Foreveralone kozarec je tisti, ki je še ostal cel od zbirke šestih vinskih kozarcev. Vsak kozarec ima oziroma je imel svojo posebno zgodbo, v večini primerov sem bila za končanje njihovega steklenega življenja kriva jaz, morilka. Ta kozarec, ki je ostal, je - zahvaljujoč ostalim petim mojim kiksom - dobil naziv foreveralone. Časten naziv je to. V svojo funkcijo pride ob edinstvenih priložnostih kot je današnja - ko je pivec sam in ko proslavlja nekaj velikega!
To nekaj velikega sicer ni nič kaj preveč do neba, a meni, transformatorki, ki rada v pomembne spotencira nepomembne datume oziroma datume (s poševno, ker datumi na eni strani pač res le kažejo tvojo zgodovino in kako star si že in kako hitro mineva čas in kako preprosto ničen pravzaprav si v razsežnosti časa, če pogledaš tja nazaj k dinozavrom, in ker na drugi strani datumi pač res kažejo še na future-tebe, bodočega tebe, kaj moraš še opravit, kaj boš še opravil in da čez dvajset let pa že moraš imeti bajto, odraslega otroka in takrat že izumrlega varana v akvariju. Terariju. Gajbi.), tudi sedma obletnica druženja, spanja, hranjenja, telezijanja, festivaljenja, sobnokolesarjenja, diskutiranja, konfrontiranja, strinjanja, mrcvarjenja in čohanja v dvoje pomeni ogromno.
Čin na 2555 dni brez upoštevanja prestopnih let!, trkneva ob ekran. Na še mnogo užličkanih noči in čim manj razbitih kozarcev, ker zdaj jih je bilo pa dovolj - sedem let sreče je namreč že prinesla ena črepinja, v rezervi jih je vsaj še deset, več jih pa najbrž ne potrebujeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar