Še eno poslanstvo Sedmih...

... Sedmih, ki jih ljubim, imam rada, menda. Me je LOVE zacahnala.

1. Po novem kečap, ampak še vedno ne paradižnika. Čebulo, ampak obvezno popraženo (s puranovimi zrezki pa smetano čez!). Čevapčiče samo, ko sem fejst lačna in nimam nobene izbire.
2. Indeks, če je le poln pogojev za naslednji letnik. Izpit, ko je opravljen. Profesorja, ko ga ne vidim več.
3. Trenutni moji modri nohtki. Ki jih položim na praznino pisalne mize, si jih ogledujem, zraven zadovoljno še zašvigam z očmi po sobi, urejenih policah, pospravljenih cunjah, pokupčkanih papirjih. Vse imam rada!
4. Starš za štedilnikom, ki mi v petek ob devetih zvečer naredi palačinki. Dve. Eno z marelično marmelado pa eno s kakavom. Po standardu že odkar vem zase. Kar tako.
5. Hrana.
6. Hrana. //Noup, se nisem zmotila. Hrana si zasluži dve mesti na tem seznamu! Živim za hrano in ne zaradi nje, bi pomislil dedek Mraz brez modrih nohtov.//
7. Nekaj, kar ni hladen tuš, nekaj, kar je dober tv-show, ampak ne s televizijskega zaslona, ampak s tega, v katerega buljim sedaj, nekaj, kar ni pokvarjeno, ampak je tunino, nekaj, kar je mirno in na terasi, nekaj, kjer se spi, nekaj, kjer je zjutraj in še celo dopoldne tišina, nekaj, kar mi omogoča kontakt s svetom, ko tako želim sama, nekaj, kar diši in s svojim vonjem povzroči, da odplavam. Nekaj, kar so Sanje, nekaj, kar je Ideal, nekaj, kar je Domišljija, Iluzija, Fantazija. Kar je Ustvarjalnost, kar je Lenoba, kar je Estetika in kar je Zmešnjava. Subjektivno vedno zmaga.

Rada imam sebe, v osemdesetih procentih svoje življenje (20 procentov je Zoprnija) - imam vse, za čemer povprečnež stremi in imam vse, kar povprečnež ima. Sem povprečnež in zadovoljna sem s svojo povprečnostjo. Povprečno z občasnimi odstopanji gor in dol je kul.