Kruhocmočna Življenjska Zgodba

Oumajgad, ajjosmijo! Omojbog (ki ni tisti, ki ga prodaja cerkev), se mi zdi, da se mi bo danes uresničilo več kot enomesečno fehtanje (je enako prosjačenje) za moje najljubše bolnišnično kosilo! ... Ki je kruhovi cmoki pa en orng zrezek z najljubšo zrezkovo omako zraven.

Želja je bila neizmerna, večkrat zavrnjena in do danes za trenutek pozabljena... Ko je mimo hiše pravkar pripeljal avtobus?? Ne... Za našo vaško širino ceste je pa tole skoraj preveč. Skratka - želja, neizmerna, večkrat zavrnjena in pozabljena, ko me je Starš, ki kuha, razveselil(a), da bodo danes za kosilo kruhovi cmoki, če le Starš, ki gre v trgovino, prinese kruh! Rižev vafelj mi je od veselja padel iz ust.

Gre pa dejansko za eno in edino jed, ki me je zaznamovala s svojo odličnostjo že kot malo mulo s špegli... V bolnišnici. Opisovala sem jo mami, ki ni vedela kaj opisujem in ko sem čez skoraj desetletje kot malo večja mula s špegli ponovno pristala v bolnišnici, so se ob kosilu moje brbončice prebudile bolj kot običajno - ker je bila Mati takrat ob meni, sem ji s polnimi usti skoraj rignila besede v obraz: "To je to!". Ona je seveda rekla, da je to nekaj povsem neekstravagantnega, dolgočasnega, in ko sem prišla domov... Me je na mizi pričakalo moje od nekdaj najljubše kosilo, ki sem ga do takrat sicer okušala le v bolnišničnih menijih. Moja življenjska prehranska zgodba, res.

Lačno in slinasto čakam na kosilo. Obrazložitev, zakaj si tega nikoli nisem skuhala sama, pa je že na prvi pogled najbrž kristalno jasna.