala z zemljo, še posebej se strinjam, da je nataliteta celotne zemeljske populacije podivjala in da to povzroča takšne pa drugačne strahove in nestrpnosti pa podnebne spremembe znajo tudi precej grozljivo voditi v katastrofo...

Pa vseeno dragi Človek - Tudi, če te je celotno otroštvo posiljeval sosed blizu osemdesetih let z bradavicami na kurcu pa čeprav so te vrstniki zaradi debelosti obmetavali z raznoraznimi žaljivkami in potem, ko si šel skozi obdobje motenj hranjenja in postal ves lep in visok pa te je srednješolska prijateljica vseeno zavrnila pri fuku, tista naslednja, v katero si se brezsmtrno zaljubil, pa je uporabila lejm ekskjuz "oprosti han, ampak nisem pripravljena na resno zvezo" in četudi si ga potem fasal od svojih narkomanskih kolegov, ker jim nisi hotel posoditi tistih 50 evrov, ki jih pač nisi imel, v službo pa te tudi nihče ni želel vzeti, ker si nepraktičen ali neizobražen, ni nobena stvar tako dober izgovor, da vržeš petardo med ljudi, bomba je pa še posebej blesava varianta.

Dragi Človek, morilsko tendenco raje izrabi na sebi. Bo bolj koristno pa še pravično bi bilo. Samomorilski junaki so izgovorov upravičeni.

Damn, sploh se ne želim več spraševat o problemu takih primerov pa me še vedno matrajo, ker mimogrede o tem čebljajo na vsaki faking radijski frekvenci. Grem k Minutam za kmetovalce, tako kot predragi moj foter nadaljuje obsedenost s kupovanjem modelčkov za piškote.
A je cajt, da si naštimam Twitter?

Polnočni Avatar.

Mimo vseh kablov, ki potujejo po ceveh, sem porinila svojo lobanjo skozi zid in se priklopila k 3D željnim gledalcem, ki so se na predbožični večer spakirali v avto z rezervacijo ta pravih stolov v ikspendu - z nekaj zavedanja, da bom ob koncu filma ob vseh evforičnih komentarjih o ful norih tri.dé učinkih precej slabe volje...

Komentarji na koncu so bili potem sicer taki, da "saj niti ni bilo toliko in takega tri.de efekta", ampak moja slaba volja je bila vseeno konkretna. Globinsko dojemanje, vsi vemo, ni moja vrlina (haha), film pa sem vseeno doživela na popolnoma zadovoljiv način. Ker pa vem, da bi vseeno lahko navidezno laufala po džungli in letela z zmajastimi ptiči in s tem bila na ravni vseh 3D-videčih brez dodatne uporabe posebnega domišljijskega centra, sem pa po predstavi lahko upravičeno pihala od jeze. Pomoje.

Pravljica. Koncept zgodbe na nek način spominja na tistega od Battle for Terra, sem pogruntala hitro, in osupljivo je bilo požirati fantazijo vseh gibov, prikazanih na platnu. Lep svet je Pandora. Lep tip je Jake. Lep film je Avatar.