Najverjetneje zaradi dokaj stabilnega duševnega počutja nisem v ravno poštenem pisateljskem zanosu.
Precej hud in precej močan padec nazaj na Zemljo se je še najbolj pokazal v moji zmedenosti in neiznajdljivosti v tem svetu. Kot da bi me v preteklih letih mojega življenja vzgajali volkovi (prošnja, če bi lahko dobila enak sendvič kot kolegica, je iz mojih ust prišla tako zelo jecljajoče in nepovezano, da je bil s-katerega-planeta-si?-pogled z natakaričine strani čisto upravičen), kot da bi vse počela prvič (na drugo stran ceste pridem čisto potolčena s strani mimoidočih komolcev, ker sem pozabila, kako se hodi "s tokom" - smrtno nevarno je postalo zame še telefoniranje v javnosti) in kot da bi pozabila na katerih mestih običajno hranim kartice, mobitel in ostale zadeve... Saj ne da me to ne bi mučilo že od nekdaj, ampak v teh dneh sem doživela posebej nadpovprečno izgubo listkov, bankovcev in elastik za lase. Običajno skoraj vse potem tudi najdem, vendar je do takrat še dolga pot nevrotičnega metanja neizgubljenih stvari iz torbe, kar potencira dodatno možnost, da še te neizgubljene stvari postanejo izgubljene (žvečilni gumiji so najpogostejša žrtev, v ponedeljek tudi osebna izkaznica!).
V tem tednu se mi je od dvakrat uspelo dvakrat izognit zadnjim predavanjem dneva.
Kdo je kriv?
Najprej je bila kriva moja šibka narava, potem sta bili krivi LPP mesečna vozovnica in... Kraljica, katere klobuk je bilo potrebno nujno uzret, ko se je sprehajala čez Tromostovje, kajti v nasprotnem primeru naša radovedna potreba ne bi bila potešena. Prvi razlog za izginotje s prostorov fakultete je kristalno jasen (res se ne morem upret močnemu vplivu Okolice, ki me vabi za stolčke in mizice lokala za faksom), tudi tretji je sprejemljiv (in že obrazložen)... Mesečna vozovnica pa je le postala izgubljena in to ni razlog "kar-tako". Iz mojega žepa - na tla in pod noge prijaznemu paru, ki me je nekaj trenutkov kasneje, ko sem jo že panično (tu mislim Konkretno Panično) iskala po tleh ulice, poklical in me spravil v ganjeno fazo "dobri ljudje še vedno obstajajo!". Prav res - mogoče izgubljam upanje v človeštvo, ampak zares mislim, da je takih ljudi izredno malo.
Kar pa je pri vsem tem glavno - domov pridem pravočasno, da pred spanjem doživim še en cyber-orgasm (primerjanje, kdo ima lepši trebušček zna biti izjemno vzburjajoče), ki mi ga omogoči Mr.Skype in dobra povezava z Azori.
5 komentarjev:
Ej, mogoče je pa kriv čuden teden. ::)) Včasih je že tako, da gre vse narobe. Js sem mela zdej en dan, ko se se zaletavala in podirala vse, kar mi je prišlo na pot (in kar mi ni). Pa sej, če zdej pogledaš nazaj, je verjetno vse skupi čist smešno. :)
Samo da so izgubljene stvari postale spet neizgubljene! :)
Daljša odsotnost iz "običajnega", "vsakdanjega" prinaša svoje posledice. Meni se je zgodilo, da sem pozabila pin svoje bančne kartice, saj ga tam, kjer sem bila, nisem potrebovala! :D Se zgodi.
Najnovejša izguba: že drugi štumfek za telefon v enem tednu! Prvi se je sicer izgubil še pred padcem v realnost, drugi pa sinoči... Ampak za tega sem prepričana, da bo spet najden :) .
@katja - ja, enkrat kar pride nek čas (običajno krajši), ko se te na veliko drži smola in si precej bolj štorast kot sicer :). Se pa obvezno moraš smejat za nazaj :D - dejansko JE smešno :) .
@storyteller - prav zares kar rabiš nekaj dni, da se spet "ulaufaš" nazaj... da se aklimatiziraš :D ... Ampak tole s pin - se pa ne čudim :D ... Številke so še najbolj zajebana reč :D .
Zaradi stanja "začasnoizgubljeno" imam jaz cel kup podvojenih in celo potrojenih stvari. Strinjam pa se da je izgubljena mesečna lahko višek stresa - Been there.
Jaz sem ob prihodu z morja 'izgubila' deodorant. Hitim po novega, čez dva dni ga najdem v škatlici z vložki :) In zdaj imam dva. Enega v kopalnici in enega v sobi. Je prav fino, ko se oblačim v sobi in ni treba v kopalnico še preden dam gor majico haha.
Objavite komentar