Zdaj, zadovoljna z novimi očali za petiintrideset dolarjev, potem ko sem bivša, sicer dvestopetdeset-evrska, razbila s pomočjo vetra in avtomobilskih vrat, in zdaj, ponosna z brezplačno urbano z oznako neomejeno zame pa še za spremljevalca, potem ko sem šest ali sedem let mesečno plačevala sedemnajst, zdaj pa že dvajset evrov, se malo sprašujem, do katere mere je pametno biti danes prijazen do raznih potencialnih shapeshifterjev, ki se množično klatijo po tem našem izkrivljenem svetu v iskanju namernega ali samo priložnostnega nategovanja žrtev.
Spoznala sem jih kar nekaj v zadnjem času, takih iskrenih, ki so pustili dober vtis in fin občutek spretnosti navezovanja stikov in predramili zavest komunikativnosti in pa iz mene izvabili en kup šamirajočih spontanih nasmehov. Ti so bili res kul ljudje. Na drugi strani jih je bilo cela kolona, ki je opravila tranzit skozi mojo najemniško kopalnico zaradi počene vodovodne cevi v stropu, za katere je bila površna prijaznost primerno zadovoljiva in energije, razen za vratarsko službo, nisem preveč izčrpala ... Mojster za plin me je malo zmedel, ker ni spadal ne v prvo kategorijo, niti v drugo ... pa še označil me je za mladoletno, nato pa svojo zmoto in nerodnost raje nadomestil s pecanjem (ali pa sluzastim popravljanjem tega obsodilnega faila). In razlago, da službenih potovanj ni, so samo varajoči tripi nikoli monogamnih mož. Bruh, kako sem bila jezna na svoj prijazen nastop, da je že okej, če kažem deset let manj, čez deset let, da bom tega že vesela, če bo tako, pa na vso mojo nadaljnjo nasmihajoče umirjeno obnašanje, čeprav ob šokiranem poslušanju tujca, ki je gagal o zastarelem plinskem dovodu ali kaj in vsem tistem ostalem, kar sem že omenila.
Res, da je bila tale res slaba nadlegovalska izkušnja ena na deset dobrih in uspešnih, ampak jih ne maram doživljat, tudi če gre za zares take mini zlorabe, ki sicer ne puščajo nobenih materialnih škod, tudi žebljev, zabitih v možgansko spužvo ne, vseeno pa obglodajo malo tistega tankega celofana okrog mene, v katerem je tako prijetno bivat in verjet v očitno preiluzorno dobroto v Sobivajočih in Sotacajočih po teh planetovih pločnikih in potkah.
Saj ne, da vsakodnevno in po večkrat na dan spremljam (in aktivno kritično vrednotim, čeprav nimam vedno zainteresiranih gorečih slušateljev okrog) aktualne novice in se drek zazna v devetdesetih procentih prispevkov, a je to drugače. Ni toliko osebno, je bolj oddaljeno in težje dosegljivo. Gre vseeno za pravljice o pošastih in večkrat slabih in nesrečnih koncih. V tem konkretnem primeru, ko se sprašujem, a si je res bolje pogosteje nadet resen, brezbrižen in črnogled fris, sem pa jaz glavni protagonist v odločanju, kako srečni bodo konci ob predpostavki, da si nekompromisno samo srečnih želim. A po instinktu, ki ga moram še odkrit?
Ni komentarjev:
Objavite komentar