1 broke couple and 2 broke cats s01e01

Ja, zdaj imava dve. Črni. Z belo piko. In z nizkocenovnimi briketi, a vseeno malo boljšim premium peskom. Ko se zviša standard, bosta tudi Jinx in Django deležna svojega prestiža, ki jima bo najbrž malo bolj ogaben, če bomo prešaltali na indoor in diet science plan suho hrano.

Ne vem, a je ta teden tako osmoljen, ker se zdaj po stanovanju lovita dva črnuha, ki naj bi prinašala nesrečo zaradi barve in mi stokrat prekrižata pot, tudi spotikam se čez njiju, pa še enemu je - kako prikladno - Jinx ime; ali je ta teden tako osmoljen, ker je teden pred petkom trinajstim, to je jutri, ko bom najbrž doživljala finale - morda se zna zgodit celo samovžig kruhkov, ko jih bodo postavili na mizo, je rekel moj vrli kolega.

Kaj je pravzaprav osmoljeni teden? To, da smole lahko kar na alineje nalepim.

• [ponedeljek] To, da kupim vozovnico za vlak, grem na vlak, pride sprevodnik, vozovnice pa nikjer več. Je imel gospod v modrem ali zelenem, ne vem, zadnje čase sem malo farbenblind, ker moji škornji menda niso rjavi, ampak sivi, pajkice pa niso vijolične, ampak modre, dober dan in mi novo vozovnico zaračunal, kot da sem štartala iz Škofje Loke in kot da tam blagajna tako pozno zvečer ni delala, torej brez dodatka.

• [torek] To, da stresem frišno kilo cukra po celi kuhinji, ker sem jo neumno prepustila vlažnemu ozračju hladilnika. Ja, je malo človeške nespametnosti, kakršno večkrat premorem ravno jaz, tu zraven, vseeno pa ... Come on! Še dobro, da ni poletja in mravelj in čebel.

• [sreda] To, da med transportom bioloških odpadkov proti kanti za biološke odpadke, vsa smrdljiva fujinfej vsebina zgrmi skozi mokro vrečkasto dno cele tri štuke navzdol po stopnišču. Še v pritličju sem našla jajčno lupino. Na poti nazaj sem potem samo še štrbunknila zaradi številke prevelikih skibuck, ki bodo prav prišle v sezoni žlobudre in visokega snega z debelimi štumfi noter, zdaj pač ne. Saj sem vedela, da moram bolj dvigovat noge, a je bila privlačnost parkirnega asfalta očitno prehuda. Vseeno sem bila s svojo smolo nekonkurenčna fantovi, ki se mu je zvečer že malo mešalo od zaporednega nesrečnega dogajanja pri predelavi bencinarja na plin. Cmok :*.

• [četrtek] Danes pazim. Ampak to, da sem si morala skuhat/pripravit kavo, ki jo čez dan res redko pijem, je tudi en čuden znak, ti rečem. Potem sem se po njej še tresla, neizmerna lakota me je matrala, da o laktozno intolerantnih problemih ne govorim  - pri instant jacobs kavi moram vedno pol šalce nafilat z mlekom, sicer je zanič. Za po turško barcaffe nimam evra, za sojin brezlaktozni tetrapak pa tudi ne. Saj pravim - komaj čakam plačo na petek trinajstega.

Kar se mi poleg samovžiga kruhkov jutri lahko zgodi, se mi po osmoljensko lahko izplačilo prestavi na ponedeljek. Da kruhkov niti videla ne bom, ali pa bom tem vsem signalom navkljub rinila tja in naprej kazala srednji prst usodi, če še naprej ostanem nevraževerna.

PS: Šele zdaj končno vidim, kaj pomeni komaj čakati na izplačilo. Nikoli namreč nisem štekala, zakaj ljudje šoping na petnajstega v mesecu prestavljajo, ko pa itak moraš denar razporedit skozi cel mesec. No, zdaj, čisto umevno in brez zadržkov ali sramu, ker to je postala ena redna debata v moji družbi, povem, da meni to ne rata več. Divjina ni udobna.