Okovi ...

Včasih si želim (in ta "včasih" je prav zdaj in vleče se... Em, since ever?), da bi bila nekje drugje, da bi bila nekaj drugega, kot sem, in da bi počela drugačne stvari, kot jih počnem. Se strinjam - ta želja je prestroga, zato sem se pogovorila sama s seboj, sklenila kompromis in tako ostajam le pri željah, da bom postala nekaj drugega, v kar se sicer prekleto očitno spreminjam.

V kaj se spreminjam? Občutek imam, da predvsem v Nekdojko (Nekdo ženskega spola), ki bo stala na eno in istem mestu, ker je to sigurno, in ki se bo držala eno in istih stopinj, ker so tudi te sigurne. Bognedaj, da bi stopila korak bolj v levo, ker bi tam obstajala možnost mrtve živali na katero bi lahko stopila (yuck), in hudiča, da ne bi smela skočiti v zrak, ker bi se lahko zaletela v strop! Ta Nekdojka bo svoje dolgočasno življenje sicer živela, ampak v iluzijah, da nekega dne življenje ne bo več dolgočasno. Bolj bo čakala na to, da ji na glavo pade zvezda, kot pa da bi jo sama sklatila z neba. Ko se ji bo ponudila priložnost, da spleza na lestev, ki vodi proti zvezdi, bo ponudbo zavrnila z utemeljitvijo, da ni sposobna za kaj takega. Mogoče bo navrgla kak drugačen argument, vsekakor pa bo vedno našla nekaj - čeprav neprepričljivega. Kasneje se bo sekirala in se tolažila s tem, da se ji bo kmalu pred nos postavila nova lestev (ne, ne bo je prinesla sama). Zgodba bo najverjetneje ista.

Nočem biti take vrste oseba in nočem postati še bolj take vrste oseba. Hočem se spremeniti - zdaj - in hočem se spreminjati tudi v prihodnosti.

Ne vem kje in kdaj sem se začela filat z nespontanostjo? Kje za vraga sem v Procesu zafrknila, da sem postala skeptična glede vseh in vsega, kar ni tako "moje", kot bi moralo biti? Verjetno že takrat, ko sem se odločila biti poslušen in ubogljiv otrok, ki mu sicer ni bilo treba nikoli pomiti posode in posesati stanovanja. Ko je bil za to čas, sem se trmasto uprla, ker pač to ni bil del moje rutine, bilo bi nekaj drugega, nekaj česar nisem navajena. Lahko za svojo trdnost tukaj in zdaj krivim starše, ker so to dopustili? Tudi če - na meni sami leži to, kakšna bom.

Še buče za noč čarovnic nisem nikoli izrezala, ker je zame to nekaj netradicionalnega, v novi restavraciji se izogibam eksotični hrani, raje ostanem pri dunajcu in pomfriju. Najbolj zanimivo je, da si želim poskusit ogromno novih stvari pa se v trenutku izvedbe takega in takega dejanja obrnem nazaj, se oblečem v najbolj širok pulover, ki me objame - tako, da se me ne vidi - in stečem nazaj v svoje zavetje, svoje udobje, kjer sem Jaz, pulover in vse tiste stvari, ki jih imam pa mi ne morejo pobegnit. Tako me je strah vsega novega, drugačnega, vsega takega, kar bi mi sicer pomagalo pri moji osebnostni rasti, kar bi mi pomagalo biti pametnejša, bolj izkušena in samozavestna.

Zavedam se svojega problema. To je menda dobro. Še vedno pa ne naredim nič. To pa menda ni dobro. Ne znam zbrat dovolj moči, da bi premagala vse zavore, ki mi otežujejo pot do cilja (= do malo večje dinamike v mojem življenju), vendar vem, da je to, da prestopim tisti plot, edini način, da vnesem vase malo spontanosti, ki mi bo najbrž polepšala pogled na svet in omilil neke vrste sovraštvo do sebe.

Pa še nekaj: potrjevanja ostalih o moji slabi lastnosti ne prenesem. Ne pašejo mi, dovolj se tolčem po glavi že sama. Je to mogoče kak znak zanikanja?