Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.

Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.