Moj prvi spust po (seveda UNIOR) smučišču je bil precej ganljivo jokav. Kar nisem mogla verjet, da se peljem. Dol. Skoraj naravnost. Med vsemi tistimi mulčki, katerih je ena sama čelada (so cute:)). Kmalu mi je postalo dolgčas in odsmučala sem se novim izzivom naproti. Pa sem presedlala na ta kratke smuče pa so mi ukradli palce (jih skrili pred mano:P) in šla tudi na najtežjo progo seveda. Me je Matic prisilil seveda (hecaM sE!) - kjer sva se pa totalno skregala, ker sem obtičala na sredi proge. Dol nisem upala, gor pa itak ni šlo. Pa recimo, da mi je čez nekaj časa uspelo pridričat se dol in da mi je uspelo celo, da se je nekdo zaradi mene totalno razbil pa še to mi je uspelo, da z Matičkom nekaj časa nisva normalno govorila.
(mojMatičk)
Res je, da sem smučala, kot da bi se na novo učila, res je, da sem se smučala v katastrofa položaju (like totalen hlod) in res je, da sem neizmerno uživala. Kljub temu, da imam skoraj nič mišične mase in kljub temu, da so moje ravnotežne sposobnosti bolj švoh, sem zmagala. V sebi. Vidim, da sem zmožna spet priti v staro formo (no, če smo realni, mi čisto popolnoma ne bo uspelo..), samo vadit je treba (okej, to je druga zgodba:))... Ponosna sem nase! Zelo! Teh nekaj dni je bilo fenomenalnih.
(v elementu:))
Smo se pa tudi šli kopat, se valjat po đakuzijih, vlekli smo avto iz prepada (no, samo Nejc pa Matic in ni bil naš avto), sankat smo se šli na tisto super letno sankališče po ceveh (bilo je grozljivo, obstajala je sicer možnost bremze, ampak guess what? Obstajala je tudi možnost gasa... Torej – itak dal Matic na ful gas, na bremze pozabil in itak naj Darja umre od strahu ali vsaj od zlomljenih glasilk:)) pa en večer smo se celo wanna be napili, spali smo pa na škripajočemu jogiju. Štirje, da je še bolj škripalo:D. Pa ne smem pozabit omenit najbolj kjutiš bungalovčkov na svetuuu. Pravljično – vsenaokoli pa vsaj pol metra snega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar