Novi položnici: osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje!

Vedno delam nek bigdeal okoli mojega rojstnega dneva. Hočem, da sem na svoj najpomembnejši dan pomembna jaz, hočem da je svet totalno nacentriran vame, da me hvali, poveličuje, opeva, obožuje, časti ... In povsem v redu, pravzaprav pomembno je, da je ta svet, Svet pomembnih Drugih ljudi. Pomembni Drugi so vsi tisti, ki jih spoštujem, ljubim, z njimi furam obojestransko zaupanje, hec in solze, če je treba. 

Tokrat sem se zavestno zabremzala, bigdeal transformirala v smalldeal, na čim manjše nakracala to starostno številko, ki kriči, da je ogromna, čeprav se bitje pod njo ne počuti tako, in saj je le navaden dan, tudi vrečo polulanega mačjega peska z drekci odnesem v kontejner in s tem prekršim svoja siceršnja bigdealovska rojstnodnevna pravila "nič pospravljat, nič delat, samo obvezne reči!". Namesto na torto, ki se šteje pod obvezen inventar rojstnega dne, sem šla raje na eno vitaminsko injekcijo v rit in namesto na sproščujoče familijarno popoldne, raje v hram znanja po nov svež diplomski veter ... Piš, ne veter - da se ne bo slišalo tako pretirano. Mančmelov si spečem naslednji dan, sebi, celega, če pojem vsega.

V kino, da greva zvečer, še prej pa v park s pivom, smokiji in rdečo karo dekco. V dvoje, romantično in da bo po njegovih bolj ali manj biznis dnevih končno malo moj, če mi je že obljubil, preden je za vikend odropotal tja pa tja pa tja.

Hhhhjaaamneeemmm ... Potem nič ni bilo iz tega. Ker sem spet kasirala en glasen surprajz hepi brzdej z baloni in odpetim vse najboljše - v še večji zasedbi kot lani. Tako ekstremno spet nisem bila presenečena, ker je v taki družbici to že skoraj vsakdan in za preživetje pač rabiš biti navajen, sem se pa vseeno kar tresla in skoraj ihtela od razburjenja, tega srečnega razburjenja, se malo želela pogrezniti v tla, ker mi je bilo nerodno, nisem vedela, koga naj prvega objamem in potem nisem vedela, kam naj postavim kozarec. To so ti ljudje (pozor, osladnost!), ki so vredni, da s tabo kreirajo prihodnost (s to sedanjostjo, da se ve), ljudje, ki smejé ujamejo kozarec s šampanjcem, medtem ko padaš, ljudje, ki te popeljejo proti petrolovemu stranišču, a ti prej še raje predlagajo lulanje med grički, kjer se igrajo triletniki. Ljudje, v katere človek posveti energijo in čas in denar in niti en vat, ena kalorija, ena sekunda ali cent (uh, da bi ga imela!!) ne pomenijo potrate. Pa ljudje, ki so annoying in jih imaš nadvse rad, ki so blond in cukrasti, iskrivi in iskreni, ki so pametni in z visokimi ambicijami, ki so ustvarjalni, živahni in brez tabujev, ki radi nekaj srknejo in ti spečejo čevap ... In listnate trikotnike s sirom, ki ti jih zabašejo v lično darilno škatlico, ki jo na koncu koncev pozabiš oziroma nevedno pustiš, da ti jo vržejo v smeti. To so ti ljudje, zaradi katerih optimizem kar veje ven iz tebe, čeprav s kakšnim opominom že komaj plačaš mesečne položnice, čeprav te vsakodnevno ravsajo obgrižene živčne nitke in čeprav je november najbrž šele tisti mesec, ko boš postal nekdo z diplomiranim nazivom. S temi ljudmi ta oddaljeni november samodejno postane kar "A že? November?" Zdaj jaz njim pojem hvalospev ... Ker so iz mojega rojstnega dne naredili tak bigdeal.

26 je to leto. "Naslednjič menda dobim festival!", zdaj že razvajeno ponavljam..

Šalčji praznik v gamašah

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)? 

Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica  štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."

Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?

Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"

Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in  ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.

Tokrat pa četica pisanih skodelic.

Najprej sem na mizo, kjer še ni bila postavljena porcija tradicionalnih kruhkov, dobila nadljubko škatlico z malenkost božično mašnico in z minimalistično notranjo vsebino. Ob kateri sem bila menda razočarana (pa nisem bila!) pa punci pravita, da se mi je izrisalo na obrazu (pa se mi ni!), saj bi bili tudi sami razočarani, če bi po dolgoletnem napovedovanju, da nekoč za rojstni dan dobita stol, v roke prejeli le obesek s prvo črko svojega imena, ki sem ga sama mnogo let po rojstvu sovražila. Dokler nisem malo zrasla. Še vedno trdim, da je škatlica sama po sebi tako čudovita in za pojest, da je bilo tisto na mojem obrazu očaranost in ne razočaranje. Tudi obesek je presežek.

Potem smo se nabajsale z dobrotami, ki so nam na mizo bile dane, navidezno potolažili  sta me s tem (navidezno, ker potolažiti nista imeli nič), da me stol še vedno čaka, dobila pa naj bi ga šele doma. Tik pred vhodnimi vrati domače bajte sem raztrgala ovijalni papir - čeprav mi ga je vedno škoda - ogromnega paketa, dvignila pokrov in začela z odvijanjem sestavnih delov stola ... Ti so se izkazali za barvno paleto (čisto po naključju za enako kot lani) šestih pikastih skodelic. menda zato, ker v stanovanju v divjini nimam lastnih skodelic, ki bi bile ponotranjene v moje sebstvo. Čudovito in zajokala sem drugače kot že mnogokrat!

Vmes je plavala še bodoča skodelica za moje jogurt-kosmiči dopoldanske obroke ...

... Kot zadnji pa se je dvignil nekaj manj kot 30-centimetrski hranilnik piškotov. Do roba napolnjen s piškoti!

Seveda se spet hvalim neskončnemu Vesolju, a kateri pošastek se ne bi, če bi imel take prijatelje, ki poleg večne moralne podpore, tako potrebnega gossip čveka, tudi resnih življenjskih debat in brez obsojanja, vsako leto lepše presenetijo za dan, ki naj človeku ne bi smel pomeniti tako ogromno. Ampak zdaj vem, zakaj ta dan vseeno pomeni nekaj - ne zato, ker bi s svojim rojstvom svetu prinesla novo luč in ne, ker bi si želela škatel s pentljo, ki bi zadovoljevale moj materialni jaz, ampak zato, ker me ti dve babi s trudom naredita tako posebno, tako zaželjeno in pomembno. Vesolje, lahko počiš še enkrat, če se ti zdi, da pretiravam z glukozo.

štiriindvajset

Začela sem dan prej s samomorilskim napovedovanjem, kako bo moja nedelja šla med gozdne palčke, jurčke in marele, ki je bil posledica mnogih bitk v glavi, kjer je ena vojska zasedala teorijo brezveznosti rojstnega dne, druga vojska je poveličevala pomembnost le-tega, tretja, četrta in šestnajsta vojska pa so ti dve vojski želeli z enim možganskoceličnim kompromisom postaviti na trdno lobanjino kost, kjer bi uvideli nesmisel takega vojskovanja, ki prinese samo novo "Le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle" situacijo.

Solzni slap sem želela preprečiti z makeupom (aaand it didn't work), ob zavedanju svoje neumne drame pa sem se počutila slabše, kot pa da bi si kako drugače uničila ta dan. Scenarij sem želela razcefrati tako, da ne bi nikoli obstajal, ohranila sem samo še didaskalijo, ki pravi, da zaspim, se zjutraj zbudim in vsenajboljšnji poljub dobim. Potem bo nadaljevanje potekalo samo od sebe. In je! Najprej perutkasto na ponyju do fotoantičnih Križank gledat foto dinozavre, potem pa dobit ananasovo torto in košaro češenj v hladilnik, medtem ko sem "Bližje sonca in modrega neba" na Nebotičnik prvič odpeljala mamo, najljubši foter pa je na višini popil svoje drago malo pivo. Kljub ne tako oddaljenemu kosilu z dunajcem, ki sem si ga po dolgem času zaželela, sem dobila še harambaša čevap. Zvečer sem šla na pravi dejt, kjer sem takoj ob ugrezu v kinostol uspela prevrnit 3,2 evra metrske kokice in zacahnat romantičen večer v dvoje z vsaj enim štorastim incidentom - v mojem slogu.

Učila se nisem nič, čeprav to ni tako zelo prav. Scenarija za tak moj dan pa ne bi uspela spisat niti v Aličini čudežni deželi - bil je presežek, dobro, da sem še pred jutrom kliknila na "reset". Zdaj grem na izpit.

Juste un baiser

Še ena ljubka pozornost, zaradi katere bi bilo grešno razmišljati o razhodu s tem človekom. Vonj bi težko transformirala v priponko, da bi ga lahko zavonjalo še Vesolje, je pa približno tak, kakršen je tale tepih na slonu. Nežno-zaljubljeno-slonji mogoče? Danes me marela ne moti.

Izhaja iz mesta Nepoznamimena, je francosko in je mesto parfumov. O tem, kaj ta moment pojejo siničke nad in pod mojim oknom, pa verjetno povem jutri, ko bo njihovo čivkarjenje še uradno potrjeno. Vriskam in nagajivo pomenljivo sem mežiknila z desnim očesom!

Ko zaigraš vse žetone...

Vsake toliko me še vedno špikne. Sicer pa je za popolno uravnoteženje mojega bivanja v tej vsesplošni Blaznosti danes poskrbela Tanja. Moja in naša Tanja, glasna Tanja, ki sicer najraje diha v svojem balončku abstraktnega. Tanja umetnica, Tanja, usmerjena v prihodnost, ki bo rešila svet, odpravila monetarni sistem, hkrati pa je ne bo brigalo za nikogar. Ljubka Tanja. 

... Lahko še vedno vzameš kredit!

Ko je kivijeva tortica veliko boljša od čokoladne s smetano.

Načrtovano je bilo vulgarno obešanje po fantu skozi cel večer ali na moj način predivjana noč - ker imam pač svoj način divjanja - pa je vse telebnilo v kanalizacijske odtoke. Vzvišeno in trezno sem sprejela ta propad mojega prostega večera, sploh nisem bila razočarana, niti jezna, na nek način le vdana v usodo. Sem vedela, da bom šla že ob devetih spat in da se bom naslednji dan zbudila šele pred enajsto. Na spisek (sicer nadokusnih) jedi, ki jih ne jem ali ne pijem več, če v naslednji uri ne pridem do domačega skreta, pa danes poleg kakava, bele kave, tatarske omake, pišem še rahlo tortično smetanasto sladico iz mehiške.

Včeraj sem kar tako in nepričakovano - v zameno za liter mleka, ki ga po vrhu nisem financirala iz mojega tošeljna ali denarnice - postala ponosna lastnica naslednjih uhanov. Delo Jane - tiste Jane, ki je del sebe prostovoljno pustila na Portugalskem pa tiste Jane, ki ne jé več (piščančjega) kebaba, ker se je nekoč v njem našel (piščančji) krempelj pa še tiste Jane, ki svoje izdelke proda trgovini, katere ime sem pozabila (toliko o mojih oglaševalskih veščinah, kh).

http://www.janatroha.blogspot.com/

Tebi pa pajkice.

Z novo igračo v roki in za katero nisem vedela, da jo potrebujem, dokler je nisem prejela kot izjemno uporabno darilo, snemam pa začivkam: "Dej mi reč, da nej navodila preberem!". Ubogljivo, naveličano zaradi neizprosnosti umetnega očesca, ki bulji vanj, in brezbrižno med pospravljanjem posode v pomivalni stroj darilodajalec izpljune: "Preberi navodila." Ko se je odločil za nakup, je moral sprejeti tveganje, da bo vsak moj odgovor na tak (brezsmiseln) ukaz odrezav in žgečkljivo navihan "Ne-ne-bom."

Raje nesistematično šaltam in tipkam, po neznanem naključju včasih tudi pokvarim, a vsekakor je pri tehničnih novostih bolj zanimivo in zabavno (in poučno!) uporabljati metodo reševanja problemov, ki se pametno imenuje "metoda poskusov in napak".

Hvala ti za to decembrsko (ali božično ali novoletno) darilo v obliki male, lahke in očarljive fotografske spogledljivke, ki te je oprostila vseh obdarovanj v letu 2010! Zlate barve si tudi, ker si mojo računalniško mašino začaral v bolj zmogljivo (čeprav tudi tega v svoji zavesti nisem potrebovala) in še bolj se svetiš, ker si za petnajst trenutkov postal moja kozmetičarka.

In zlobni premi govor mi še vedno povzroča nejasnosti.

Predčasno darilčkanje je za en drek.

Z očmi zavijam tako močno, da bom kmalu tako izurila mišice, da bom z njimi znala zavijat tudi na drugi, notranji strani očesnega zrkla.

Seveda bi se verjetno prec zadušila, če ne bi ven izpljunila koščka ideje za rojstnodnevno darilo. V petek ga ima, ta rojsni dan, dejansko pa že štirinajst dni v svojem vratnem izrastku iščem za izvirnimi, praktičnimi in neizpetimi idejami za darilo. Golfžogica v luknjici in presenečenje sta dodatna dejavnika, ki bi ego počohljala še meni kot darilodajalki (vem, da obstaja lepši slovenski izraz za to, ampak mi ni simpatičen, ker me spominja na krvodajalsko akcijo), ki pozna potrebe in želje svojih najdražjih in se v poskusu zadovoljitve le-teh potrudi z dušo, telesom, umom in srcem...

Haha. Ou jes, v tek po štacunah se ravno ne podam, v dušo, um in srce se pa že tako pretirano spuščam, da je rezultat, ki ga dobim ob tem, samo še stres. Pridem na idejo, je ne zadržim zase, jo izblebetam in po premisleku skupaj ugotoviva, da 40 minut v kopeli nisva sposobna zdržat (iz domače kopeli se običajno spokava že po max. petnajstih minutah mehurčkanja). Spet se prepustim vrtincu mrzličnega diagnosticiranja idej, z vprašanji moram biti že prekleto sitna... Ampak klik! Rad kuha, vem, da nečesa nima, vem, da si to želi, vem, da bo vesel, ker skoraj potrebuje... Skratka, poglavitno je to, da tega nima. V navalu navdušenja izkričim, da sem dobila idejo, kar se seveda izkaže za napako. Nezmožna obrambe pred drezanjem vame in izpraševanjem prikimam, ko me vpraša, če gre za vok.

Ja, za vok gre, ja. Za ta vok, v katerem si danes skuhal kosilo... Za vok, ki je v tvojih šapah pristal kot predčasno rojstnodnevno darilo od mene, kot darilodajalke, ki je nesposobna sproducirati (pozitivno) presenečenje za nekoga. Po vrhu vsega pa moraš še z mano v trgovino, da vzameva pravega. Res nisem sanjska darilodajalka. Neučakana sem tako s podajanjem informacij kot s konkretnimi dejanji ali pa zgrešim - kot sem nekaj let nazaj s kozarcem feferonov.

Obupni materialisti gor ali dol. Vsak je vesel pravega darila, ki je dano na pravi način! Tole letošnje rojstnodnevno obdarovanje je spet popolnoma mimo. ... In spet smo tukaj, ko si prebijam svoj betični okvir, kako bi najbolj učinkovito v petek popravila ta vtis. Sporočim!

Torej se nadaljuje...

DvaDva

Me je zbudil zmahan paket, velikosti malo večje, s portugalskim pošiljateljem. Spomnila sem se, da imam rojstni dan, spomnila sem se čudovitega nočnega pogovora in pijanega "vse najboljše za te" hreščanja male Erasmus množice. Kako lepo! Moj rojstni dan je bil narejen že do osmih zjutraj.

Odpiranje paketa mi je pokazalo, da v njem biva torbasta v dimenziji mojega modela, mojega načina nošenja in moje prostornine. Nisem takoj ugotovila, da ta torbasta v sebi poseduje še eno črno frfotljivo majčko brez rokavov, bež majčko z romantičnimi gumbki in volančki na naramnicah, turkizno majčko z bleščečimi našitimi kroglicami, hausfrau-fertah-majčko in kratke rdeče kavbojka-hlačke.

Če je bila moja največja rojstnodnevna želja ta, da pošlješ v paketu sebe, si me s tem potujočim presenečenjem vseeno najlepše razvedril. Čudovit si, ker si znal preračunati pravi datum in uro dostave v moje mi-ni-nič-jasno dlani. Poljub!

