Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)?
Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."
Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?
Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"
Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar