sreda, 27. november 2013

1 broke couple with 1 broke cat s01e01

Zdaj, zadovoljna z novimi očali za petiintrideset dolarjev, potem ko sem bivša, sicer dvestopetdeset-evrska, razbila s pomočjo vetra in avtomobilskih vrat, in zdaj, ponosna z brezplačno urbano z oznako neomejeno zame pa še za spremljevalca, potem ko sem šest ali sedem let mesečno plačevala sedemnajst, zdaj pa že dvajset evrov, se malo sprašujem, do katere mere je pametno biti danes prijazen do raznih potencialnih shapeshifterjev, ki se množično klatijo po tem našem izkrivljenem svetu v iskanju namernega ali samo priložnostnega nategovanja žrtev.

Spoznala sem jih kar nekaj v zadnjem času, takih iskrenih, ki so pustili dober vtis in fin občutek spretnosti navezovanja stikov in predramili zavest komunikativnosti in pa iz mene izvabili en kup šamirajočih spontanih nasmehov. Ti so bili res kul ljudje. Na drugi strani jih je bilo cela kolona, ki je opravila tranzit skozi mojo najemniško kopalnico zaradi počene vodovodne cevi v stropu, za katere je bila površna prijaznost primerno zadovoljiva in energije, razen za vratarsko službo, nisem preveč izčrpala ... Mojster za plin me je malo zmedel, ker ni spadal ne v prvo kategorijo, niti v drugo ... pa še označil me je za mladoletno, nato pa svojo zmoto in nerodnost raje nadomestil s pecanjem (ali pa sluzastim popravljanjem tega obsodilnega faila). In razlago, da službenih potovanj ni, so samo varajoči tripi nikoli monogamnih mož. Bruh, kako sem bila jezna na svoj prijazen nastop, da je že okej, če kažem deset let manj, čez deset let, da bom tega že vesela, če bo tako, pa na vso mojo nadaljnjo nasmihajoče umirjeno obnašanje, čeprav ob šokiranem poslušanju tujca, ki je gagal o zastarelem plinskem dovodu ali kaj in vsem tistem ostalem, kar sem že omenila.

Res, da je bila tale res slaba nadlegovalska izkušnja ena na deset dobrih in uspešnih, ampak jih ne maram doživljat, tudi če gre za zares take mini zlorabe, ki sicer ne puščajo nobenih materialnih škod, tudi žebljev, zabitih v možgansko spužvo ne, vseeno pa obglodajo malo tistega tankega celofana okrog mene, v katerem je tako prijetno bivat in verjet v očitno preiluzorno dobroto v Sobivajočih in Sotacajočih po teh planetovih pločnikih in potkah.

Saj ne, da vsakodnevno in po večkrat na dan spremljam (in aktivno kritično vrednotim, čeprav nimam vedno zainteresiranih gorečih slušateljev okrog) aktualne novice in se drek zazna v devetdesetih procentih prispevkov, a je to drugače. Ni toliko osebno, je bolj oddaljeno in težje dosegljivo. Gre vseeno za pravljice o pošastih in večkrat slabih in nesrečnih koncih. V tem konkretnem primeru, ko se sprašujem, a si je res bolje pogosteje nadet resen, brezbrižen in črnogled fris, sem pa jaz glavni protagonist v odločanju, kako srečni bodo konci ob predpostavki, da si nekompromisno samo srečnih želim. A po instinktu, ki ga moram še odkrit?

ponedeljek, 04. november 2013

Samo nočitev z zajtrkom bi!

Po enem tednu sem že kar pasivno začela koristit ta ... Oddih? Ne. Oddih je takrat, ko si oddahneš za par dni od vsakodnevnih bomb in žebljev. Tole je že dihanje na svojem, dihanje v drugem kraju, v drugem obdobju, z drugačnim tempom. Tole je že cela nova rutina, ki jo imam rada ali pa ne.  Ki jo imam rada, ker je vseeno komplet drugačna, in ki je nimam rada, ker je po parih dneh že v skrajnost dolgočasna. S hrano vred.

Sem imela v interesu, da domov  odidem z novo mero samozavesti ... Pa bom odšla z novo mero trebušnega obsega. In z njim še bolj na trdo treščila v realnost, v tisto, kjer sem izgubljena, ampak s ciljnim planetom - kar je še slabše kot pa brezciljno tavanje, saj v tem primeru ravno o poti do tja nimam pojma.  Poleg tega nesrečnega dejstva sem postala tudi sociopat. In neprijazen človek. Robot. Če sem se v prvem tednu trudila s pozdravljanjem, polnim nasmeškov, ko sem stopila v in izstopila iz dvigala, ko sem srečevala ljudi po hodnikih in stopniščih pa v čakalnicah in na sprehodih, sem zdaj v drugem tednu čisto izžeta, saj sem le redkega od pozdravov dobila nazaj. Tako izžeto gledam v tla, ko sem v dvigalu, v krožnik, če sem v jedilnici, v kapučino, če sem zunaj na klopci, v mobitel, ko nimam drugega. Nič več pokončno v oči. Nedovzetna sem za nova poznanstva, MS kolegov je tako v tem obdobju malo. Ljudje mi gredo na živce, avstrijske riti, o katerih sem že govorila, so se po tednu, ko je hotel kipel od količine preklinjajočih  malih mulcev, vrnili. Lahko bi že v začetku razvrstila prioritete, se mi zdi.

Najbrž je krivo tudi vreme, čeprav naj to načeloma ne bi vplivalo na moje razpoloženje. Ob teh mojih (travmatičnih) (pošastprebujajočih) (enoinistih) mehurčkih bi pa znalo udarit po meni z vsemi svojimi kapljami, a?