Ogromno voščil mi je posredoval fejsbuk, tista bolj osebna mi je sporočila nokija. Hvala vsem iskrenim in hvala tistim, ki so bili na kartako. Vesela sem bila vsakega novega rdečega kvadratka v desnem kotu monitorja spodaj, vesela sem bila vsakega piska na telefonu, še bolj pa sem bila vesela snidenja ob dveh porcijah kruhkov s stolom-torbo za mojega Malega Rdečega*, ki sta mi ga-jo (stol-torbo namreč) predstavili moji najljubši deklini. Dobila sem tudi slona s šumečimi ušesi v rumenih tangicah, mati pa mi jutri speče torto in ves rompompom okoli številk dva in dva bo zaustavljen - do naslednjega leta.

Čudno je, kako zelo prazno sem se počutila, ko sem se ob zori in s ptičjim žvrgolenjem (včasih se mi zazdi, da bi bila sposobna lastnoročno zadavit vsakega predstavnika te jutranje perjadi) zavalila v posteljo. Poleg tega je prekleto sitno imeti rojstni dan ravno v času izpitov.

Hvala Vsem za Vse.* It was legend... Wait for it! ...aaary!

*Mali Rdeči

Medrjuhalni substitut.

Prišel je kar po pošti. Še naročila ga nisem sama! Presenečeno sem ga povlekla iz paketa in res mi ni bilo jasno čisto nič. Njegov objem se natanko prilega mojemu in danes bova preizkusila prve skupne posteljne trenutke... Če bo zasedel preveč prostora (velik je!), ga bom vrgla na tla. Če se bom počutila osamljeno, ga bom s tal pobrala in stisnila k sebi (mehek je tudi...). Tistinekajdržavboljvlevo že ve, kaj potrebujem!

Moj Panda.

Na sliki je majčkeno skrčen. Ker sedi. Zna tudi stati.

Mislim, da v svoji ljubezenski zgodovini še nisem bila tako pozitivno, tako viharno, tako prečudovito in tako trapasto presenečena. Lepo je vedeti, da FizičnaRazdalja ne pomeni toliko, za kakršno se ima sama po sebi. Še lepše je vedeti, da mi to vedenje (glagolnik od vedeti) daješ Ti!

Nerada pa vrtnica.

Rada sem doma in še bolj sem rada doma, ko me nekaj dni ni doma... Tokrat pa nisem rada doma. Vsaj ne tu, v moji sobi. Tokrat sem rada doma tam, kjer nisem doma. Moja soba se mi zdi tuja, se mi zdi prazna in se mi zdi hladna.

V zadnjem tednu in še malo več sem obsedenka. Pustim se celo biti označena za posesivno babo, ki svojemu tipu tudi dihat ne pusti. Pa kaj. Maksimalno želim izžeti vsak trenutek z njim, vsak njegov pih v moj obraz, vsak njegov dvig mene, da zapoka po celi hrbtenici, vsak prepir za obstanek pred računalnikom, vsak njegov cmokljaj na moje čelo, razbolelo od glavobola, in vsak tolažeč objem, ki mi ga da, ko začnem s svojim sentimentalnim cviljenjem.

Res sem razvalina. Fizično, ker take bolečine v glavi, kot sem jo imela danes, nisem imela še nikoli, še bolj pa sem porušena psihično. Pa še kako prav imajo tisti, da sta ta dva smisla xxl povezana! Cegel po cegel (cegel je zidak!) se sestavljam spet nazaj v normalno vagi-agregatno stanje, sicer še vedno z raznoraznimi odkloni, ampak v mejah dopustnega. Pričakujem še nekaj srce trgajočih padcev, ampak dlje od odkritja domovanja Krta itak ne morem. Zelo hitro bom želela ulovit Metulja in tako bom pokukala v Dan. I guess...

Dobila sem vrtnico, ukradla sem še marsšalco (marsskodelico), ki sem mu jo podarila dve leti nazaj, in uspela sva se slikat pod strašnim in neutrudnim napadom belih snežink. Pa naj še kdo reče, da je valentinovo z Janom Plestenjakom potrebno!

kinderčokoladice - zadnjič

Priznam, dvolična sem. Na veliko trdim, da me decembersko vzdušje ne gane, na široko razlagam, da v času recesije (grem stavit, da je tole postala naj beseda meseca) ne želim prejemat nobenih daril, še manj pa obdarovat in tako tvegat, da cel naslednji mesec preživim v minusu. Stvari imamo vsi več kot preveč in zakaj bi si svoje bivalne prostore še bolj nafilali z nepotrebno šaro? Feng shui to ne dopušča. Potem pa vseeno sklenem kompromis sama s sabo in se odločim, da obdarim in se pustim biti obdarjena. Globja materialistična nagnjenja so močnejša in bolj strupena od mojih racionalnih načel - ni kaj.

