četrtek, 27. november 2008

on such a winter's day

AND THE SKY IS GREY
Pojedla sem svoj prvi kebab. Lahko se mi smejite, ne bom zamerila. V končni fazi pa ga vseeno še vedno nisem... Lahko se mi smejite še bolj, bom sprejela. Pojedla pa sem svoj prvi kebab krožnik. Piščančji. Kako bi opisala izkušnjo? Okusna, brezčebulna in brezparadajzasta, fino zapečena. Še kdaj! Res si nisem predstavljala, da bom še letos postala kebabjedka.
I'VE BEEN FOR A WALK
Na seznam že ugotovljenih večjih nakupovalnih dilem (poleg kril, katerih dolžina mi nikoli ne ustreza, kavbojk, ki so vedno krojene za celo še1x Mene in čevljev, ki pa so vendarle kos garderobe, ki je najbolj očiten, najbolj must be trajen in že samoumevno zahteva neodločnost) tokrat uvrščam še puloverje. Neverjetno koliko sem imela za pretuhtat, ko je tisti pulover sive barve čepel na meni. Morala sem natlačiti nase eno večjo številko, da sem videla, da mi pri tej velikosti štrlijo rokavi in morala sem se ponovno zbasat v prejšnjo velikost puloverja, da se še vedno nisem mogla odločit. Gumb je bil odtrgan! Zahtevala sem popust, se s tem odpovedala morebitni zamenjavi, če si kasneje premislim (kar je v bistvu pozitivno - poleti sem kopalke nesla nazaj, da sem tam v garderobi spoznala, da so pravzaprav čisto kul in jih ne bom zamenjala za drugo velikost). Dobila sem ušivi petodstotni popust, doma pa mi je mami našila nov gumb. Ki je lepši.
I'D BE SAFE AND WARM - IF I WAS ...
Uspela sva izkusiti Termalni Tempelj. Prvič in namesto Sveta Doživetij (čeprav je tudi ta prištet zraven). Nič posebnega. Mogoče še malo manj ljudi, kot kot jih je na torek zvečer že tako ali tako, pol stopinje višja temperatura (termalno ja?) in nekaj intimnejših slanih bazenčkov po terasah. Tudi to še kdaj. Všeč mi je, ker sem v vodi tako močna, da ga lahko nesem samo z eno roko! (hah:))
WELL, I'VE GOT DOWN ON MY KNEES
Sploh nisem sposobna izpljunit česa globokega pa čeprav sem že par dni neverjetno poglobljena vase. Ne znam izbezat ven vsega planktona, ki se 'utaplja' v morju moje duše... Ne ljubi se mi. Mogoče ne upam.
... LIKES THE COLD
Uživam v zimi. Ne sanjam o Kaliforniji.

torek, 25. november 2008

Snežinkasto.

Mulec je nad snegom tako navdušen, da ga komaj spravimo nazaj v bajto, kjer pa začne z imitacijo mučenega človeka ("odiranje kože na živo") in jo uspešno nadaljuje, dokler mu ne dovolimo ponovnega skoka v sneg. Ob tem me preplavi nekaj spominov na to, kako sem bila sama vedno navdušena nad belo preprogo na vrtu in kako sem navdušeno spremljala vsak nov centimeter snežink, ki se je nagnetel na strehi ptičje hišice (mja - to merilo mi je vedno najbolj zanesljivo pokazalo, koliko je dejansko zapadlo snega). Sedaj nisem več tako bolestno prilepljena na okensko steklo, tudi zjutraj nisem skočila iz postelje in stekla ven potacat po nedotaknjeni beli površini (iznakazit jutranjo zimsko idilo je eden večjih užitkov, ni res?). Da je zunaj zasneženo, me je opomnil zvok traktajočega pluga in kidajoče se lopate in šele sredi dopoldneva sem odgrnila zaveso, da sem dovolila beli svetlobi, da butne vame.
Seveda me veseli, še vedno me veseli, ampak danes si bom vseeno namesto večernega mavžanja raje privoščila večerno čofotanje v Atlantisu.
Pingo je as. In nostalgično.

nedelja, 23. november 2008

Plaši me:

