sreda, 24. december 2008

Grinch sindrom

Na eni strani sem bila srečna. Skozi cel dan. Na drugi strani jezna, razočarana, žalostna in še bolj jezna in še bolj jezna (tale trojica pri meni vedno hodi skupaj). Pa vseeno sem bila bolj srečna... Zdaj, ko sem sama (tako sem se pač odločila - v bistvu nisem sama, ker so vsaj trije moji ljudje v sosednjem prostoru), je jezna stran prevladala. Tako sem sitna, vrti se mi, občutki na blazinicah prstov so otopeli, hlače smrdijo - ne bi vedela zakaj, ampak vedno smrdijo. Z glavo sem podirala bankomate, meglilo se mi je pred očmi, hodila sem cik-cak.
Osamljeni med prazniki postane še bolj osamljen? Nisem osamljena, ampak danes mi gre zapiranje okenc z merikrisms napisi neverjetno hitro od rok. Težavna sem. Tisti ignore, za katerega sem se odločila pred veselim decembrom, mi ne uspeva najbolj. K*** pa moje podcenjevanje praznika - na jok mi gre, ne morem odpikat zavedanja, da so vsi nekje in vsi skupaj. Strašno moteče je.
Lani sem se vsaj skrivala za odejo, ko sem v njegovem objemu buljila film, žnablje in hrbet Will Smitha. Letos je smrečica na moji mizi še vedno z vejicami pospravljena k sebi in brez okraskov. Soba je hladna, nočem zakurit. Mraz mi odgovarja - vsaj tipke čutim, če ne drugega.
Polna sem sovraštva in... Zakaj v decembru ne morejo snemat novih delov mojih nanizank? Včerajšnji Madagascar ni bil tako sladek, kakor sem si ga cel dan prej ilustrirala v glavi. Vzdušje ni bilo pravo in tako bi mi bilo vseeno in še boljše, če bi vse skupaj lahko izbrisala. Pingvini vedno zmagajo. Na svojem nastopu sem imela takšno tremo, da so mi občasno besede zastajale v goltancu, na vsake toliko sem se živčno posmejala in odropotala naprej. Masaža? Čudovita je bila. In dolga. Tudi erotična. Na manjši postelji od moje. Zaspala sem utrujena in z nasmeškom na obrazu. Tudi prebudila sem se tako. Pa sem skozi dan in do konca dneva ugotovila, da bi še in še veliko več.
Nočem, da mora biti praznik tako topel. Nočem biti outsider. Lahko bi kaj naredila pa iz svojega notranjega protesta najbrž ne bom. Spat bom šla in upala, da bo jutrišnji dan, ko bo dejansko božič, lepši - pa ne zato, ker bo božič, ampak zato, ker bo svetlo.
Vsem vseeno želim čudovit zadnji najkrajši dan v letu.

9 komentarjev:

Little Vampire pravi ...

Grinch je zakon, delati se Grincha še malce bolj zakon, božični prazniki (Se to piše z veliko?) pa sploh ne. Vsaj kar se mene tiče... je božični čas (Spet dilema o veliki začetnici.) zadnjih nekaj let najbolj žalosten in depresiven čas v letu. Očitno nisem edina, ki ni najbolj navdušena nad vsem tem "prazničnem" vzdušjem?

Izgubljena. pravi ...

Oh, hvalagrinču Little Vampire :D - zagotovo nisi edina. Sem tu še jaz pa še nekaj mojih sodepresivčkov :D ...



Božič se piše z malo v vseh primerih - razen, če ni na začetku stavka... (grinčev nasmeh :D).

bubbles pravi ...

jst tut nisem v razpoloženju. že lani ni bio tako, kot mora, letos pa spet. in ratujem depresivna samo zato, ker vem, da sem nekoč mela ta pravi božični filing skozi cel december!

Izgubljena. pravi ...

bubbles - mja, ravno to je tisti point, ko veš, da se da na tisti pravi božičkasti filing čutiti tele praznike, ampak zdaj ga pa kar ni več... Pravzaprav se ti zdi neumno vse skupaj, ker zganjajo toliko kravala okrog tega. Na, poglej - čepim za računalnikom... Včasih sem s familijo na pop tvju gledala božične filme (grinč mi je bil celo strašen :D).

Samosvoja pravi ...

;) Smo si že vse na MSNju povedale. ;)

PETRUŠKA pravi ...

Same here... Pri meni so vsaki prazniki taki:( Sam mene pa jezi to, da so vsi nekaj žalostni, ko pa prideš ven, se vsi smehljajo, vsi so objeti, jaz pa potem edina, ki sem dejansko žalostna na take družinske praznike.
In itak mi vedno (pomoje je že psihično) Sara zboli na te dni...

Vseeno naj bo nasmejano!

Izgubljena. pravi ...

Samosvoja - cel hudič :) .

Petra - mja, vsi oddajajo neko srečo in veselje, v končni fazi se pa vprašaš, če je sploh mogoče, da so zares vsi tako notranje pomirjeni, kot to kažejo.. Verjetno niso. Res deluje prisiljeno in na živce mi gre to. In vseeno me napolni z občutkom osamljenosti, če ni tako, kot si želim, da bi bilo in kot je splošno družbeno določeno, da mora biti tako. Phhh..

bubbles pravi ...

no, za veselje lahko povem damo, da je najbrž krivo kuhano vino :)
sicer pa naj živi računalnik kot pomoč grinchem!

Izgubljena. pravi ...

Kuhano vino je kul. =) :D