Obdarila sem samo nekoga in ne kar z nečim, ampak s tistim, za kar sem vedela, da se ne bi uprla nobenemu fizikalnemu zakonu. Seveda me je razkrinkal še preden sem naredila korak proti knjigarni, a drugi del trilogije The Night's Dawn je vseeno postal zavit v ovitke kinderčokoladic, nekaj kinderčokoladic in polovičko kinderčokoladice. Ker včasih upam v ekstrem po logiki itak.nič.ni.več.izvirno, sem na vrh prilimala še račun. Kinderčokoladice so mi začele gledat že ven iz ušes, a bilo je vredno povečat tveganje za fasat sladkorno - s temi čokoladicami sem itak zaključila do naslednjega leta...

Pha! Pa kaj še... Zaključila sem le do naslednjega dneva, ko sem sama dobila darilo. Šest škatlic kinderčokoladic??? Hvala, moj najdražji. Najbrž bom začela z bljuvanjem.

Pa sem iz vljudnosti odprla prvo škatlico in pojedla čokoladico. Pa sem nekako uspela zgruntat, da se mora v notranjosti vsega tega kompleksa še nekaj skrivat... In - trara! Notri je čepel novi mišak - z barvno lučkasto ritjo... Šest barv utegne zamenjat in res mu moram izkazat potrdilo, da nosi nadmišje sposobnosti.

Kinderčokoladice sva s skupnimi močmi zmazala na Rogli - poleg vseh vikikrem in ene hoferjeve štručke, na katerih embalaži piše, da bi se morale najprej speči v pečici.

Slike: 1. in 4. slike se je dotaknila moja profesionalna mobifotografska ročica, 2. in 3. pa sta, dolgočasno, by Matic. :)

p.s.: če je recesija beseda meseca, potem je bljuvanje beseda leta!

Moja mineštra + Darja.

Po domače in s težkimi besedami povedano - za en drek se počutim. Neumno in brez energije. Koncentracija je močno pod povprečnim nivojem (ta nivo je, kot vemo, že tako precej nizek). Neumno gledam v številke, črke in parametre - povezave med njimi ne najdem! S to utemeljitvijo sem tako za danes končala z mučenjem mojih izžetih sivih celic in se prepustila novemu albumu Coldplayev, pri čemer se niti ne trudim, da bi uredila naslove posameznih komadov, čeprav je to za moj del perfekcionistične narave (seveda, tudi to premorem) zelo moteče. Izčrpana sem namreč!

Razveselila me je lastna odločitev za nakup novega komunikacijskega sredstva. Ne zato, ker bi se pri zdajšnjem prenaglila in ga malo preveč močno zabrisala v tla (ja, to je tisto moje najljubše opravilo v prostem času) in ne zaradi zadnjega poraza proti lastni Morali (ta je opisan na koncu te objave), ampak zato, ker me ponovno izsiljujejo z mamljivo ponudbo - 50€ ali nov telefon (z namenom podaljšanja naročnine).

Razveselil naj bi me Seks v mestu. Na moj rojstni dan. Moj najljubši fant je pogoltnil moški ego in me peljal na ogled filma. Prisežem, da mi je bilo žal za mojo željo. Definitivno to ni film za na filmsko platno, ampak le za na strogo dekliški večer, kjer obstaja možnost pritiskanja na gumbek na daljincu - poimenovan Pause. Še posebej odpriporočam film osebam, ki imajo težave z mehurjem in orientacijo v kino dvorani. Sama sem pet minut pred koncem odvihrala na wc, zadnje minute filma pa sem morala pogledati daleč stran od mojega (trpečega) kino sopotnika. Pripadel mi je še (še vedno za rojstni dan) potop v globočine ljubljanskega termalnega vrelca, ki izvira iz ljubljanske podtalnice (govorim o Atlantisu), spust po strmini skoraj edinega tobogana in 5minutno naslanjanje riti na klop v savni (celo tako dolgo mi je uspelo zdržat).

Spet za rojstni dan sem, naravnost from: Moja Bejba, moja Soulmejt in moja Šugar, prejela posebno darilo. O meni so natipkale tisoč neizpodbitnih dejstev, ki jih moram obvezno objavit javno. Pa poglejmo...