Poleg vseh tistih (nujnih) temačnih večernih pohodov v klet, bavbava, ki se skriva pod posteljo, štorkljanja breskvinih vej na moje okno v vetrovnih nočeh, trgajočih se copatov in ljudi s prijaznim obrazom, a hladnimi očmi, me ta trenutek plaši še mnogo stvari.
  • Datum in več datumov. Čas, ki tako hitro kljuka dneve, ki so že minili (ali pa trga listke s tistega koledarja, ki ga je imel Jaka Racman - kdo ve?) in Čas, ki tako hitro želi, da naj bo tu januar. Še prej pa december. December, ki je že zdaj - ironično - veselo zacahnan z raznimi seminarji in drugimi predstavitvami, januarja pa niti še ne upam zapolnit z obveznostmi, čeprav mi te že grozeče kažejo svoje časovne roke. Čas hiti, jaz pa čakam. Čakam, da mi naenkrat vse pade na glavo in čakam, da ugotovim, da je že prepozno za nestresno preživele dni in da nisem nihče od filmskih norih znanstvenikov, ki znajo izumit časovni stroj (tudi to včasih boli!).
  • Obujanje starega prijateljstva. To je ostalo nekje v otroštvu in ni nadaljevalo skupne poti skozi viharna mozoljasta leta in sicer zaradi razlogov, ki peljejo v izgubo stikov, vendar se ne zdijo tako resni, da ne bi bilo prijateljstvo v nekem naslednjem obdobju ponovno možno. Nekateri ljudje se pač dobro čutimo, ni res? Vseeno me moti drek, ki žal še vedno smrdi z neke tretje strani, in ne vem s katerim osveževalcem zraka naj ga prekrijem. Bojim se, kako se bo razpletlo in hkrati se veselim srečanja, ki se obeta.
  • Slika, ki se mi čez celotno namizje 19inčnega ekrana smehlja s svojimi na levi strani ukrivljenimi zobki, na desni strani pa s pošastno ravnimi. Po enem tednu še vedno nisem vajena, da vame butneta dva obraza po tem, ko zaprem vsa okna. Sicer luštna slika. Vredna dveh evrov! :)
  • Moja nejevera v prihodnost, v kateri mi je zapisano, da postanem samostojna, uspešna in samozavestna ženska z dobrim smislom za kombiniranje kril in ne-nujno-vzorčastih hlačnih nogavic (zakaj so hlačne, če se nosijo zraven krilc?). Hočem postati Nekaj pa sem trenutno tako izgubljena v svojem nezaupanju vase, da bi kar obtičala v varnem zavetju svojega spalnega in delovnega brloga, kjer mi na mizi stoji ogromen krožnik domačega mančmelova. Kot da svojega nosu ne upam pomolit ven in pokazat svetu, da mogoče pa le imam potencial?
Plašljive stvari niso namenjene temu, da me preplašijo. Aha? Čemu pa? Da se spopadem z njimi (obračun s sliko na namizju bo še posebej krvav:)).

petek, 21. november 2008

Ogabno, priznanje in renčanje

Včeraj je Tina postala moja nova priljubljena prejemnica sms sporočil. Da mi ni bilo treba nenehno preklapljat na "zadnji uporabljeni", sem jo nastavila kar pod "priljubljeni prejemnik" - ampak samo za tistih 24 ur. Pač je imela rojstni dan. Pač. In morala sem ji poslati 21 sms sporočil.
Če imam komunikacijski problem, me je vprašala (ne Tina) in si pogrizljala in požvečila nekaj svojih manikiranih nohtov. Nagravžno. Še zdaj si ne morem izbit te ostudne slike iz glave (še manj skriti prizadetosti ob njenem vprašanju). Pa ne pravim, da je pogled na moje na koncu majčkeno oškrabljane bordo rdeče nohte krasen (čeprav je včeraj bil) - razlog je precej tipkarske narave (tipkanje je krivo, ja!) in zmanjkalo mi je acetona, ampak posledično nohte tudi skrivam.
Do ene izmed oseb, priznam, sem slaba prijateljica - vendar v ravno takšnem odmerku, kakršnega mi daje ona. Čez urico grem tolerirat njene (predvidevam, da jokave) izbruhe, ki me s sočutnega stališča ne zanimajo. Naj bom dvolična, naj bom sebična in nesramna... K njej grem, da se napolnim z informacijami, ki bodo potešile moj opravljivi del Jaza (tu bom prijazna in ga ne bom delila kar z vsakim). V njeni iluziji pa naj le bom oseba, na katero se lahko zanese - edina sem in človek sem.
Mati, ki mi je skušala z mize, polite z mešanico za-life in melona-orbit-čigumov, izmakniti moj kinderbueno, jo je odnesla z močno psihično poškodbo, ki jo je povzročilo moje grozeče pridušeno renčanje.

torek, 18. november 2008

Novembrski Božiček

Anblivbl. Ne bi verjela, da se sprehaja pred faksom, če mi Tanja ne bi poslala tele fotke in prinesla minivrečke Haribo bombonov. Iz protesta letos ne praznujem božiča! Sploh ni več okusno (bomboni so), niti nobene čarobnosti ne čutim ob predbožičnem rompompomu (pardon - v predpredbožičnem rompompomu). Ne spreletijo me mravljinci po hrbtu, v oči dobim le zlovešč lesk, ki sporoča vsej tej potrošniški družbi njeno bednost in lažnjivost in naivnost in nezemeljsko pretiranost in patetično borbenost in in in manipulativnost (za moje šibko sporočanje itak ne bo nikomur mar:D). Tudi sama sem beca, tudi sama sem žrtev (proizvajalec in produkt hkrati) te družbe pa kaj 'čem... Lahko obesim Božička?
// Pravzaprav sem bila prepričana, da mi ne bo uspelo skracat nobene antibožične objave, ker preprosto postanem preveč nervozna, ampak tole danes mi je bilo pa tumač. Aj em šokd. //

nedelja, 16. november 2008

Inspiracijo iščem v razmišljanju drugih

Mislim, da se spreminjam! In sicer v bitje brez sposobnosti za sestavo nekega smiselnega besedila. Že dve uri čepim pred ekranom in gledam v prazen wordov dokument, kamor bi morala zapisati le (!) lastno mnenje o tem, kaj si mislim o zgodnjem učenju tujega jezika (prvega, drugega, tretjega - ni važno).
Inspiracijo iščem v razmišljanju drugih...
(copy-paste iz About Me) Tako sem naredila manjši research in povprašala nekaj govorečih in mislečih (to so ljudje) o njihovem mnenju. Dobila sem podobne odgovore na podlagi katerih sem ustvarila svoje mnenje, ki pa je najbrž spet podobno (zelo smo istomisleči namreč) in kakršnega sem v bistvu imela že prej. Problem? Naj se trudim in zijam v prazen list še tako močno, mi skupaj ne uspe spravit niti enega smiselnega sklopa besed. Začnem s tipkanjem, se ustavim, izbrišem natipkano in obstanem pred nenatipkanim. Konec.
Menda je fino, če narediš pavzo, se odmakneš stran od živcejemajočega (ne)dela in zaposliš celice sive barve z drugimi dogajanji... Tako sem se odločila, da se mu oglasim, ker me že tako vztrajno kliče (sicer sem se oglasila že po petih sekundah zvonenja - in kot da se v nasprotnem, zaposlenem, primeru ne bi? :)) - mojemu nenavadnemu spešl-relejšnšip* prijatelju namreč. Spet sva se povprašala, če še vedno obstajava in se dogovorila za kavo, ki je verjetno spet ne bova nikoli dočakala (smola:D, ampak dejstvo, ki potrebuje par grozilnih klicev, da se izniči).
Naslonila sem se nazaj/naprej na prazen ekran in ugotovila, kako enostavno je napisat to, da sem pravkar postala goreča privrženka učenja tujih jezikov čimprej! - skoraj hkrati z učenjem materinščine ("skoraj hkrati" zato, ker mora en jezik vseeno imeti prednost in da se otroku slučajno ne sfuzlja že v odbobju malčka), ker se človekov govor takrat razvija najbolj intenzivno. Z učenjem drugega tujega jezika pa lahko počakamo do... Tretjega razreda (današnje) osnovne šole? S pravilnim pristopom seveda. Nikakor ne prisiljeno. S pravo mero vcepljene motivacije. Skozi igro. Na način, da se bo otrok jezika učil z veseljem in ne z odporom, kot sem se v petem razredu osemletke učila jaz, ko mi še do danes določene stvari pri angleščini niso najbolj jasne (pa recimo, da so mi, ampak si zaradi tistega odpora v "pravem" obdobju nisem nabrala dovolj besednega zaklada in nisem osvojila "melodike" jezika, časi pa so mi sploh še vedno nekaj marsovskega).
Zaključek: čimprej vzpodbujat našega otročička, da bo znal prijatelju reči "donkey" in mu čimprej predstavit razsežnosti satelitske televizije!
Sem za teh pet vrstic res potrebovala skoraj celo popoldne?! Mislim, da bom na blogu odprla novo galaksijo in sicer "odpiram možganske lopute"... Za študij.
---
*spešl relejšnšip: enkrat dnevno pomisliva drug na drugega, enkrat tedensko si pošljeva sms, enkrat mesečno se pokličeva, enkrat letno se dobiva na kavi (kijenepijem). Vsebine sms.ov so pijanske, vsebine pogovorov so poniževalne, a hkrati ljubeznive in življenjske. Pozabila sem na e-poštna sporočila - ta so predvsem vulgarna. Na svoj način se potrebujeva in na svoj način se imava rada. Pa sovraživa se tudi. On je Miha.

