sreda, 26. november 2014

Bruhica vremenske napovedi

Pa je čisto enostavno. Samo zarolam stol malo nazaj, da naredim prostor, se usedem in ga zarolam malo bližje k ekranu, drugega pa si namontiram, da bo v dosegu mojega zožanega vidnega polja. Prižgem namizno luč, odprem potrebne dokumente in ... Začnem.

Ampak najprej s klikanjem na standardne nepotrebne spletne strani. In potem še na standardne nepotrebne povezave, ki prislajdajo mimo kot svetle žarnice, ki v sebi nosijo neko novo duhovno razodetje. Pa potem še desetkrat osvežim, če imam na prvem zavihku novo sporočilo pa če se je na četrtem zavihku pojavila nova objava. Postanem lačna, sprobat moram skorjico svežepečenega ajdovega hlebčka, ki je zrasel zaradi:

- kvasa,
- polulanega vremena,
- sitnih ljudi,
- še vedno nenapisane diplome.

Pa tudi zaradi prebavnega divjanja, ki je poblaznel, potem ko sem ob treh flaškah droge, ki mi je pomagala, da sem preko cevčice ponovno začela migat z levo nogo, pojedla vse, kar leze in gre (žal mi je, da sem kruhove cmoke prepustila nekajurni oksidaciji in jih morala nekaj zavrnit) ter popila toliko sladkih pijač, da bi državni proračun lahko dobil zelo prožno odskočno desko pri kasiranju davka na sladke pijače.

Se trudim zbalansirat zdaj - tako fizično, da umirim vse mravljice v nogah, kot prebavno, da nazaj sestavim favno in floro, kakršna v črevesnem habitatu mora bit. In psihično, da se že rešim tega štofeljčka, ki mi otežuje premikanje naprej, zakriva pogled, da vidim samo temo, in nasmehu ne daje polne vrednosti. Oh, kaj bom vse počela, ko zaključim s tem!

nedelja, 02. november 2014

Klimatske spremembe

Kar malo bridko obujam spomine, kako prijetno je bilo tam pa kako si želim nazaj, čutim izgubo, pomanjkanje, samopomilujem se, obžalujem ... Pa potem si ne želim več, ker je bilo zlagano in ne preveč resno. Zadnje sporočilo, ki sva ga dobila prek internetnih strežnikov in ne v obraz, je malo več povedalo o stvari, več kot so povedale tiste črke. Da glejmo naprej, postane edini smiselni in oprijemljivi predlog. Že tako, zdaj pa še posebej. Zaplešem naj svoj čačača, vsak optimist naj bi ga, ko po koraku naprej, naredi korak nazaj (to zapišem potem, ko sem s čačačajem modrovala v rojstnodnevnem voščilu!).

Prijetno je bilo tudi v preteklih dveh tednih mehurčkanja, galvaniziranja, masiranja in telovadbe. Dolgih zajtrkov, dolgih kosil in večerij, malo krajših sprehodov, še nadaljnjega čvekanja in druženja ob kavah, limonadah in čajih - v družbi zares prijetnih in tako raznovrstnih oseb z istim življenjskim sopotnikom. Ob pavzah sem zrla v rent_a_mac, klikala po mreži, klikala tudi po fantovem obrazu, kakor sem napisala pod eno od instafotk moje na novo začete instazgodbe. Iz velemesta sredi puščave se mi je oglašal ta moj fant in tako bolj počasi sem dojela, pravzaprav šele, ko sem prišla nazaj v moj nov stari dom, da je ne glede na vse home is wherever I'm with you. Dom je tam, kjerkoli sem s tabo.

Zvrti se mi, ko pomislim na urejanje financ pa na urejanje in zaključevanje tistega papirja, ki bi moral že zdavnaj stat v knjižnici. Saj bom uredila. In uredila bom tudi opravke s farmacevti, uredila bom datume v počasi se iztekajočem koledarčku in pogledala malo dol, kako uravnoteženo stojijo moje noge. Stojijo bolj strumno, a ne uresničujejo svojega polnega potenciala. Stojijo neutrujeno, kar je pomemben velik znak, da je drugi odstavek tega zapisa predvsem dobro pripomogel. Z vsemi obterapevtskimi dejavnostmi vred.

Komaj čakam, da mu hopsnem v objem. Tako bolj čisto lahko razmišljaš o odnosu, ko je ta odnos priklopljen zgolj na wi-fi, da je toliko bolj enostavno potegnit črto pod njim in ga označit za zdravega ali ne. Brez vseh balastnih snovi, ki se sicer bašejo v vsako poro tega odnosa, ko je v vsakodnevnem rutinskem pogonu, ga vidiš v vsej njegovi nedolžni podobi (o odnosu govorim) ... Da obstaneš, obstanem povsem mirna in prepričana v trdnost. In pa kaj, če bo to trajalo samo do prvega nervoznega izpada. Ozavestiti to reč vsaj vsake toliko še kako prav pride.