Mehurčkasti Zapisi

Nikakor nisem uspela preživeti štirinajstih dni, da si ne bi sproti zapisovala svojih razmišljanj (naslajanje nad močnim tokom vode pod ritjo je lahko neverjetno stimulativno za najvišji del človekovega telesa), ugotovitev (če verjamemo ali ne, do teh sem kljub ogromno prostega časa uspela priti izredno malokrat) in mentalnih pretresov (takšnih in drugačnih, pozitivnih in negativnih). Ker možnosti za internet in računalnik iz neznanega razloga ni bilo, sem se zadovoljila z mini tipkovnico mojega telefona in s funkcijo Beležke v njem. Kot posledica tega je nastala sledeča objava. Precej nekoherentna.

Za začetek kratka statistika:

Število prejetih sporočil sms: 153

Število poslanih sporočil sms: 172

Ur telefonskih pogovorov: 13

Prebranih knjig: 5

Prevoženih km s sobnim kolesom: 80

Pridobljenih kg: 0,20 (!?)

Prejetih sporočil prek elektronske pošte: 24 + 4

Novih objav na mojih najljubših blogih: 188 (gulp..)

Novi virusi na računalniku: preklet trojanski konj! (14 dni sproščanja je ob tem izgubilo svoj pomen)

Že prvi dan me je gigantska rit avstrijske mame brez vprašanja izrinila iz mojega mehurčkastega območja. Že prvi dan! ... In s tem dnem sem, s krokodilčkom turkizne barve, ki se po odtenku lepo ujema z bazenskimi ploščicami, zasovražila vse nemško govoreče babice. Jaz, kot najlepše dekletce v onem koncu (aha, bila sem edina).

Goveja župca, koruza in višnjev kompot. ... In mami, ki se tako ljubko v svojih širkoih kavbojkah sprehodi po krožnik sladic in tega postavi pred mano, da ne bi drugi mislili, da bo to pojedla ona.

V sredo me doleti lahkotno spoznanje, da je za mano že polovica tedna in težko spoznanje, da je pred mano še več kot teden dni. Imam mogoče preveč prijateljev? Telefon brni ves čas, uho je že dobilo opekline, komajda še zmorem usklajevanje klicev in vseh drugih aktivnosti. Nimam preveč prijateljev.

Končno imam tako dolge lase, da jih lahko spet spnem na spešl vaginačin - ob strani in majčkeno čez desno oko. Skoraj bi postala melona, ker sem se tako prenažrla melon. Tudi špaget bi kaj kmalu lahko začela poosebljat! Po vseh fizikalnih izračunih bi se morala preobraziti v eno tistih joškastih balonov na dveh nogah, ki so me skoraj potlačili v dvigalu, a sem se v zahvalo moji preveč pridni presnovi zredila za... Em... Dva dekagrama?

Nedelja. V ravno prav sentimentalnem stanju sem, da bi mi močno počohala dušo kakšna lirična izpoved mojega junaka. Poleg tega ugotovim, da so moje sposobnosti empatije presegle vse meje - glasen smeh in solzica pod nosom ob branju čisto običajne romantične zgodbe že resno kažeta na to, da moji čustveni stabilnosti skoraj že škodujejo opisi čustev drugih.

Včasih sem raje tiho - pravzaprav sem skoraj vedno. In to me prekleto tolče po glavi. Povej jim svoje!, vpijem vase. Pa ob ključnem trenutku obnemim v prisiljen nasmešek. Menstruacija v toplicah je nekaj najneprijetnejšega.

Ko pogrešam, vem, da pogrešam. Ko pogrešam, sanjam (sanjarim?). Sanjarim o tem, kako se mu bom zabrisala v objem, kako bom svoje ustnice pritisnila na njegove in kako ga bom posilila kar tam, pred vsemi. Ko pogrešam, sem jezna, ker nisem z njim in moram pogrešat. Ko pogrešam, sem vesela, da sploh lahko koga in upravičeno pogrešam.

Film ne bo nikoli sposoben prikazat človeka tako lepega, kot ga prikaže knjiga. Prebrala sem svojo prvo knjigo v angleškem jeziku. Požrla sem jo. New Moon. Vampirsko zaljubljena sem.

Glivic nisem fasala, teoretično sem prekolesarila skoraj pol Slovenije, ob prihodu domov pa sem ugotovila zametke računalniške nepismenosti, saj sem kar dobro urico potrebovala, da so se prsti uigrali nazaj v staro formo.

It's nice to be home.