sobota, 15. november 2008

Povozil me je vlak!

Moram biti zelo zmedena, da tri minute razmišljam, katera zobna krtačka je moja in potem še tri minute razmišljam, katero zobno krtačko sem uporabila včeraj zvečer. A je bila prava? Starš št.1 ima namreč enako zobno krtačko, kot jo imam nekje drugje tudi jaz. Tri minute se čez eno uro pretepam, ker sem si dovolila pojest kos z vikikremo napacane žemlje. Boli me zgornja desna šestica. Vedno me boli.
Potem se jezim na mandarino, ki je pravzaprav klementina, ampak ima vse lastnosti mandarine - velika je, suha, debelokožnata, peške ima.
In gripozni znaki, ki sem si jih vbrizgala včeraj zvečer... Obupno! Bezgalka pod levo pazduho me boli, da še vedno živim v temi (ne morem odroletat okna!) in glavi ne pomaga niti Lekadol (še vedno tisti, ki se mi zapahne v goltancu, Fuj.). Počutim se, kot da bi me povozilo nekaj, kar je podobno valjarju, tramvaju in traktorju hkrati in ne kot bitje, ki je v sanjah skakljajoče nakupovalo traparije in bilo zadovoljno, da je zapravilo še zadnjih 60€.
Želim si na babji čvek danes popoldne pa se bojim, da nisem ravno sposobna preživet vožnje od tukaj do tja. Na živce mi gre moje ime, še bolj pa razmišljam o spremembi vađajne v nekaj bolj mojega novega. S tistim obdobjem sem že zaključila. Razpisala bom javni natečaj brez nagrade, potem pa se bom že lotila prevoda tistega poglavja, no! Moj najljubši forum pa je očitno crknil.
Zares sem cela revica, ha?

četrtek, 13. november 2008

this-is-so-lame

Prosim, če me lahko nekdo začne zagovarjat. Jaz se ne morem več! Potrebujem odvetnika in sicer brezplačnega in popolnoma vdanega. Bi šlo...?
Se mi pa ob tem porodi še eno pomembno vprašanje - sem sploh potrebna zagovora? Lahko sem namreč dejansko kriva na celi črti, ni res? Mi je že vseeno. In ne da se mi. Povsod iščem opravičila za svoja zlobna dejanja in pri vsakem se vprašam, če ni že izpeto in če je sploh smiselno. Od tega trenutka naprej ne iščem več izgovorov, prostovoljno se javljam za tarčo bombandiranja; če pa se kje oglasi kak rešitelj, se ga pa tudi ne bom branila. Mogoče bo s tem življenje lepše?
Nimam se za otroka Dobrote in Poštenosti, vendar pa me tudi Hudobnost in Hinavščina ne posedujeta... (kratek "zamislek" vase in lahek "otres" z glavo ter "besedni" dodatek) Popolnoma (to je govorilo Nezavedno:)). Ravnam se po tem, kar določen moment čutim in če se to ne izkaže za optimalen izid - shit happens, right?
Beseda dneva: lame excuses (ali kako si je Tina izmislila razlog, da mi ne odpisuje več na ortounulo sms.e!:P)

sreda, 12. november 2008

Plaščkodnevje.

Samo sem. Sem in bivam. Obstajam. Iz mene ne prihaja prav veliko čustev in niti ne premišljujem preveč o tem, če me kaj oz. če sploh kaj me moti. Najbrž sem s tem lahko zadovoljna. Dojemljiva sem za vse slabe novice, tako da so sporočevalci slabih novic lahko brez strahu, da bi postali žrtve mojih solzavih kontra napadov. Tako razpoloženje lahko pometem v kategorijo POMS (pomenstrualnisindrom) in za trenutek lahko osumim današnji pulover (tokrat ogabno zelene barve). Počutim se izjemno udobno. OMG! Je to morda čustvena stabilnost??
Moram res vsak mesec celemu virtualnemu svetu sporočit datum kdaj določena tekočina lije ali ne lije iz mene? Zakaj za vsako čustveno stanje iščem razloge, ti pa se vedno navezujejo na krvaveče pojave, ki se dogajajo ali ne dogajajo enkrat na mesec?
Danes je moj Prvi plaškov dan. To je poseben dan, ki se zgodi vsako leto in je določen glede na trenutne klimatske razmere, ter napoveduje še mnogo plaškovih dni. Predstavlja eno večjih garderobnih dilem zjutraj, ko nisem prepričana v to, da je zunaj že dovolj hladno, in eno večjih garderobnih zadovoljstev kasneje, ko pomolim nos v sveže-hladen zrak in ga v ta isti sveže-hladen zrak molim še vsaj deset minut. Nos je premražen, a telescu ostaja toplo. Udobno je. Spet.
Imam (še) dve vprašanji in sicer:
  1. Je folijo, za katero prosim, da si po gorenjski varianti zavijem preostanek pice, potrebno plačat? Res se mi škoda zdi, da več kot polovici pice prepustim, da se razgradi v smetnjaku, če se lahko razgradi na toplem v mojem želodčku malce kasneje (verjetno se tukaj skriva tudi kanček ekološke težnje).
  2. Je to normalno, da me je že na tretjem predavanju ta teden zagomazilo po hrbtu, na rokah pa so se mi pokonci postavile kocine? Ne gre za kaj podobnega spolni vzburjenosti, ampak preprosto me ob nekaterih dejstvih oblije kurja polt (pozitivna večkrat).
Mimogrede... Sem na začetku fejsbuktelenovele, ki bo nosila globoko sporočilo, katerega pomen bo odkrit šele na koncu. Kmalu se dogajam v zanimivem ljubezenskem trikotniku! Režija: M+D+M.

ponedeljek, 10. november 2008

Svet je črn v črni barvi.

Na ponedeljek še posebej.
Potem, ko si s sebe zdrgnem vse osmrdke (sem štejem vse od izpuhov, ki se mi zažrejo v najbolj oddaljene kocine pa do umazanih ograj, ki so moderno prelimane z garjasto bakterijo), ki jih je name nalepilo vedno bolj utrgano in megleno Mesto, ki nima več nobene tolerance s časom in samo priganja in trobi in vrvi (glagol vrveti), se usedem za računalnik... Ki prav tako priganja, trobi in vrvi!
Obljubim, da se v prihodnjih ponedeljkih izogibam črni barvi.
Grem na mašino, ki bruha denar (bankomat). Grem po bone, da si privoščim malo cenejši tvojih5minut sendvič. Butam po vratih, ker se nočejo odpret in uspem dojet, da moram pobutat zraven vrat, da se odprejo. Neumna sem bila cel dan. Dražjega 5minutnega sendviča si nisem v miru privoščila tam, kjer sem ga nameravala, ampak sem ga pogoltala 5minut pred pričetkom pričetka predavanja. Zelo pozno popoldne sem izkoristila mcBon in niti nisem čutila posebnega zadovoljstva ob tem. Enkrat sem šla zacahnat (označit) njegovo novo posteljo s svojim vonjem, potem pa domov. Na vlak. Plačat dodatek k vozovnici in doživet eno večjih zadreg v zadnjem času.
Obljubim, da ne bom nikoli več kupila črnega puloverja.
Nisem vedela ali naj se usedem ali naj stečem nazaj. Zvok, ki je podoben TutGagTutuju, me je opozoril na to, da ne smem biti zadovoljna s tem, da sem na poti domov. Enostavno povedano - rakotvorni prasec mi je crknil v ključnem trenutku. Nisem upala nikogar zaprosit za komunikacijsko žverco, ampak sem po kramljanju s samo seboj spoznala, da si ne želim 20minutnega pešačenja do svoje tete, ki je morda niti ne bi bilo doma. Zagotovo sem morala vedeti, da me domači StaršMobil čaka postaji. Javno se zahvaljujem punci, ki mi je danes rešila dan. Res je bila prijazna in prisežem, da ji bom posodila telefon takoj naslednjič, ko jo vidim pa tudi, če ga ne bo potrebovala!
Jutri bom v rožnatem. Obljubim!
In če hočem, da je ta Jutri res rožnat (kljub dežju), se moram v trenutku spravit k načrtovanju nekega programa.
---
photo by Matic.

petek, 07. november 2008

Danes sem lepa.

Če sem včeraj in predvčerajšnjim tulila v luno (kijenibilo), si pregriznila spodnji žnabelj (ustnico), se na tleh sobe valjala v nemoči in obupu ter klicala psihiatre (sliši se grozno, majčkeno pretiravam, ampak hočem, da si vsaj približno lahko predstavljamo razsežnosti mojih notranjih razklanosti), sem danes lepa. Ne pomeni, da sem svoje frustracije premagala (niti za centimeter jih nisem premaknila!), ampak pomeni, da sem spet sposobna treznega razmišljanja.
Pomeni tudi, da se bom po 35ih dneh končno spet objela z Njiiim!
Če ocenim, kako sem se držala na ravni pogrešanja minuli mesec... Prvič sem v temi (s širokim e-jem) močila blazino (tisti dan po prihodu iz toplic), čez štirinajst dni sem vajo ponovila, a s tem, da sem naslednji dan naredila traparijo (vađajna svetuje: ko ste pod močnim vplivom negativnih čustev, ne pišite elektronskih sporočil - raje nekoga ubijte! Pri elektronski pošti se je nesmiselno izgovarjat na neprištevnost, pri umoru pa se že da kaj zrihtat...), ampak sem prebolela. Najbolj porazna za mojo dušo sta bila pravkar minula sreda in četrtek. Kot sem že nekje rekla - pogrešanje se je vzporedno s pričakovanjem stopnjevalo. Verjetno sem ošvohnila življenjsko energijo nekaterih prijateljev (sploh tistih, ki so me morali dan na dan poslušat), a sem optimist in vem, da se bo v naslednjem tednu spet vse zravnalo nazaj.
Torej? Ocena? Minus 5! Minus zaradi določenih pretiravanj in kompliciranj, 5 pa zato, ker res nisem imela občutka, da bi bilo hudo. Jes, jes, še vedno sem ednina, tisti jokavi kiksi pa le kažejo na to, da sem tudi človek! (khm.. ženska?)
Čakam, da bo ura osem, da zdrvim na letališče.

torek, 04. november 2008

relativno zadovoljstvo

Po relativno zadovoljno preživetem ponedeljku sem se odločila nagradit, kajti relativno zadovoljno preživeti ponedeljki so redki! Iz štacune sem se obložena z vrečko čipsa, tremi čokoladami, koruzno žemljico, čokoladnim krofom in s češnjevimi žvečilnimi gumiji zbasala v avto in še preden sem se pripeljala domov, sen požrla krof, eno čokolado in tri hrustke čipsa (ah, to je prednost statusa sovoznika!). //=4,53€//
Tanji sem v ročice - brez, da bi sprejela odgovor "ne" - potlačila svoj indeks...
Ne sanja se mi od kje sem načrpala toliko dobre volje, ko pa sem polnih 30 minut kakavčkala z meni ne prav ljubim bitjem (na koncu se je sicer izkazalo za precej normalno srečanje - zapadli nisva v noben konflikten vozelj), potem pa še vsaj štiri ure preždela v neprodušnih prostorih hiše Tamkjersopredavanja. Tole drugo spada med še posebej grozne in travmatične izkušnje in če se ima to namen ponavljati vsak ponedeljek, začnem z greenpease kampanjo za varčevanje z energijo. Sovražim nepotrebno razsipnost!
Tudi relativno zadovoljno preživet torek je za mano. Prvič v življenju sem naročila solato. V piceriji. In jo tudi dejansko in konkretno jedla (nisem je pojedla, ker imam majhno želodčno kapaciteto:D). Jaz, stroga nevegetarijanka sem naredila svoj prvi korak k spremembam (sploh vedela nisem dokler me na to ni opozorila Maja:)), o katerih nedogajanje sem na depresiven način razglabljala enkrat nekoč (čudno zasnovana poved, res:P). Po dvajsetih minutah premikanja po centimeter za centimeter in po petminutnem nemočnem obstoju sredi križišča, ko so se na semaforju zamenjale že tri zelene, mi pa smo še vedno tičali tam in poslušali hupanje nestrpnih avtomobilov, sem končno prestopila na drugi mestni avtobus, kjer sem... Stala skoraj v šoferjevem naročju. Pametno, da sem se po svoje dišeče palčke in po Sabinine nogavičke odpravila v času, ko se vsi masovno odpravljajo domov. //=2€//
Tanja mi je v ročice - brez opozorila, kaj mi daje - potlačila moj indeks...
Ja? Čudovit je! Žal fotografija ne toliko, ker je slikano pod lučjo in moj fotoaparat boljšega ne zmore, ampak bistvo je vidno - Tanja zna! Tanja ve! Tanja ima čut!
Všeč mi je to relativno zadovoljstvo. Kljub premnogim stresnim udarcem čez dan, se že drugi dan zapored zadovoljno odpravljam spat. Jutri me čaka Sreda, za katero že zdaj vem, da se bo iztekla podobno - prisiljena krvodajalska akcija (prisiljena!) plus šnofanje (ovohavanje) štacun z obutvijo že kažeta na variacijo mojega zadovoljstva. //=cca.100€//
Tanji bom v ročice potisnila še vse zvezke, knjige, skripte (še srednješolske!), da mi jih obarva v vseh barvnih odtenkih po njeni lastni izbiri! (hecamsezelo:))
In pogrešam... Že zelo močno. *

nedelja, 02. november 2008

Pošastno!

Povezava s Halloweenom v tej objavi je zgolj naključna!
Zaloga filmov s strogo romantično vsebino je za tak večer, kakršen je bil včeraj, obvezna! - Poudarek je na zalogi in ne na samo enem filmu, kot je A Lot Like Love (kratek komentar: enkrat v prihodnosti se grem tudi jaz gola slikat na skalo sredi gmajne! :D), kajti Indiana Jones kot starček (in še vedno atlet) je povzročil naslednje:
  • 50 minut sem na pavzi držala svojega retardiranega mišaka* in vmes klikala po spletu, da sem videla, če sem še vedno v stiku s sedanjo civilizacijo,
  • drugo polovico filma sem pustila za danes dopoldne/popoldne, ko bom čutila, da so ljudje okoli mene še vedno živi in da so ljudje,
  • nočne more. Niti na wc nisem upala. Sanjalo se mi je o lobanjah, o ljudeh brez kože na obrazu in o ljudeh s scefranimi lasmi.
V ne prav stabilnem duševnem stanju** sem najbrž še bolj dojemljiva za fantazijo drugih (Spielberg & Co.) - že v običajnem stanju jo napihnem do neverjetnih razsežnosti, v malo bolj občutljivi duševni fazi pa je z dodatkom svoje lastne bolne domišljije to umor za moj paranoičen del mišljenja. Ah, se mi je res potrebno tako vživet v vse, kar je izmišljeno? Zakaj ne morem preprosto samo spremljat poteka dogodkov, brez da bi v to vložila kupa emocij? Obljubim, da bom upoštevala Tinin radodarni nasvet, da naj take stvari dojemam s humorjem. Hudiča, saj je samo Indiana Jones! Sploh ne sodi v žanr horror movie.jev (priznam - pri teh šele stisnem mednožje:)), ampak sodi v žanr filmov, ki so na top5 listi mojih priljubljenih žanrov!
Sredi noči je name padel še plakat, z nogami sem zatipala nekaj hladnega, za kar sem potem ugotovila, da je to steklenička silikona za lase, ki sem jo popoldne malomarno odvrgla na posteljo in malo kasneje je malo zapokala okenska šipa - sedaj me bo zares težko nekdo prepričal, da to ni bilo delo starodavnih in uročenih pošasti! Huh... Tako zelo strahopetnica sem. In pošastno ni to, kar gledam na ekranu, ampak je pošastno to, kaj sem!
---
*"retardirani mišak" - še vedno mi dela samo desna tipka, leva klikne le od časa do časa - nastaviti sem si morala funkcijo levičarjev.
**razlaga za to, kakšen je bil včerajšnji večer, se skriva v "ne prav stabilnem duševnem stanju"