(citiram)

Darja je eden izmed bolj zmedenih lističev štiriperesne deteljice. Njenih sto osebnosti sestavlja njeno bistvo, ki je nenadomestljivo.

Tisoč dejstev o naši bejbi:

• Je revček (to vedno znova in znova zanika, ampak to je dejstvo in nekega lepega sončnega dne brez oblačka na nebu bo Darja končno doživela razsvetljenje in bo dojela ta, za njene možgančke, izjemno težek podatek).
• Pri svojih 21ih letih je ugotovila, kaj želi študirati, zdaj se mora samo še zmotivirat za učenje.
• Še 998 dejstev.
• Tole je no go.
• Pisateljica enega izmed bolj branih blogov z naše strani, čeprav moramo vedno nekaj ignorirati :).
• Pretežno prisrčna.
• Pretežno izgubljena.
• Pretežno zelo čustvena - pms je vedno dober izgovor za napade mešanih čustev, katerim so izpostavljena vsa živa in neživa bitja v radiju 100 metrov.
• Vsako leto bolj zoprna.
• Vsaka stvar jo vrže iz tira,
• Je naš mali ljubki depresivko:P (to se mogoče sliši tako kot, da je majhen medvedek, v resnici pa je ena zlobna pošast, ki se izživlja nad šibkejšimi od sebe :)).
• Naše Darje ne bo nihče j**** - kot tudi nas ne!
• Seveda je včasih malce preveč pogumna, zato velikokrat dobi po nosu, ker se zaplete v pregovarjanja z ljudmi, ki imajo boljše sposobnosti argumentiranja (tamala, ne se zaj*****t z nami :P).
• Pretežno se na hard bori.
• Še 985 fektov (strah naju je čisto majčkeno, ker bo kmalu prišla Katjuša in bo morala poslušati Rbd).
• Ponosna "bivša" lastnica črnega mačkona - ker so zdaj lastniki vsi, ki prebivajo v tistih rovtah + mačkon postaja čudno rjave barve (kaj ga ne pereš z pervolom black magic?).
• Ima mutiran ego (tipi majo čuden ego, ampak niste pa še spoznali Darjinega in tega si zagotovo ne želite, ker ima bejba ekstremno sprevrženo domišljijo in se je vsi kar malo bojimo - sploh, ko se začne basat s tableti na hmeljevi osnovi, ki so baje neškodljivi. Ha, če verjameš v smrkce...).
• Odvisna od pirčka (tako kot to velja za vino tako to velja tudi za pivo - eno Laško na dan za zdravje :)).
• Bejba ima zelo neizviren okus za pico - celo življenje žveči margerito + izredno posoljeno. Darja kje je tvoj gurmanski okus?
• Njena kolena so višek umetnosti. Pri njih si je stvarnik še posebej vzel čas in jih naredil enostavno čudovita!
• Njeni lasje imajo kar pestro zgodovino. Globok pečat na Darjini samozavesti je pustilo striženje na domu, ki se ni končalo ravno tako kot si je zaželela. Darjini lasje danes pa rastejo in z vsem srcem upamo, da bodo postali dolgi in sijoči (uspelo nama bo!).
• Rock Otočec pazi se - največja pujsa se bo prišla valjat v tvoje blato...

Dejstev je še veliko ampak najboljše, da našo srčico ljudje spoznajo sami in se odločijo ali jim je všeč ali ne. Nam ustreza na vsak način in zaenkrat še ne iščemo njene zamenjave :),

Za konec pa še: Darja, kljub temu, da v sebi skrivaš temačne skrivnosti in da nisi bitje z popolno kožo in vsemi stvarmi, ki sodijo zraven - še vedno te imamo rade in ti za 21. rojstni dan želimo vse najboljše.

Komentiranje sploh ni potrebno, kaj? Hvala punce moje:*. In da vam povem - VERJAMEM V SMRKCE in željo za študij sem poznala že pri 19ih, DA VESTE!

Pravzaprav sem se sedaj s tem ukvarjala toliko časa, da se drekljivo skoraj ne počutim več... Kar nekje sem dobila dozo energije, ki bi jo lahko racionalno uporabila za ugotavljanje poteka vseh tistih statističnih metod. Nah... Grem spat. Bom jutri.