grenko v skakljanju

Po rajanju torka in srede, me je seveda v četrtek usekalo. Presekalo. Seveda še vedno rajam, a s priokusom grenkobe.

Še vedno rajam? Predvsem pa hodim na jutranje čajanke z Uršo, ne vidim dveh policistov, ki tečeta za tatom, ki je sunil torbico neki babici (predvidevam) in se smejim, kako Urša uničuje tisoč evrov vredno nogo lutke v izložbi Calzedonie (podatek o ceni te noge je sitno poudarila prodajalka štacune). Urša predstavlja moj prvi ženski dejt na slepo, za katerega lahko rečem, da se je uspešno razpletel (nič mučne tišine, nobenega živčnega smeha, "se vidiva" slovo - sama sproščenost naju je bila!) in za katerega lahko rečem, da je bil izredno udoben, ker sem jo lahko brez slabe vesti pustila samo, ko sem dvakrat za petnajst minut morala na wc. Menda sem padla v školjko - obakrat (punca je žleht in ne je čokolade*).

^^ukradla z Uršinega fejsbuka^^

Poleg omenjenega, ki opisuje moje ševednorajanje, tudi prižigam lučke po Ljubljani in pijem dober deci kuhanega vina za dva evra.

A s priokusom grenkobe? Čisto na začetku moram omeniti grlo. Moja samohvala najbolj odpornega imunskega sistema v Vesolju, mi je vrnila z neprijetnim občutkom na koncu ustne votline - apetit se mi je povečal vzporedno s potrebo po drgnjenju in blaženju tistega predela (kinderčokoladice kar zadovoljijo stvar).

Čisto takoj zatem moram omeniti nesporazum med lenobnim delom mene in "želim, da opravim študijske obveznosti" delom mene. Lenobni del bi čakal, da se samo od sebe opravi vse, kar je zrežirano, da se opravi; tisti drugi del, ki konkretno izraža željo po opravljenem delu... Pač dobiva brce v rit s strani lenobe. Jaz pa se samo prepuščam... In izpuščam. Kot balon! Ne utegnem razsoditi in mahniti s sodniškim kladivcem lenobnega dela. Čakam, kot čaka on.

Čisto na koncu pa sem jezna in zaskrbljena nad svojim resnim vprašanjem "na koga se lahko v življenju sploh zanesem?". Na prijateljico, zaradi katere odpovem siguren prevoz s prepričanjem, da me pobere ona, očitno ne. Verjetno nisem velikokrat tako obsedela na cedilu kot sem danes (petnajst minut nato sikala in preklinjala v slušalko že tako ubogega telefona) - še vedno verjamem, da me obkrožajo zanesljivi ljudje - pa vendar... Vprašala sem se, kaj natanko je zanesljivega tukaj in zdaj? Verjetno prav nič - na prvem mestu s taisto prijateljico, na zadnjem mestu pa z mojimi starši. Do sedaj so bili vedno tam, ko sem jih potrebovala. Tok-tok (trkam na tisto jogijsko leseno kocko, na kateri sem čepela malo prej in s katero sem si malo kasneje pomagala pri ravnotežju).

Ampak res čistočisto za konec (čeprav je spodaj napisana še opomba) - odločila sem se, da bom EMANCIPIRANA, SAMOSTOJNA in ODLOČNA in se eni od mojih vedno bolj bivših oseb ne bom več javljala na telefon (da bi zraven pritisnila še zasedeno sicer nisem dovolj dedca). Emancipirana in odločna? To zna razložit samo Tanja, ki je ob mojem joku mislila, da je krivec moškega spola.

Jutri je zadnji čas, da začnem. Takoj po kosiljenju z mojimi tremi frajlami, od katerih ena piše kolokvij in se ji moramo, nehvaležnici, časovno prilagodit, druga me bo s svojim brzimobilom prišla iskat in odpeljala do picastega hrama, tretja pa na splet lima slikice z nostalgično vsebino, kar v meni vzbuja prav posebno prijetne občutke in težnjo po tem, da že 1111tič pogledam vse srednješolske fotografije.

---

* Urša ne mara niti cimeta. Da sva na enaki valovni dolžini, pove še dejstvo, da je natakar obema moral razložiti, kako se postavi cedilo čaja na krožnik. Neumno! :)