Same Velike Začetnice

Pridna sem bila ta mesec. Sedaj si zaslužim Nagrado in Počitnice in On pride in v petek je rockotoško Rajanje. Frizer je bil že danes, jutri pa pečem Zanj!

Takoj po Blatu, ki bo glede na vremenske napovedi letos še posebej blatno (šeboljblatno Blato), grem pogledat Sever. Na več kot dvajseturni pohod (s pomočjo bencina) proti Poljski. Priznam, da bo ta stvar posebna preizkušnja za moj Um in za moje Telo in za moj Duh, ampak se veselim - kljub negotovosti in cincljavosti.

Se mi zdi, da se prvič zavedno odpravljam nekam, za kar pojma nimam, kako se bo izšlo. Prvič mi je tudi zelo vseeno in prvič gledam na Stvar neobremenjeno avanturistično. Upam.

Prelevim se v Posesivnico z zajedalskimi sposobnostmi klopa, v Ljubosumnico, ki grize, v Odvisnico, ki mora obvezno dihat iste zračne molekule kot On. Od jutri naprej. Obljubim, da le za nekaj dni, ker mi ta način brezupnega in obupnega življenja pač ne leži najbolj. Skeptični so glede tega drugi.

Če sem pri najinem zadnjem (prisrčnem) snidenju jokala le zaradi tega, ker nisem točno vedela, kako naj reagiram ob Dotiku (po jokavem izbruhu sem se počutila kot da do takrat niti ni minilo tako veliko dni kot se to grozno sliši), bom jutri... Prisežem, da ne bom jokala! Na letališče mu bom prinesla mančmelov. Veselim se.

Konec Abstinence.

Še eno poslanstvo Sedmih...

... Sedmih, ki jih ljubim, imam rada, menda. Me je LOVE zacahnala.

1. Po novem kečap, ampak še vedno ne paradižnika. Čebulo, ampak obvezno popraženo (s puranovimi zrezki pa smetano čez!). Čevapčiče samo, ko sem fejst lačna in nimam nobene izbire.
2. Indeks, če je le poln pogojev za naslednji letnik. Izpit, ko je opravljen. Profesorja, ko ga ne vidim več.
3. Trenutni moji modri nohtki. Ki jih položim na praznino pisalne mize, si jih ogledujem, zraven zadovoljno še zašvigam z očmi po sobi, urejenih policah, pospravljenih cunjah, pokupčkanih papirjih. Vse imam rada!
4. Starš za štedilnikom, ki mi v petek ob devetih zvečer naredi palačinki. Dve. Eno z marelično marmelado pa eno s kakavom. Po standardu že odkar vem zase. Kar tako.
5. Hrana.
6. Hrana. //Noup, se nisem zmotila. Hrana si zasluži dve mesti na tem seznamu! Živim za hrano in ne zaradi nje, bi pomislil dedek Mraz brez modrih nohtov.//
7. Nekaj, kar ni hladen tuš, nekaj, kar je dober tv-show, ampak ne s televizijskega zaslona, ampak s tega, v katerega buljim sedaj, nekaj, kar ni pokvarjeno, ampak je tunino, nekaj, kar je mirno in na terasi, nekaj, kjer se spi, nekaj, kjer je zjutraj in še celo dopoldne tišina, nekaj, kar mi omogoča kontakt s svetom, ko tako želim sama, nekaj, kar diši in s svojim vonjem povzroči, da odplavam. Nekaj, kar so Sanje, nekaj, kar je Ideal, nekaj, kar je Domišljija, Iluzija, Fantazija. Kar je Ustvarjalnost, kar je Lenoba, kar je Estetika in kar je Zmešnjava. Subjektivno vedno zmaga.

Rada imam sebe, v osemdesetih procentih svoje življenje (20 procentov je Zoprnija) - imam vse, za čemer povprečnež stremi in imam vse, kar povprečnež ima. Sem povprečnež in zadovoljna sem s svojo povprečnostjo. Povprečno z občasnimi odstopanji gor in dol je kul.

V dvoje.

Sanjarila bi. V dvoje. Čutila bi prijetno žgečkljivo prihajajočo realnost - drugo realnost. V dvoje. Bila bi romantična. Tudi v dvoje. Na ta večer, ker je tako neobvezujoč in tako poln nežnih melodij. Brez filmov in humorističnih serij. V oranžni spalni toaleti. Dolgočasen. Oh, da bi bil v dvoje!

Kmalu.

V splošnem se pa hudičevo dobro držim. Ob prvem nenarejenem izpitu se mi je sicer trgalo in vse mi je šlo narobe in še vedno mi gre marsikaj narobe, ampak sem uspela sestavit kar pošteno dober obrambni mehanizem proti pokvarjenim procesom. Razočaranje ob padcu prebolevam samo še dobro uro, ne kuham si več pomirilnih čajev, se mi pa že dober teden dozdeva, da počasi izgorevam. Umsko, motivacijsko, učno. Tako pravi tudi Prebrava, čeprav se je počasi že skoraj postavila na prave črevesne tace. Ker zdravo jem! Še kontracepcijske bombone sem zamenjala in skoraj že kupila karto za Open'er. Ker sem premlada, da bi me smelo karkoli omejevat. Pa še moja primarna računalniška mašina mi je crknila ravno danes... Nadvse zanimivo.

Kmalu!

DvaDva

Me je zbudil zmahan paket, velikosti malo večje, s portugalskim pošiljateljem. Spomnila sem se, da imam rojstni dan, spomnila sem se čudovitega nočnega pogovora in pijanega "vse najboljše za te" hreščanja male Erasmus množice. Kako lepo! Moj rojstni dan je bil narejen že do osmih zjutraj.

Odpiranje paketa mi je pokazalo, da v njem biva torbasta v dimenziji mojega modela, mojega načina nošenja in moje prostornine. Nisem takoj ugotovila, da ta torbasta v sebi poseduje še eno črno frfotljivo majčko brez rokavov, bež majčko z romantičnimi gumbki in volančki na naramnicah, turkizno majčko z bleščečimi našitimi kroglicami, hausfrau-fertah-majčko in kratke rdeče kavbojka-hlačke.

Če je bila moja največja rojstnodnevna želja ta, da pošlješ v paketu sebe, si me s tem potujočim presenečenjem vseeno najlepše razvedril. Čudovit si, ker si znal preračunati pravi datum in uro dostave v moje mi-ni-nič-jasno dlani. Poljub!

Ogromno voščil mi je posredoval fejsbuk, tista bolj osebna mi je sporočila nokija. Hvala vsem iskrenim in hvala tistim, ki so bili na kartako. Vesela sem bila vsakega novega rdečega kvadratka v desnem kotu monitorja spodaj, vesela sem bila vsakega piska na telefonu, še bolj pa sem bila vesela snidenja ob dveh porcijah kruhkov s stolom-torbo za mojega Malega Rdečega*, ki sta mi ga-jo (stol-torbo namreč) predstavili moji najljubši deklini. Dobila sem tudi slona s šumečimi ušesi v rumenih tangicah, mati pa mi jutri speče torto in ves rompompom okoli številk dva in dva bo zaustavljen - do naslednjega leta.

Čudno je, kako zelo prazno sem se počutila, ko sem se ob zori in s ptičjim žvrgolenjem (včasih se mi zazdi, da bi bila sposobna lastnoročno zadavit vsakega predstavnika te jutranje perjadi) zavalila v posteljo. Poleg tega je prekleto sitno imeti rojstni dan ravno v času izpitov.

Hvala Vsem za Vse.* It was legend... Wait for it! ...aaary!

*Mali Rdeči

Ključavnični zapleti so nadstresni.

Nisem sproščena, avtomatsko mi Bobri tam spodaj sestavijo jez. "Če niso zaklenjena vrata, naj bo zaklenjena sečna cev!" so mi dejali že pred časom. Nerodna situacija, če nekdojka odpre vrata, te zagleda čepečo tam na dili in te zmoti pri pomembnem malem opravilu, ni res? Pa čeprav ne vidi nič novega in nič sramotnega in nič takega, kar ona ne bi počela.

Sčasoma pa sem odkrila še neko bolj nerodno straniščno situacijo in jo preklela ravno pred kratkim. Pa še pred kratkim pred tem predkratkim. Ključavnica je bila. Obrnila sem ključ v zaklepajočo smer, z duševnim mirom opravila tisto pomembno malo opravilo, sprožila čistilni pljusk, si umila prstke in dlani, vzela papirnato brisačko, jo odvrgla v smeti... In segla po ključavnici, da bi odklenila in domnevno čakajoči Palčici dopustila njenih pet minut.

Zahvaljujem se planetom, da pred vrati stranišča ni stal nihče, ki bi lahko slišal škrt sem in škrt tja in butanja po kljuki in butanja po vratih in potem nekaj sekundne tišine - prav usedla sem se na pokrov školjke, da sem z globokim vzdihom zbrala moč za ponovni spopad s ključavnico - pa potem spet škrt sem in hakeljc in škrt nazaj... Oh, kako sem preklinjala, da nimam telefona v žepu! - Kot da bi mi kdo lahko pomagal. Seveda mi je uspelo odklenit, časovno mi je to vzelo manj kot pet minut, a ven sem vseeno prišla zadihana, zabuhla v glavo in s kapljicami potu pod lasmi. Grozno. Ne bi si želela, da bi me gasilci morali izrezat iz veceškoljčnega območja, res.

