Pa ne, zaradi mene lahko še naprej žvečite kot konj žveči travo, tudi medtem ko govorite. Valjajte med zobmi žvečilni tudi, ko greste javno nastopat, vseeno mi je. V mislih imam zgolj bonton, ki se tiče tega dela, da (gumi)žvečko vržete v smeti - potem, ko jo konjsko ali nekonjsko požvečite do konca.
Res ni lepo, da nekomu (meni, ja!) s predponami ultra-, hiper-, super-, orto-, multi- pri vsakem pomenu za pozitivno razpoloženje, z malomarnim ali pa namernim prilepom žvečilnega na vlakovni zic povzročite, da mora (moram) s svojih najljubših kavbojk s krtačko drgniti ostanke neke prežvečene gume (kar ni tako hudo, če gre fuj stvor dejansko dol) in modro barvo jeansa (kar je hudo, ker od takrat naprej jeans ni več samo moder, ampak flekasto moder!). Ni lepo.
No, absolutno bi me tole doživetje, ko se žveki limajo name in ne jaz na njih, potunkalo še bolj v črnino, če bi se mi to zgodilo sedem dni nazaj. Tako pa sem s ponedeljkom začutila neznosno lahkotnost zime, se zorganizirano odpravila v knjižnico, kjer učnega prostora zase in za "zategadelj"-knjigo iz leta 1977 nisem našla ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ga posledično morala poiskati v faksovni čitalnici, kjer sem vsakodnevno srkala iz kavomata kljub želodčnim problemom (KLIIIK - preberi le prvi odstavek, kjer sem bila še prepričana, da me bodo tablete za želodec obvarovale pred sladkim junkom) in res intenzivno doživljala metodološko znanost, ki si jo moram do sredine februarja vtepsti v bučo. V petek sem končno dobila svoj učni prostor ob Otonu Župančiču - najbrž, ker se ljudje v petek nehajo učit in se gredo raje crkljat domov k svojim mamam. Dve urci intenzivnega študiranja je enako šest urc učenja doma (ta le vključuje še nestrpno pomivanje posode, klike po računalniku, jinx-čohanje itd.).
Utrgalo pa se mi ni le na področju učenja, pač pa se mi je utrgalo tudi za šporhetom. S takim veseljem se vseh mojih prvih polentinih zloženk, krompirjevih golažev, fižolovih žup in riževih narastkov nisem lotila še nikoli. Ja, ta prava kuharca sem bila in že noro pričakujem naslednji teden, ko bom nadaljevala z realizacijo tega kupa idej, ki ga imam še na podstrešju ... Če ne bom že takoj prvi dan zabrisala najeto pečico čez balkon in iznakazila lepote, ki jih vsakodnevno ponuja naš velikanski atrij. Jup, potrpljenje gre počasi proti "low tolerance" delu grafa.
Žvečko sem torej spravila ven, modro barvo jeansa tudi, zanos za preskok čez vse zlobne korenine in za nadaljnji nadzor nad trenutno pomembnimi elementi pa ostaja. Fejst ostaja. Še resno biciklirat sem končno začela po sobi! Pežvekovalci gume, vi pa bodite prijazni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar