Preurbanizirana sem postala.
Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.
Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...
kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!
Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.
Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!
Ni komentarjev:
Objavite komentar