Lokal Pri semaforju: Lepo prosim. Kljub 3deci piva=1evro finti - odstrani ključavnico na ženskem wcju! "... Ali pa se ne zaklepaj, bomo naredili tukaj izjemo pri zajezitvi sečevodov," so zabrihtali (=zapametovali) Bobri. "Še bolje - pred vrata postavi stražarko Palčico!"

Mhm.

Kruhocmočna Življenjska Zgodba

Oumajgad, ajjosmijo! Omojbog (ki ni tisti, ki ga prodaja cerkev), se mi zdi, da se mi bo danes uresničilo več kot enomesečno fehtanje (je enako prosjačenje) za moje najljubše bolnišnično kosilo! ... Ki je kruhovi cmoki pa en orng zrezek z najljubšo zrezkovo omako zraven.

Želja je bila neizmerna, večkrat zavrnjena in do danes za trenutek pozabljena... Ko je mimo hiše pravkar pripeljal avtobus?? Ne... Za našo vaško širino ceste je pa tole skoraj preveč. Skratka - želja, neizmerna, večkrat zavrnjena in pozabljena, ko me je Starš, ki kuha, razveselil(a), da bodo danes za kosilo kruhovi cmoki, če le Starš, ki gre v trgovino, prinese kruh! Rižev vafelj mi je od veselja padel iz ust.

Gre pa dejansko za eno in edino jed, ki me je zaznamovala s svojo odličnostjo že kot malo mulo s špegli... V bolnišnici. Opisovala sem jo mami, ki ni vedela kaj opisujem in ko sem čez skoraj desetletje kot malo večja mula s špegli ponovno pristala v bolnišnici, so se ob kosilu moje brbončice prebudile bolj kot običajno - ker je bila Mati takrat ob meni, sem ji s polnimi usti skoraj rignila besede v obraz: "To je to!". Ona je seveda rekla, da je to nekaj povsem neekstravagantnega, dolgočasnega, in ko sem prišla domov... Me je na mizi pričakalo moje od nekdaj najljubše kosilo, ki sem ga do takrat sicer okušala le v bolnišničnih menijih. Moja življenjska prehranska zgodba, res.

Lačno in slinasto čakam na kosilo. Obrazložitev, zakaj si tega nikoli nisem skuhala sama, pa je že na prvi pogled najbrž kristalno jasna.

Tired of Being Woman!

Vse trditve so napisane na podlagi vzorca... Ene, dveh, treh, štirih in še malo žensk. Posplošitev na celotno populacijo je tako skoraj nemogoča, a verjetnost tveganja, da je situacija v osnovni množici enaka, se vseeno nahaja v mejah petih odstotkov.

• Ženske smo sebične.
• Ženske smo zmagovalke v samopomilovanju in vedno smo same (vedno!!).
• Ženske pustimo, da nam čustva zameglijo razum - večkrat.
• Ženske smo rade neumne - tudi večkrat.
• Ženske vidimo ptičke, rožice in studenčke. Ko ne vidimo ptičkov, rožic in studenčkov, se v naš wtc center, ki ga imamo v glavi, zaleti letalo.
• Ženske uničimo dober trenutek s še hitrejšim trenutkom. Znamo.
• Znamo zagovarjati dober piemes in znamo krivdo prevaliti na še karkoli drugega.
• Najlepše obvladamo kompliciranje.
• Še raje pa psihično teroriziramo naše pametnejše, racionalnejše in velikodušnejše moške polovice.
• Ob 19:59 smo lahko neverjetno zaljubljene vanj, ob 20:00 smo ga pripravljene pustiti, ob 20:01 pa si ga takoj želimo nazaj. Hinavske smo in nezanesljive.

Pa kdo hudiča je izjavil, da smo ženske psihično močnejše kot moški? Pijem metin čaj s cvetki šentjanževke - to že ni znak zdrave, čvrste in vitalne psihe. Jebemo!

V zadnjem času veliko preklinjam. Razlog še najbolj tiči v avtorju, ki bi ga šla najverjetneje ustrelit, če bi bil še živ. Kaj 'ma vrag za pisat take oslarije!? Kot intelektualni naraščaj pa ob branju "vrtim se v krogu" mislimo na samomor veliko bolj kot na idejo o vsrkavanju informacij zgodovine.