ponedeljek, 2. januar 2012

When the lasagna content in my blood gets low, I get mean.

Po garfieldovsko smo končali s starim ... Pa tudi začeli z novim (letom).

Na faširano meso smo naložili zelenjavo, zmes v dveh štukih s streho iz sira zapekli v pečici na 200 (- to ugibam. Pri izdelavi nisem pomagala niti z ribanjem sira. V prvi osebi množine pišem, ker sem dihala čisto isti lazanjast zrak kot kuharji, potem pa še danes praskala zasušene ostanke z mini steklenih pekačev), nato pa jo še mastno pojedli. Tako kot smo mastno pojedli predjed tortilja čipskov pomakajoč v pikantno (pa potem še v belo smetanasto, da nam je pogasilo jezike) salso.

Dva Tisoč Enajst je bil gurmanski. Cilja "Poskusi in obožuj tatarski biftek" mi ni uspelo izpolniti, sem se pa poleti navadila na paradajz, ki ni več tako nezemeljski kot je bil včasih. Bučke so bile na meniju skoraj vsak dan - pa prej nikoli niso bile, kuhan korenček je postal prepotreben v vsaki župi, še z gobami sem se skozi dolg proces nezaupanja delno spoprijateljila.

Poplaknili smo z nekaj alkohola in pijano odtacali iz stanovanja, da bi še pred ničlami in huronskim pokanjem v nebo prišli do prijateljev. Jaz in Jazin najljubši fant sva pod vplivom mojega sitnega mehurja, prehitrega metabolizma in laktozne intolerance zaostala, pod vplivom druge moje posebne reči, ki so jo fasali moji živci že pred leti, pa sva se poslužila biciklja. Uf, veselo je bilo tole z viharji v laseh in s cingljajočim prstom na zvoncu! Z ljudmi nažokane uličice so se mi odpirale kot morje pri Mojzesu, do žurkastega stanovanja na drugem koncu Ljubljane pa sva prišla ravno pravi čas.

Dva Tisoč Enajst je bil pony kolesarski. Deda Mraz nama je po pošti prinesel še sobno kolo. Ja, ja, saj vem - tako se zgodi pri vsaki familiji: en mesec entuziastično gonjenje pedal, potem gre pa sobno kolo najprej v klet, čez čas pa na podstreho k orbitreku, kjer čaka, da se na bolhi najde en nov zamegljeno zagrižen uporabnik. No pa kaj. Jaz pač moram nekako (varno) vzdrževat kondicijo in za moje stanje je kolo najprimernejše - tako pravijo. O realni aktivnosti poročam.

Potem je bila tu polnoč. Odštevanje s tipčkom na radiu, tuljenje, odpiranje šampanjca, pokanje, norija. Pa lupčkanja in objemanja polno (in nevemkako smo vsi dobili roza štempelj v obliki ustnic na ksiht :P ). Nič novega, ampak spet je bilo ful toplo pri duši, ker smo se že tretje leto zapored manično izljubljali skoraj isti ljudje. Po streznitvi je postalo ozračje dolgočasno, gremo drugam. Na plac, ki ni moj najljubši, so pa bili tam še tisti drugi pravi ljudje, pri katerih sploh pomisliš ne, da se ne bi šel še tja podružit.

Dva Tisoč Enajst je bil družaben. Življenje brez vseh teh cvetk bi bilo totalno dolgočasno. Balkončkanja s cheap vinom v fensi kozarcih, festivaljenja z norim tempom, tudi potovanja in pohajanja po tujih neznanih mestih z GPS-om v roki, ki tolikokrat pokaže fakiča, ko sploh ne toliko zaman prehodiš kilometre ,,, Naj se nadaljujejo! Buldožerčku sem se ob polnočnem stiskanju zaobljubila, da bom v Dva Tisoč Dvanajst manj zoprnasta. Njegov obraz je izrazil nejevero.

Po nekaj urah so prsti na nogi rekli, da jih ne zebe več, ker so zmrznjeni. Vzeli smo taksi, ki je imel namesto trojne, le dvojno tarifo. Šli spat in ko je domov priropotal drug del družbe, se je moje sebstvo s široko zenico ponovno prebudilo in v kuhinji začvekalo za nadaljnje tri ure. Ne samo do sončnega vzhoda na prvega januarja v Ljubljani, ampak še naprej - do ekstremno sončnega dopoldneva brez meglic in z modrim nebom!

Dva Tisoč Enajst pozimi je bil meglen. Depresiven. In upam, da si januarja povrnem kondicijo in izgubim peskasto otopel občutek v tacah.

"Once again, my life has been saved by the miracle of lasagna." bom ziher rekla, ko bo Dva Tisoč Dvanajstega konec.

2 komentarja:

Ema pravi ...

jst pa mal vem kdo je kriv za štempiljke na facah:p se spomnim dveh sumljivih oseb s frufrujem, bleščečimi nohti in roza šminko:))

lazanja na zadnji dan v starem letu je bla tko dobra kot sarma na prvi dan v novem letu :D

Izgubljena. pravi ...

Jst mam tud v spominu dve frufrujasti roza šminki, ampak je pol težko definirat, kater štempelj je od katere! :D

Pa mal spreminjam tvojo trditev:
lazanja na zadnji dan v starem letu bi bla tko dobra kot sarma na prvi dan v novem letu, če bi jo brbončice sploh imele za užitno :D - zato se je lazanja zaradi svoje prevelike količine ufurala v trebuh tudi naslednji dan :)