Smrkljasto.

Prvič letos so papirnati robčki postali moja obvezna oprema. Kdo je kriv za to?! Naj se javi tisti pogumnež, ki si je drznil med praznična voščila vtakniti željo, da zbolim! Smrkelj, ki teče iz mojih nosnih kanalov, je nadležen. Kašelj, s katerim iz žrela skoraj butnem želodec v celem kosu, je nadležen. Spala bi, potopljena v spanec bi še naprej sanjarila o najlepših življenjskih izidih, ki si jih lahko predstavlja moja najbolj optimistična osebnost.

Navsezadnje pa vendar ni tako grozno in strašljivo. Se pa sliši kot zelo lep in zadovoljiv izgovor, da se še nisem lotila dveh pomembnih obveznosti, ki morata biti opravljeni nekako do januarja Petega. Zelo lep je izgovor za moje pritoževanje nad tem, da me bo vse skupaj na koncu spet zabasalo in primeren izgovor za prihajajoče histerične izpade, ki bodo posledica zlobnega Stresa.

Res sem polna mazohističnih tendenc.