Žaga glavo.

Glava boli. Ko izrečem ti dve tako zelo čustveno nabiti besedi, dobim asociacijo na TOLE pesem - in si jo prepevam vse dokler me ne neha boleti glava... Kar pa v končni fazi ne pripelje do končne faze, ampak postane nek začaran krog?

Glava boli. Ker mi je namesto borovničevega zavitka pekarnar podtaknil nekaj s kokosom. Boli, ker sem trpela polurno vožnjo skozi Center in nesramno zamudila vlak in boli, ker me je skrbelo veliko in še več. Pekarnar me ne bo več videl in grem stavit, da sem bila ravno jaz tista, ki sem mu prinašala največji dobiček; vožnja je bila zares polna trpljenja - še posebej, ko sem nemočno gledala, kako je pred mano trikrat zamežikala zelena luč, avtobus pa je še vedno čepel na eno in istem mestu; skrbi me še vedno, ampak sem popila fejkredbul in pojedla škatlo kinderčokoladic*.

Glava boli. V četrtek se bom znašla sredi smučišča, kjer se bom nahajala do nedelje. Jaz pa še vedno ne vem, če sem v enaki ali slabši formi kot lansko leto? Strah me je že v enaki meri... Če ne drugega, bom imela ogromno časa za tisto ogromno študijskih zadev. Ob branju svojih starih zapisov pa je bilo lepo ugotovit, da sem s svojim "kreativnim pisanjem" (hah) lepo napredovala - zaradi česar pa me spet boli glava, ker se pri ubeseditvi Matic-fotoknjige nisem ravno izkazala.

Glava boli že odkar sem se zbudila - nisem spala dovolj in nisem spala dobro. Čeprav so bile sanje prijetne.

Tudi Dido je postala moja terapija. Res mi je všeč. Us 2 Little Gods - Let's Do Things We Normally Do. Zmagovalno.

*čutim in vem - siti ste me že z vso to kinderstvarjo... Obljubim, da jo omenjam samo še v naslednji objavi, potem pa dam mir!